Jedro

Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.

Tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V obrazložitvi sklepa je med drugim navedlo, da odločitev o stroških iz II. točke izreka temelji na drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zoper II. točko izreka navedenega sklepa, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ustavitvi postopka na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločiti o priglašenih stroških postopka na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Odvetniške tarife, ne pa na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da njegovem zahtevku za povračilo stroškov postopka ugodi, podrejeno pa sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

**K I. točki izreka**

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1, ki v upravnem sporu celovito ureja dopustnost pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, se lahko sklep izpodbija s posebno pritožbo le, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je torej dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače).1

5. Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, iz katere izhaja, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med takšne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

6. Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je pritožnik vložil pritožbo le zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, obravnavana pritožba ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča. 7. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da navedeno stališče ni v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.2 Ustavno sodišče je namreč dne 25. 3. 2002 v zadevi Up-188/01-6 sprejelo stališče, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi moralo biti pravno sredstvo dopustno tudi zoper stroškovne odločitve drugostopenjskih sodišč. Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave torej ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče. Posebnost stroškovnih odločitev je namreč v tem, da jih sprejemajo vsa sodišča na vseh stopnjah odločanja. Vsako sodišče (tako sodišče prve stopnje kot instančno sodišče) namreč prvič odloči o stroških, ki so nastali v postopku pred njim. Zato bi dosledna uporaba določbe 25. člena Ustave vodila do tega, da bi bila vedno mogoča pritožba zoper stroškovno odločitev kateregakoli sodišča in bi se vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških lahko nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu praviloma povzročilo tudi novo stroškovno odločitev in s tem podlago za novo pravno sredstvo. Taka ureditev bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (zlasti s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), saj bi onemogočala, da sodišče o stroških dokončno odloči.3 Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni videti vprašanj ustavnosti ureditve 82. člena ZUS-1, temveč je treba izhajati iz vsebine, ki mu jo dajejo ustaljene metode razlage prava. Neustavnosti ureditve 82. člena ZUS-1 ne zatrjuje niti sam pritožnik, prav tako ne navede, na podlagi katere določbe ZPP naj bi bil upravičen do povrnitve priglašenih stroškov.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, s katerim je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki je (z izjemo odločbe I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017) v upravnem sporu dopuščala pritožbe zoper sklep o stroških, sklicujoč se na prvi odstavek 166. člena ZPP. Stališče, da posebna pritožba zoper sklep o stroških v upravnem sporu ni dopustna, se je v kasnejših zadevah ustalilo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 210/2017 z dne 10. 10. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019 in I Up 108/2018 z dne 8. 7. 2020, I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021, I Up 94/2021 z dne 19. 5. 2021). 2 Prim. že navedene sklepe v zadevah I Up 149/2017 (7. točka obrazložitve), I Up 210/2017 (8. točka obrazložitve), I Up 9/2019 (6. točka obrazložitve), I Up 105/2019 (9. točka obrazložitve) in I Up 94/2021 (7. točka obrazložitve). 3 Prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020.