Jedro

Prvostopni organ lahko odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopni organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se je izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopni organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopni organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela.

Nesporno dejstvo, da tožnik in prizadeta stranka razmerij v zvezi s spornimi zemljišči nista mogli urediti sporazumno, kaže vsaj na izpolnjenost pogoja po prvem odstavku 199. člena ZUreP-2, skladno s katerim je začetek razlastitvenega postopka možen šele v primeru, če razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve v 30 dneh po vročitvi ponudbe za odkup z lastnikom nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe o prodaji nepremičnine, pri čemer so razlogi, zakaj do sporazuma ni prišlo, nerelavantni.

Po presoji sodišča je bila v konkretni zadevi razlastitev zahtevana za nepremičnine, ki predstavljajo že zgrajene objekte in omrežja GJI, ki so jasno opredeljeni, ki so vpisani v kataster GJI in ki so tudi predmet odloka o zazidalnem načrtu, s čemer je izkazana javna korist za prevzem teh nepremičnin. Zatrjevano dejstvo, da naj do izgradnje komunalne infrastrukture ne bi moglo priti, če tožnik s prizadeto stranko v letu 2011 ne bi sklenil pogodbe o ustanovitvi služnosti, na navedeno ne more v ničemer vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Krško je kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist Občine Krško, Cesta krških žrtev 14, Krško (kot razlastitvene upravičenke, v predmetnem upravnem sporu prizadete stranke), dovoli razlastitev nepremičnine s parc. št. 66/30, k.o. ..., v površini 177 m2 (ki je v zemljiški knjigi označena z ID znakom ... 66/30), nepremičnine s parc. št. 66/27, k.o. ..., v površini 149 m2 (ki je v zemljiški knjigi označena z ID znakom ... 66/27), nepremičnine s parc. št. 643/1, k.o. ..., v površini 229 m2 (ki je v zemljiški knjigi označena z ID znakom ... 643/1), nepremičnine s parc. št. 643/3, k.o. ..., v površini 238 m2 (ki je v zemljiški knjigi označena z ID znakom ... 643/3), nepremičnine s parc. št. 643/4, k.o. ..., v površini 51 m2 (ki je v zemljiški knjigi označena z ID znakom ... 643/4) in nepremičnine s parc. št. 643/5, k.o. ..., v površini 162 m2 (ki je v zemljiški knjigi označena z ID znakom ... 643/5), zaradi pridobitve oziroma prevzema objektov gospodarske javne infrastrukture, in sicer ekološkega otoka na parceli s parc. št. 643/4, k.o. ..., in cestnih povezav na ostalih nepremičninah, ki so v funkciji javnega dobra (1. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil tudi, da bo o odškodnini za razlaščeno nepremičnino na predlog razlastitvenega zavezanca oz. razlastitvene upravičenke odločalo sodišče (2. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti (3. točka izreka), da se delno ugodi zahtevi tožnika za povračilo odvetniških stroškov v postopku razlastitve in se priznajo ter odmerijo stroški v višini 314,14 EUR, v presežku pa se zahteva za povrnitev stroškov zavrne (4. točka izreka), da mora navedene stroške po pravnomočnosti odločbe plačati prizadeta stranka, na račun tožnikovega pooblaščenca, za neplačane obveznosti pa tečejo zakonite zamudne obresti (5. točka izreka) ter da z izdajo odločbe niso nastali dodatni stroški (6. točka izreka).

2. Prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je na podlagi petega odstavka 194. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) v zadevi izkazana javna korist, saj gre za že zgrajene objekte in omrežja javne infrastrukture, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture. Za vse objekte, ki so predmet razlastitve, obstaja tudi pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 20. 12. 2011, objekti in omrežja gospodarske javne infrastrukture so predvideni tudi po Odloku o zazidalnem načrtu Videm-Polšca (Uradni list RS, št. 118/2005; v nadaljevanju odlok o zazidalnem načrtu). Prvostopni organ dalje ugotavlja, da je pridobitev predmetnih zemljišč za dosego javne koristi nujno potrebna. Na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, je potrebno vzdrževanje varnosti v cestnem prometu, z vidika slednje so nujne tudi rekonstrukcije cestnih teles. Prav tako je nujen prevzem ostalih objektov gospodarske infrastrukture, in sicer ekološkega otoka, ki je namenjen prebivalcem Polšce v Krškem. Navedeno bo omogočalo nemoteno izvajanje dejavnosti v cestnem prometu ter rekonstrukcijo oziroma gradnjo nove gospodarske javne infrastrukture za nadaljnji prostorski razvoj predmetnega območja, za prebivalce naselja Polšca bo omogočeno izvajanje komunalnih storitev oziroma njihova uporaba. Izkazana je tudi sorazmernost razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino. Prizadeta stranka je izkazala tudi, da je pred podajo zahteve za razlastitev obravnavane nepremičnine neuspešno poskušala pridobiti sporazumno.

