Jedro

Vzročna zveza med škodnim dejanjem in nastalo škodo mora biti neprekinjena, nepretrgana in je odgovorna oseba lahko odgovorna samo za tisto škodo, ki je nastala do prekinitve vzročne zveze, ne pa kasneje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec za škodo, ki je nastala tožniku dne 19.12.2000 odgovoren v višini 50 %.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo izpoved toženca tako kot veleva Zakon o pravdnem postopku (ZPP), saj je zaslišan kot stranka v tej pravdni zadevi izpovedal drugače kot je povedal v kazenskem postopku v svoj zagovor. Toženec je dogodke opisoval različno, zanikal je tudi, da bi tožnika telesno poškodoval, zato pritožnik zaključuje, da je jasno, da ne govori resnice in mu ni verjeti. Po oceni pritožnika ni sporno, da je tožnik s sošolci med odmorom v šoli hodil na dvorišče bloka, v katerem stanuje toženec in so tam nesporno kadili cigarete. Obe pravdni stranki sta povedali, da se je to zgodilo 3 do 4 krat pred kritičnem dnem. Dvorišče pred blokom je javni prostor, in tam ni prepovedano kaditi. Če je blok od šole oddaljen le 100 m, potem za stanovalce bloka razgrajanje treh ali štirih otrok na razdalji nekaj metrov od bloka ne more biti več moteče od razgrajanja vseh otrok v šoli, ki vsi pridejo na dvorišče med odmorom. Toženca ni moglo motiti razgrajanje, lahko bi ga motil le dim od cigaret, a tudi to ga ne bi smelo objektivno motiti. Pred blok prihaja veliko avtomobilov, ki so tam tudi parkirani. Vžig motorja enega samega avtomobila povzroči več hrupa in dima, kot če bi tam trije otroci kadili cel dan. Pritožnik ugotavlja, da je bil toženec nestrpen do otrok, vse drugo kar je govoril je le izgovor. Po oceni pritožnika toženec ni dokazal metanja petard. Tudi v primeru, če bi bilo res vse kar je toženec povedal, tožnik za nastalo škodo ni odgovoren. Toženec je namreč lovil tožnika in ga pretepel dva dni potem, ko je tožnik kadil pod oknom njegovega stanovanja. Takrat ni imel nobenega razloga, da ga lovi in tepe. Če je bil njegov namen, da prepreči nadaljnje zbiranje otrok pod njegovim oknom, bi lahko to dosegel tudi tako, da bi šel v šolo in povedal ravnatelju kaj se dogaja ter ga zaprosil, da vpliva na otroke, da ne hodijo tam in ne razgrajajo. Tudi če je vse res, kar je povedal toženec o razgrajanju in kajenju pod njegovim oknom in o petardah, se pritožnik sprašuje, ali ni najbolj normalno, da bi poklical policijo. Tega ni storil, temveč je tožnika, na dan ko tožnik sploh ni bil pod toženčevim oknom, lovil in ga pretepel. Pritožnik ocenjuje, da se je toženec tožniku maščeval za to, kar je storil dva dni pred tem. Toženec si je tako vzel oblast v svoje roke in je sam vzpostavljal mir in red ter kaznoval "kršitelja". Zaradi tega mora v celoti odgovarjati za povzročeno škodo, saj z otrokom ni smel ravnati na način kot je ravnal. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe pritožnika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tudi tožnik kot oškodovanec s svojim ravnanjem, ko je med odmori z družbo hodil pred stanovanje toženca, kjer je pod njegovim oknom kadil in ni upošteval navodil in prošenj toženca, da bi se umaknil za zid, da ne bi motil njega in njegovega majhnega dojenčka, soprispeval k škodnemu dogodku. S takšnim ravnanjem naj bi namreč sprožil reakcijo toženca, zato je po oceni sodišča prve stopnje podana deljena odgovornost iz 171. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Po oceni pritožbenega sodišča je osrednje vprašanje v tej zadevi, ali obstaja pravno upoštevna vzročna zveza med ravnanjem tožnika, ki je med odmori z družbo hodil pred stanovanje toženca in poškodbo, ki mu jo je prizadejal toženec. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je videti, da se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotavljalo in ugotovilo odločilnih dejstev, ki so neposredna podlaga za zaključek o danosti vzročne zveze kot temeljnega pogoja odškodninskega delikta. Vzročna zveza med škodnim dejanjem in nastalo škodo mora biti neprekinjena, nepretrgana in je odgovorna oseba lahko odgovorna samo za tisto škodo, ki je nastala do prekinitve vzročne zveze, ne pa kasneje. Pritožnik ima prav, ko smiselno opozarja, da ni vseeno, kdaj je prišlo do škodnega dogodka. Pritožnik trdi (to je izpovedal tudi tožnik zaslišan kot stranka), da je toženec lovil tožnika in ga pretepel dva dni zatem, ko je tožnik kadil pod oknom toženčevega stanovanja, vendar sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotavljalo, čeprav ima po oceni pritožbenega sodišča odločilni vpliv na obstoj pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem tožnika in škodo, ki jo je utrpel. Če je škodni dogodek res sledil šele po določenem času od tožnikovega predhodnega ravnanja, bi bila pretrgana vzročna zveza med zatrjevanim tožnikovim izzivanjem in škodnim dogodkom. Ravno tako sodišče prve stopnje ni decidirano ugotovilo vseh pravno odločilnih okoliščin, ki so lahko podlaga za zaključek o prispevku tožnika k nastali škodi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni jasno izpostavljeno, katero je tisto ravnanje tožnika, ki je pravno odločilno za delno razbremenitev toženca njegove krivdne odgovornosti. V tej zvezi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik med odmori z družbo le hodil pred stanovanje toženca in tam pod njegovim oknom kadil in ni upošteval navodil in prošenj toženca, da bi se umaknil za zid, da ne bi motili njega in njegovega majhnega dojenčka, kar je oceniti kot objestno in nagajivo ravnanje, ali pa je tožnik tudi metal petarde v zabojnik in na vrt toženca, kot je izpovedal toženec. Odgovoriti je potrebno tudi na vprašanje, čigavo je dvorišče, na katerega je prihajal tožnik s svojo družbo, pritožnik namreč pravilno opozarja, da ne more biti vseeno, če je to dvorišče zasebna lastnina ali pa je javno. Pritožbeno sodišče opozarja, da zgolj objestno in nagajivo ravnanje samo po sebi ni pravno odločilna okoliščina, ki bi lahko bila podlaga za deljeno odgovornost tožnika v okoliščinah, v kakršnih je toženec poškodoval tožnika. Upoštevati je namreč potrebno, da je bil tožnik v času škodnega dogodka še otrok, zato je treba njegovo ravnanje ocenjevati tudi v tej luči. Niti med odraslimi osebami fizično obračunavanje ni sprejemljiv način za razreševanje sporov, nedotakljivost telesne in duševne celovitosti otroka pa uživa še posebno varstvo (56. člen Ustave R Slovenije v zvezi s 35. členom Ustave R Slovenije).

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o podlagi tožbenega zahtevka, nepopolno ugotovilo pravno odločilna dejstva in okoliščine, od katerih je odvisna pravilna uporaba materialnega prava - 171. člena OZ. Gre predvsem za dejstva, ki se nanašajo na vzročno zvezo ter okoliščine, ki vplivajo na pravno opredelitev tožnikovega ravnanja, kot je bilo zgoraj obrazloženo. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo ugotoviti tudi zgoraj navedena odločilna dejstva in pravno relevantne okoliščine (355. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.