Jedro

Pri uveljavljanju dodatka za pomoč in postrežbo je prišlo do materialnega in posledično do procesnega nasledstva. Tožnik B.B. je z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Eventuelna zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bo prešla na dediča, to je tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določenih v zakonu, se v vsakem primeru (lahko) ugotavljajo (le) za zapustnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek v tem socialnem sporu ustavilo. Obenem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačno oziroma pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Strinja se, da je zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po svoji naravi zahteva za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, ki je neodtujljiva osebna pravica in je ni mogoče podedovati. Vendar to velja za primer, ko bi dodelitev te pravice dedič terjal za sebe, za čas po smrti upravičenke. V primeru, ko pa gre za terjatev za neizplačano pravico, ki je šla pokojni upravičenki, pa gre za sestavi del dediščine, saj se ta pravica in posledično njeno poplačilo, pretvori v premoženjsko vrednost - pravico pokojne upravičenke in je kot njena terjatev sestavni del njenega premoženja, ki pa seveda je predmet dedovanja. Najkasneje z vložitvijo tožbe, to pa je pred smrtjo, je uživalka na ustrezen način izrazila svojo voljo, da ima terjatev, ki jo mora sodno terjati, z namenom dobiti poplačilo te terjatve v denarni obliki, s tem pa je terjatev izgubila svojo strogo osebno naravo. Prav na to se po prepričanju tožnika nanaša drugi del prvega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki pravi, da so predmet dedovanja zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalke. Prav to vtožuje tudi sam in sicer zapadle denarne zneske, ki so pripadali upravičenki v obdobju od 28. 2. 2016 do 30. 8. 2016, zapadli pa so najkasneje ob prvem naslednjem izplačilu pokojnine, ki je sledilo napadeni odločbi z dne 30. 1. 2017, to je 28. 2. 2017. Najkasneje takrat bi moral toženec takrat še živi upravičenki, izplačati tudi dodatek za pomoč in postrežbo za vtoževanih 6 mesecev pred njeno vlogo, če bi izdal zakonito odločbo tako, da bi pravilno presodil zahtevek upravičenke o odločanju o priznanju dodatka tudi za 6 mesecev nazaj, pred oddajo vloge. Meni, da gre brez dvoma za terjatev, ki je zapadla. Ni pa bila še ugotovljena s pravnomočno odločbo, o kateri pa teče ta spor, kot posledica nezakonite odločbe toženca in časa za ta sodni postopek, v času katerega pa je upravičenka umrla. Sodišče se sklicuje, podobno kot toženec, na dve sodbi Vrhovnega sodišča RS. Pri tem pa sodišče v celoti zanemari navajanje tožnika, ki je v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2017 pojasnil, da je Ustavno sodišče RS 15. 10. 2015, to je časovno po navedenih sodba Vrhovnega sodišča RS, z odločbo Up-684/12 v pravno identični situaciji odločilo, da se sodba Vrhovnega sodišča razveljavi. Ob tem opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016, ki je po odločitvi Ustavnega sodišča RS zavzelo stališče, skladno z ustavno odločbo in s tem spremenilo svojo dotedanjo pravno prakso. Tako bi sodišče, če bi upoštevalo citirano ustavno odločbo in spremenjeno prakso Vrhovnega sodišča RS ugotovilo, da je razlaga, ki jo je navajal toženec, temeljila na predhodni pravni praksi, ki pa se je evidentno spremenila. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, bi sodišče moralo presojati, da terjatev za pravico do dodatka za pomoč in postrežbo nastane takrat, ko so podani zakoniti pogoji, da je upravičenec do nje upravičen (enako kot terjatev iz povzročene škode, ki nastane, ko je škoda storjena). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni povzelo, niti se ni opredelilo do navedb tožnika v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2017 in dodatno v dopolnitvi z dne 22. 6. 2017. Enako sodišče v napadanem sklepu ni obrazložilo, zakaj naj ne bi bile podane kršitve določb Ustave Republike Slovenije, ki jih je tožnik izpostavil v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2017 in izrecno o kršitvi načela enakosti pred zakonom dodatno zatrjevani v dopolnitvi pravnega videnja z dne 22. 6. 2017. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi nepravilno uporabljenega materialnega prava nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