3. Toženka je (kot drugostopni organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi odločbe (med drugim) zavrača ugovor, da ni izkazana nujnost postopka. Iz listin izhaja, da se obravnavane ceste in ekološki otok nahajajo na večjem območju stanovanjskih gradenj naselja Polšca. Tak kompleks vsekakor potrebuje tudi ustrezno prometno in komunalno infrastrukturo, ki je namenjena oskrbovanju in normalnemu življenju tam živečih prebivalcev in ki jo je dolžna zagotavljati prizadeta stranka. To ji je oteženo, ker ni niti lastnica niti posestnica vseh zemljišč, katera predstavljajo obstoječo infrastrukturo (med ta sodijo tudi tožnikova zemljišča), ki je namenjena vsem. Kot je smiselno razumeti iz odgovora prizadete stranke na tožnikovo pritožbo, je problem nastal tudi pri izgradnji novih stanovanjskih objektov, ker bodoči investitorji za potrebe dostopa in v posledici tega pridobitve gradbenega dovoljenja za nov stanovanjski objekt ne morejo pridobiti ustrezne služnostne pravice s strani tožnika. Ob navedenem in ob dejstvu, da so obravnavani objekti in omrežje gospodarske infrastrukture že vpisani v kataster GJI kot grajeno javno dobro, je po presoji toženke nujnost postopka za prevzem obravnavanih zemljišč, ki so del obstoječe infrastrukture, izkazana. Na navedeno po presoji toženke ne more vplivati dejstvo, da je bilo gradbeno dovoljenje za komunalno opremljanje območja Videm-Polšca izdano že leta 2011. Za nujnost je pomembno, da pravni status komunalne infrastrukture ob dejstvu obstoječega naselja še vedno ni razrešen, kar povzroča probleme in nevarnosti. Pogodba o služnosti, ki je bila med tožnikom in prizadeto stranko sklenjena novembra 2010 (in na podlagi katere je na obravnavanih nepremičninah vpisana neprava stvarna služnost), pa teh problemov, ki so nastali po izgradnji stanovanjskih objektov, ne ureja. To še dodatno utemeljuje zatrjevano nujnost postopka.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. V njej najprej izpostavlja, da je toženka v postopku kršila načelo kontradiktornosti oz. načelo zaslišanja stranke, saj je prizadeti stranki v odgovor posredovala tožnikovo pritožbo, odgovora prizadete stranke na pritožbo pa tožniku ni posredovala, čeprav je na njegovi podlagi dopolnjevala navedbe prvostopnega organa. Tožnik je v pritožbi izpostavil tudi, da prizadeta stranka ni obrazloženo oporekala navedbam tožnika v vlogi z dne 3. 10. 2018, saj je zgolj vztrajala pri podani zahtevi oziroma razlastitvi, na tožnikove navedbe pa ni odgovorila ali jim nasprotovala, zato se te štejejo za priznane. Toženka se do teh pritožbenih navedb tožnika ni opredelila.