5. Predmet tega spora je dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 1. 2017, s katero je ugodil tožničini pritožbi in odpravil prvostopno odločbo ter ji od 31. 8. 2016 dalje priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 292,11 EUR na mesec. V sodnem postopku je tožnica s tožbo vloženo 2. 3. 2017 izpodbijala citirano drugostopno odločbo in uveljavljala, da ima tudi za čas od 28. 2. 2016 do 30. 8. 2016 pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 292,11 EUR, to je v skupnem znesku 1.752,66 EUR. Glavni spor se tako nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo A.A. še za obdobje od 28. 2. 2016 do 30. 8. 2016 oziroma še za šest mesecev nazaj od vložitve zahteve 31. 8. 2016. 6. Ker je tožnica dne 28. 4. 2017 umrla, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo, ker je štelo, da glede na naravo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, dedič umrle tožnice, kot njen pravni naslednik, v njenem imenu ne more nadaljevati predmetnega socialnega spora, saj mu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo po materialnem pravu ne gre. Sklicevalo se je na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v zadevah VIII Ips 156/10 z dne 4. 10. 2011 in VIII Ips 263/2013 z dne 10. 3. 2014, in sicer, da s smrtjo zavarovanca pravica do uveljavljanja priznanja pravice do predčasne pokojnine (kot osebne pravice) ugasne in jo v imenu pokojnega ne more uveljaviti nihče. 7. V konkretnem primeru je vprašanje, ki ga izpostavlja tudi pritožba, ali dedič umrle tožnice kot njen pravni naslednik, v njenem imenu lahko nadaljuje ta spor in uveljavlja priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in njeno izplačilo. V zvezi s temi vprašanji je Vrhovno sodišče RS drugačno stališče od prvotnega, glede procesne predpostavke obstoja stranke, procesnega nasledstva in glede podedljivosti terjatve za povračilo nepremoženjske škode (ki je osebne narave) zavzelo v zadevi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. Po tem stališču je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ki je strogo osebne narave, podedljiva terjatev, kljub temu, da je tožnik umrl v času (pritožbenega) postopka. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V primeru dedičev je nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo. Ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika, formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, ampak zgolj deklaratorni značaj.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pri svoji odločitvi sledilo odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016. S to odločbo je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo 184. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ker je ugotovilo, da je neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije z obrazložitvijo, da dediče oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, postavlja v bistveno različni položaj, odvisno od okoliščine, ali je oškodovanec umrl v času trajanja pravdnega postopka, ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Zato razlikovanje pa ne obstaja razumen razlog. Med drugim je Ustavno sodišče RS navedlo, da je mogoče podedljivost obravnavanih terjatev vezati tudi npr. na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvoumno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ali ko je za uveljavitev tega zneska vložil tožbo. Sicer je izhajalo iz dejstva, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, vendar pa se odškodnina, do katere ima oškodovanec pravico, izraža v premoženjski vrednosti. Zato je vprašanje, kdaj se odškodninska terjatev pri osebnih škodah zadosti materializira, da jo je po naravi stvari mogoče šteti za podedljivo. Poudarilo je, da so pri tem upoštevne okoliščine, ki izvirajo iz voljnega ravnanja oškodovanca. To pa velja tudi za dediče, če je treba primerjati njihov položaj zaradi smrti oškodovanca. Če pride do smrti oškodovanca, so bistvene okoliščine, kdaj je zapustnik utrpel nepremoženjsko škodo in kdaj je na ustrezen način izrazil voljo, da zadoščenje dobi v obliki denarne odškodnine, in je s tem odškodninska terjatev izgubila svojo strogo osebno naravo.

9. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo po 99. členu ZPIZ-2 uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine. Dodatek za pomoč in postrežbo se zagotavlja iz obveznega zavarovanja (3. člena ZPIZ-2). Pravice iz obveznega zavarovanja so glede na določbo 4. člena ZPIZ-2 opredeljene kot neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in niso v pravnem prometu.

10. Nedvomno je glede na takšno opredelitev dodatka za pomoč in postrežbo v zakonu, pravica do dodatka za pomoč in postrežbo osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda).

11. Glede na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije in pred tem Ustavno sodišče Republike Slovenije v zvezi z nepremoženjsko škodo in terjatvijo za povrnitev nepremoženjske škode, ni razumnega razloga, da bi se glede procesne predpostavke obstoja stranke, materialnega in procesnega nasledstva in glede podedljivosti pri uveljavljanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in njenega izplačila oziroma denarnega prejemka iz tega naslova, ta vprašanja obravnavala drugače. 12. Glede na vse obrazloženo bo sodišče prve stopnje upoštevalo, da je pri uveljavljanju dodatka za pomoč in postrežbo prišlo do materialnega in posledično do procesnega nasledstva in da je tožnik B.B. z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Eventuelna zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bo prešla na dediča, to je tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določenih v zakonu, se v vsakem primeru (lahko) ugotavljajo (le) za zapustnico.

13. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje tako ugotavljalo, ali so bili pri zapustnici izpolnjeni pogoji, določeni v 128. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že od dne 28. 2. 2016 oziroma ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo glede na 5. odstavek 128. člena ZPIZ-2 še za 6 mesecev za nazaj od vložitve zahteve. Po izvedenih dokazih bo sodišče prve stopnje skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, ZDSS-1) presodilo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca in odločilo o tožbenem zahtevku.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. O stroških postopka pa je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so nadaljnji stroški postopka.