5. Tožnik dalje zatrjuje, da ga je prizadeta stranka pretentala in izigrala. Tožnik je v letu 2011 s prizadeto stranko sklenil pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice, ki se je nanašala na zemljišča s (takratnimi) parc. št. 66/3, k.o. ..., ter parc. št. 643 in 644/1, obe k.o. .... Ob tem je bilo s strani prizadete stranke dogovorjeno, da bo prišlo do medsebojne ekvivalentne zamenjave zemljišč, v kvadraturi, ki se bo pokazala pri prej navedenih zemljiščih, vse na stroške prizadete stranke. Rok za izvedbo takšnega posla je bil eno leto od pričetka izvedbe del glede izgradnje ceste s pločnikom in bankine na zemljiščih tožnika. V letu 2012 in 2013 je prišlo do ustrezne geodetske odmere, bila sta pripravljena tudi že dva osnutka kupoprodajnih pogodb, potem pa se je prizadeta stranka začela izmikati realizaciji dogovorjenega. Tožnik jo je večkrat pozval k rešitvi zadeve, a s strani prizadete stranke ni bilo nikakršnega odziva. Tožnik je posledično sprožil sodni postopek pred Okrožnim sodiščem v Krškem (I P 2016/2016), v katerem je zahteval sklenitev pogodb, a je sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo (sodbo je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani). Ko je tožnik še naprej poizvedoval, kdaj bo prišlo do realizacije dogovorov, mu je prizadeta stranka poslala ponudbo za odkup zemljišč z dne 12. 4. 2018, pri čemer pa v zahtevi za razlastitev manipulativno ni omenila tožnikove zavrnitve te ponudbe (na katero tudi še ni odgovorila). Pri dogovoru med tožnikom in prizadeto stranko iz leta 2011 ne gre za vprašanje odškodnine, temveč za spoštovanje dogovora med strankama in zamenjavo zemljišč, kar je edino, kar za tožnika pride v poštev. Ne gre za nikakršno javno korist, na katero se skuša sklicevati prizadeta stranka in upravni organ, saj je šlo za popolnoma civilnopravni projekt prizadete stranke, ki je skušala manipulativno s prodajo svojih nepremičnin in predhodno prostorsko ureditvijo izvesti določene tržne aktivnosti. Prizadeta stranka ne more z ničemer uživati pravnega varstva, kot ga je zahtevala in ji ga je upravni organ tudi dal. 6. Tožnik izpostavlja še, da je toženka zaključila, da je v predmetni zadevi podana javna korist, pri čemer prvostopni organ slednjega ni ustrezno obrazložil, toženka pa je izkazanost tega pogoja dopolnila z določenimi novimi stališči. Slednja ne omajejo navedb tožnika oz. se do njih ne opredeljujejo. Tožnik ponavlja, da ne gre za nikakršno javno korist, pač pa za popolnoma civilnopravni projekt prizadete stranke. Do infrastrukture, na katero se nanašata odločbi upravnih organov, in do prodaje občinskih zemljišč sploh ne bi prišlo, v kolikor ne bi bilo dogovora s prizadeto stranko v letu 2011 in posledične geodetske odmere. Tožnik je pristal na sklenitev služnostne pogodbe zgolj iz razloga dogovora in obljub prizadete stranke glede zamenjave ekvivalentnih zemljišč, nato pa je bil s strani prizadete stranke izigran. Nujnost postopka naj bi bila podana iz razloga, ker na nepremičninah že stojijo določeni objekti, vendar pa je tudi do tega prišlo zgolj iz razloga pogodbe o ustanovitvi služnosti, sklenjene v letu 2011, ter tam dogovorjenih pravic in obveznosti obeh pogodbenih strank, ki pa se jih prizadeta stranka ni držala. Sklicevanje na nujnost, ki je bilo doseženo zgolj zaradi izigravanja tožnika oziroma z dejansko prevaro tožnika, nikakor ne bi smelo biti upoštevano. Tožnik poudarja še, da je bilo gradbeno dovoljenje, na katerega se sklicuje toženka, izdano šele v letu 2011, obrazložitev zahtevka za nujno obravnavo pa šele v zadnjem četrtletju leta 2018, tako da o kakršnikoli nujnosti postopka zaradi varnosti v cestnem prometu in uporabe ekološkega otoka s strani prebivalcev Polšce ni mogoče govoriti. Prizadeta stranka se je na nujnost začela sklicevati šele, ko se je odločila, da zadeve s tožnikom ne bo rešila na prej (s pogodbo v letu 2011) dogovorjen način. Toženka v obrazložitvi odločbe navaja še, da so v spisovni dokumentaciji izpisi PISO, iz katerih izhaja, da naj bi bil vpis obravnavanih objektov v GJI izveden 26. 6. 2018 oziroma da slednje izhaja iz grafike spletnega portala prostor.si, s čemer naj bi bil izpolnjen pogoj, da so že zgrajeni objekti in omrežje javne infrastrukture evidentirani v katastru javne infrastrukture. Z ničemer ni navedeno, za katere objekte gre in na katerih nepremičninah naj bi bili, takšen vpis pa tudi ne more temeljiti na prevari in nesprejemljivi razlastitvi.

7. Tožnik glede na navedeno predlaga, da se njegovi tožbi ugodi ter da se izpodbijana in drugostopna odločba odpravita. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

9. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika. Pojasnjuje, da že tožnik sam navaja, da je imel na osnutka pogodb, ki ju je pripravila prizadeta stranka, določene pripombe. Zaradi teh oziroma zaradi zahtev tožnika kupoprodajne pogodbe niso bile nikoli sklenjene.

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2-A11. Dokazni predlog zaslišanja strank je, kolikor je bil predlagan v dokazovanje poteka upravnega postopka, sodišče zavrnilo kot nepotreben, saj je potek slednjega mogoče ugotoviti že na podlagi upravnega spisa. Kolikor je bil navedeni dokazni predlog predlagan v dokazovanje okoliščin, ko se je „tožnika grdo izigralo“ (saj naj toženka ne bi izpolnila svojih obveznosti po pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice iz leta 2011), je sodišče dokazni predlog zaslišanja strank zavrnilo kot nerelevanten - presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta je namreč potrebno opraviti glede na zakonsko določene pogoje za razlastitev, z navedenim dokaznim predlogom pa se tako dokazuje dejstva, ki za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pravno relevantna. Iz enakih razlogov je sodišče kot nerelevanten zavrnilo tudi dokazni predlog po zaslišanju predstavnice prizadete stranke - A.B. Dokazni predlog vpogleda v zemljiško knjigo je sodišče zavrnilo kot nepotreben, saj se z njim dokazujejo dejstva (lastništvo nepremičnin, ki so predmet razlastitve, in sosednjih nepremičnin), ki med strankami niso sporna. Tožnik na naroku zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov ni ugovarjal. K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Tožnik v tožbi najprej graja ravnanje toženke, ki mu ni vročila odgovora na tožnikovo pritožbo, ki ga je podala prizadeta stranka. S tem povezane tožbene navedbe niso utemeljene. Iz prvega odstavka 241. člena ZUP izhaja, da mora organ, ki je izdal odločbo, v primeru, če pritožbe ne zavrže po 240. členu ZUP, to poslati morebitnim strankam z nasprotnimi interesi in jim določiti rok, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih. Ta ne ne sme biti krajši od osem dni in ne daljši od 15 dni. Morebitno odločbo po 242., 243. in 244. členu tega zakona lahko organ izda šele potem, ko prejme odgovor stranke z nasprotnimi interesi oziroma, ko se izteče rok za ta odgovor. Podobno iz četrtega odstavka 246. člena ZUP izhaja, da organ druge stopnje pošlje pritožbo v odgovor morebitni stranki z nasprotnimi interesi in ji določi rok za odgovor, če tega ni storil že organ prve stopnje. Odločbo, s katero odpravi odločbo, lahko izda šele po prejemu odgovora oziroma po izteku roka za odgovor.

13. Iz citiranih zakonskih določil izhaja, da lahko prvostopni organ odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopni organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se je izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopni organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopni organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela.

14. Sodišče ob zapisanem ugotavlja, da v konkretni zadevi tožnik ni izkazal, da se toženkina (drugostopna) odločba opira na dejstva in okoliščine, ki bi izhajala iz odgovora na pritožbo, ki ga je podala prizadeta stranka in glede katerih tožniku ne bi bila dana možnost izjave. Tožnik tako v uvodnem delu tožbe (razdelek II) zgolj splošno zatrjuje, da je toženka navedbe prizadete stranke „očitno“ upoštevala pri svoji odločitvi, ne navede pa konkretno, katere naj bi te navedbe bile, kot tudi v čem naj bi te predstavljale dejstva in okoliščine, glede katerih tožniku dotlej ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. V zaključnem delu tožbe (razdelek IV) tožnik zatrjuje, da je toženka na podlagi navedb prizadete stranke dopolnjevala razloge, ki se nanašajo na izkazanost javne koristi, čemur pa ni mogoče slediti. Iz toženkine (drugostopne) odločbe namreč izhaja, da je ta utemeljitev prvostopnega organa glede javne koristi dopolnjevala z dejstvi, ki „izhajajo iz predložene listinske dokumentacije“, in sicer z iztisi, pridobljenimi iz Prostorsko informacijskega sistema občin (PISO), grafiko iz zbirnega katastra GJI, načrtom situacije prometne ureditve iz decembra 2005, načrtom zbirne situacije komunalne in energetske infrastrukture ter odlokom o zazidalnem načrtu. Ker navedena listinska dokumentacija toženki ni bila posredovana v okviru spornega odgovora na pritožbo, ki ga je podala prizadeta stranka (pač pa je bila del upravnega spisa zadeve že ob odločanju prvostopnega organa v zadevi), tožnik že iz tega razloga ne more uspeti s tožbenim očitkom, da mu je bila zaradi nevročitve odgovora na pritožbo kršena pravica do izjave glede z obravnavanim vprašanjem (izkazanost javne koristi) povezanih dejstev in okoliščin. Sodišče tudi sicer ugotavlja, da prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo (katerega vsebina je v toženkini odločbi tudi v celoti citirana) glede javne koristi za vodenje postopka razlastitve ni navedla nobenih za odločitev relevantnih novih dejstev ali okoliščin, ki ne bi bila vsebovana že v izpodbijani odločbi in glede katerih tožniku ne bi bila dana možnost, da se o njih izjavi. Ker tožnik tako ni uspel izkazati, da mu je bila v posledici nevročitve odgovora na pritožbo, ki ga je v zadevi podala prizadeta stranka, kršena pravica do izjave (oz. da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke), je sodišče s tem povezane tožbene očitke zavrnilo kot neutemeljene.

15. V zadevi je dalje spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožnik najprej obširno zatrjuje, da prizadeta stranka ni izpolnila dogovorov, ki jih je sklenila z njim – tožnik in prizadeta stranka naj bi se namreč dogovorila o zamenjavi zemljišč (v okviru pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 2011), česar pa prizadeta stranka ni realizirala.

16. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da morebitna neurejena (civilnopravna) razmerja med tožnikom in prizadeto stranko na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta ne morejo v ničemer vplivati. Pogoji, pod katerimi se lahko (v predpisanem postopku in pred za to pristojnim organom) izvede razlastitev nepremičnin, so namreč določeni v 3. oddelku 2. poglavja ZUreP-2, v primeru, če so ti pogoji izpolnjeni, pa je razlastitveni upravičenec upravičen zahtevati, da se nepremičnina, ki je v lasti razlastitvenega zavezanca, slednjemu odvzame in prenese v last upravičenca. Tako tudi s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je že v letu 2011 s prizadeto stranko sklenil pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice na spornih zemljiščih (ki jo prilaga kot dokaz na list. št. A7), s to pogodbo ravno tako dogovorjena zamenjava zemljišč pa doslej ni bila realizirana (na kar se nanašajo dokazi na list. št. A8 – zahteva za takojšnjo ureditev zadeve, A9 – sodba Okrožnega sodišča v Krškem I P 216/2016 ter A10 – sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2265/2017), saj ga je prizadeta stranka izigrala, do ugotovitve, da pogoji, ki jih za razlastitev nepremičnin določa ZUreP-2, niso izpolnjeni, ne more privesti. Kvečjemu nasprotno – nesporno dejstvo, da tožnik in prizadeta stranka razmerij v zvezi s spornimi zemljišči nista mogli urediti sporazumno, kaže vsaj na izpolnjenost pogoja po prvem odstavku 199. člena ZUreP-2, skladno s katerim je začetek razlastitvenega postopka možen šele v primeru, če razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve v 30 dneh po vročitvi ponudbe za odkup z lastnikom nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe o prodaji nepremičnine, pri čemer so razlogi, zakaj do sporazuma ni prišlo, nerelavantni (tožnikova zavrnitev ponudbe za odkup zemljišč je tudi dokaz na list. št. A11). Na tem mestu obravnavane tožbene očitke je tako treba zavrniti kot neutemeljene.

17. Iz enakega razloga je potrebno kot neutemeljene zavrniti tudi tožbene očitke, da se prizadeta stranka ni opredelila do tožnikove vloge z dne 3. 10. 2018, v kateri je ta (tako kot v kasnejši pritožbi zoper izpodbijano odločbo in v tožbi) izpostavljal, da prizadeta stranka ni izpolnila dogovorov, ki jih je sklenila z njim. Ker s tem povezana dejstva za presojo izpolnjevanja pogojev za razlastitev nepremičnin po ZUreP-2 (kot predhodno pojasnjeno) niso relevantna, ne more biti relevantno niti zatrjevanje tožnika, da se prizadeta stranka do njih ni opredelila ali jih prerekala. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da se do s tem povezanih pritožbenih navedb ni opredelila niti toženka. Slednja se je po presoji sodišča v obrazložitvi drugostopne odločbe namreč opredelila do vseh pravno relevantnih pritožbenih navedb tožnika, vključno z navedbami o tem, da naj prizadeta stranka stranka ne bi izpolnila svojih obveznosti do tožnika.

18. Tožnik dalje zatrjuje, da v zadevi ne gre za nikakršno javno korist, pač pa za popolnoma civilnopravni projekt občine.

19. Iz drugega odstavka 192. člena ZUreP-2 izhaja, da je razlastitev dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna, javna korist razlastitvenega namena pa je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Iz prve alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 izhaja, da se lahko nepremičnina (med drugim) razlasti tudi za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture (GJI) ter grajenega javnega dobra. Skladno s prvim odstavkom 194. člena ZUreP-2 se šteje, da je javna korist za tovrstne nepremičnine izkazana, če so predvidene v državnem prostorskem načrtu (DPN), občinskem prostorskem načrtu (OPN), občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN) ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena ZUreP-2, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ali če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje. Skladno s petim odstavkom 193. člena ZUreP-2 pa se ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena šteje, da je javna korist za prevzem nepremičnin iz prve alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 izkazana pri že zgrajenih objektih in omrežjih GJI ali njihovih delih, ki so evidentirani v katastru GJI.

20. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so v konkretni zadevi predmet razlastitve zemljišča s parc. št. 66/27 in 66/30, obe k.o. ..., ter parc. št. 643/1, 643/3, 643/4 in 643/5, vsa k.o. .... Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da gre pri razlastitvi za že zgrajene objekte in omrežja GJI, ki so evidentirani v katastru GJI ter predvideni po odloku o zazidalnem načrtu in za katere je bilo izdano tudi gradbeno dovoljenje. Toženka v drugostopni odločbi podrobneje pojasnjuje, da iz PISO, grafik iz zbirnega katastra GJI, načrta situacije prometne ureditve iz decembra 2005, načrta zbirne situacije komunalne in energetske infrastrukture ter odloka o zazidalnem načrtu izhaja, da zemljišča parc. št. 66/27, 66/30, 643/1, 643/3 in 643/5 v naravi predstavljajo že zgrajene asfaltirane ceste – dovoze in dostope, parc. št. 643/4 pa obstoječ ekološki otok. Parc. št. 66/30, 66/27 in 643/1 so del ceste Ulice ...., parc. št. 643/3 in 643/5 pa sta del Ceste..... Toženka pojasnjuje tudi, da so zemljišča, ki so predmet razlastitve, nastala iz zemljišč s parc. št. 643 in 644/1 (obe k.o. ... ) ter zemljišča s parc. št. 66/3 (k.o. ...), ki so zajeta v območje zazidalnega načrta po odloku o zazidalnem načrtu. Navedeno po ugotovitvah sodišča izhaja tudi iz razlastitvenega elaborata in ostale dokumentacije, na katero se sklicuje toženka (in ki jo je prizadeta stranka priložila svoji zahtevi za razlastitev).

21. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da pri razlastitvi ne gre za nikakršno javno korist, s čemer pa, ob upoštevanju predhodno navedenih dejstev, ne uspe izkazati, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji iz citiranih določil 193. in 194. člena ZUreP-2. Po presoji sodišča je bila v konkretni zadevi razlastitev namreč zahtevana za nepremičnine, ki predstavljajo že zgrajene objekte in omrežja GJI, ki so (v nasprotju z drugačnim mnenjem tožnika) jasno opredeljeni, ki so vpisani v kataster GJI in ki so tudi predmet odloka o zazidalnem načrtu, s čemer je izkazana javna korist za prevzem teh nepremičnin (oziroma tožnik nasprotnega ni uspel izkazati). Zatrjevano dejstvo, da naj do izgradnje komunalne infrastrukture ne bi moglo priti, če tožnik s prizadeto stranko v letu 2011 ne bi sklenil pogodbe o ustanovitvi služnosti, na navedeno ne more v ničemer vplivati (potrjuje pa, da je na spornih nepremičninah zgrajena komunalna infrastruktura). Tudi na tem mestu obravnavane tožbene očitke je tako potrebno zavrniti kot neutemeljene.

22. Tožnik v tožbi zatrjuje še, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za nujnost razlastitvenega postopka, saj ga je prizadeta stranka prevarala (z neizpolnitvijo obveznosti iz pogodbe o ustanovitvi služnosti), ravno tako se na nujnost ni mogoče sklicevati iz razloga, ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano že v letu 2011, za prizadeto stranko pa zadeva doslej ni bila nujna.

23. Iz prvega odstavka 205. člena ZUreP-2 izhaja, da se v primeru, če se razlastitev zahteva za namene iz prvega in drugega odstavka 193. člena tega zakona, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnin, izvede nujni razlastitveni postopek, v katerem odloča upravni organ prednostno, pritožba zoper razlastitveno odločbo pa ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti, razen če drugi zakon to določa drugače. Razlog izbire in potreba uporabe nujnega postopka morata biti v zahtevi za razlastitev dodatno obrazložena in utemeljena. Drugi odstavek 205. člena ZUreP-2 pa določa, da se nujni postopek uporabi tudi za namen prevzema nepremičnin iz prve alineje prvega odstavka 193. člena tega zakona – tj. objektov in omrežij GJI, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture in imajo pridobljeno gradbeno dovoljenje.

24. Sodišče je že pojasnilo (točka 20. obrazložitve te sodbe), da je razlastitev v predmetni zadevi predlagana za nepremičnine, ki predstavljajo že zgrajene objekte in omrežja GJI (kar predstavlja nepremičnine iz prve alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2), pri čemer so ti tudi evidentirani v katastru GJI. Sodišče ugotavlja tudi, da je bilo za navedene objekte in omrežja (kot to izhaja tudi iz izpodbijane odločbe in kot potrjuje tudi tožnik) izdano gradbeno dovoljenje, ki je tudi del upravnega spisa zadeve (odločba UE Krško, št. 351-506/2011/10 z dne 20. 12. 2011). Z navedenim so v celoti izpolnjeni pogoji za izvedbo nujnega postopka razlastitve, kot so določeni v drugem odstavku 205. člena ZUreP-2. Tožnikove navedbe o tem, da je do izgradnje objektov prišlo zgolj zaradi sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v letu 2011, na navedeno ne morejo v ničemer vplivati, saj z vidika presoje izpolnjevanja predstavljenih pogojev niso relevantne. Sodišče pa kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da zadeva ni nujna že iz razloga, ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano že v letu 2011. S tem v zvezi gre ponoviti, da podlago za vodenje nujnega postopka v predmetni zadevi predstavlja drugi odstavek 205. člena ZUreP-2, na podlagi katerega se lahko (ne glede na siceršnja določila oziroma pogoje iz prvega odstavka 205. člena ZUreP-2) nujni postopek izvede v vseh primerih prevzema objektov in omrežij GJI, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture in imajo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Nujnost postopka je v primerih, kot je predmetni, torej predpisana že na podlagi statusa nepremičnin, ki so predmet razlastitve, in brez da bi bilo potrebno posebej ugotavljati, ali namen razlastitve terja njihovo hitro pridobitev (kot to sicer izhaja iz prvega odstavka 205. člena ZUreP-2). Ne glede na navedeno sodišče pritrjuje stališču upravnih organov (na obeh stopnjah), da nujnost postopka v predmetni zadevi izhaja tudi iz potrebe po ureditvi pravnega statusa obstoječe prometne in komunalne infrastrukture, namenjene naselju Polšca v Krškem, s čemer bo omogočena njena nemotena raba in vzdrževanje, kot tudi zagotovljeni pogoji za nadaljnji razvoj navedenega območja.

25. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.