Jedro

Zoper opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni samostojnega pravnega sredstva, temveč se utemeljenost tega opozorila presoja v okviru spora o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je med drugim tudi ta, da je bil delavec pred tem že pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da od prejema pisnega obvestila do nove kršitve, ki je predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni minilo več kot leto dni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I izreka in tisti del II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku in za ugotovitev, da je tožnik tudi od 7. 3. 2011 dalje delavec tožene stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika takoj pokliče nazaj na delo, ga prijavi v zavarovanje od 7. 3. 2011 dalje, mu od tega dne prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo po pogodbi o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 5. v mesecu za pretekli mesec. (točka I izreka) Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi tožnik z zapustitvijo delovnega mesta med drugim kršil tudi pogodbe obveznosti iz 8. točke 55/b člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/1994 s spremembami, v nadaljevanju Panožna kolektivna pogodba). V citirani določbi je kot hujša kršitev dolžnosti in delovnih obveznosti opredeljeno nedostojno in žaljivo vedenje nasproti obiskovalcem in sodelavcem. Izpodbijana sodba nima nobene obrazložitve glede te kršitve, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi v ponovljenem postopku moralo presojati ali so bili utemeljeni razlogi za izdajo opozorila tožniku z dne 4. 10. 2010, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno izhajalo iz predpostavke, da je bil tožnikov predčasni odhod z dela samovoljen. Tožnik delovnega mesta ni zapustil samovoljno in tudi ne predčasno. Delovno mesto je zapustil v trenutku, ko se je njegova delovna obveznost za tisti dan končala in nič prej, kar je v skladu z neenakomerno razporeditvijo delovnega časa. Delo za člane tehničnega zbora poteka toliko časa, kot traja vaja in kolikor časa nato potrebujejo za dokončanje svojih delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo zgolj na to, da je bil tožnik za delo določen do 22:00 ure in je bil zato njegov odhod od 20:25 uri predčasen, pri tem pa sploh ni upoštevalo, da je bil začetek njegove izmene naknadno po telefonu prestavljen na eno uro prej, kar pomeni, da je tožnik na delo moral priti ob 18:00 uri in da bi tudi lahko odšel eno uro prej, to je ob 21:00 uri. Tožnik ni vedel, da bo potrebno tisti večer po predstavi poleg običajnega pospravljanja scene, sneti in razdreti ogledalo, da bo naslednje jutro scenograf iz Ljubljane lahko prebarval njegov okvir. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče verjeti, da ni vedel, da se bo ogledalo podiralo in prestavilo v kletne prostore, je v nasprotju z njegovim zagovorom in dejstvom, da tožnika ni bilo na sestanku 10. 11. 2010 v dopoldanskem času. Na tem sestanku je bilo delavcem prvič sporočeno, da se bo po vaji snelo in pospravilo tudi veliko ogledalo. Tožniku tudi naknadno nihče ni povedal, da je glede pospravljanja scene po predstavi prišlo do sprememb. Iz plana tožene stranke za sporni dan je razvidno, da naj bi v turnusu od 18:00 do 22:00 ure s tožnikom delal tudi A.A., za delo po 22:00 uri pa sta bila planirana B.B. in C.C.. Iz plana tožene stranke tako ne izhaja, da bi bilo tem štirim delavcem odrejeno skupno delo. Tožnik je utemeljeno mislil, da se bo ogledalo le dvignilo, kot vedno do sedaj, kar bi lahko opravila dva delavca, on pa bo nato kot običajno pospravil lutke z odra. Ker ni bilo nobene skupne zadolžitve za štiri delavce, tožnik iz takšnega plana ni mogel razbrati, da bodo opravljali kakšna drugačna dela, npr. spuščanje ogledala, za kar bi bili potrebni štirje delavci. V kolikor bi bil za podiranje ogledala predviden tudi tožnik, bi ga moral o tem predhodno seznaniti tehnični vodja Č.Č. in nadrejeni odrski mojster D.D.. Tožena stranka je s spremembo delovnega plana lahko seznanila B.B. in C.C., da sta na delo prišla predčasno, zato bi to spremembo moral sporočiti tudi tožniku. Navedeno dokazuje, da za delo, ki sta ga opravljala omenjena delavca, tožnik po končani vaji ni bil planiral. Tožnik ni bil edini delavec, ki je delo zapustil pred 22:00 uro, to je storil tudi A.A., vendar je bil postopek uveden samo zoper tožnika. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni pozanimal, ali je za tisti dan opravil vse zadolžitve in da je lahkomiselno zapustil delo kar eno 1 in 35 minut prej, kot pa je bilo določeno v tedenskem planu odrske tehnike. Tožniku je B.B. spornega dne okoli pol devete ure zvečer na tožnikovo izrecno vprašanje, ali bosta onadva (torej tožnik in B.B.) pospravljala ogledalo, odgovoril, da ne, temveč da bosta to storila on (B.B.) in C.C.. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da se ni pozanimal kaj mora tisti dan še storiti. Ni tožnikova krivda, da nihče ni vedel, koliko oseb bo za spuščanje ogledala sploh potrebno in da se je nato izkazalo, da sta dva premalo. B.B. je na pomoč povsem po nepotrebnem klical tudi vratarja, saj bi za spuščanje ogledala zadostovali trije delavci (B.B., C.C. in A.A.). Zaradi navedenega je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim odhodom neposredno negativno vplival na potek delovnega procesa, ker je bilo za delo potrebno zagotoviti drugega delavca, ki je moral zapustiti svoje delovno mesto. Sicer pa s tem, da je vratar sodeloval pri tem delu in za 10 do 15 minut zaklenil službeni vhod, ni nastala nobena škoda. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z ugotovitvijo tožene stranke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnikovo odsotnost in odsotnost vzdrževalca ni imela negativnih posledic. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik podal tri različne zagovore. Za ta postopek je relevantno edino, kar je tožnik izpovedal v zagovoru in kar je bilo navedeno v tožbi. To pa je, da tožnik ni vedel, da se bo podirala scena, da ga B.B. ni rabil in da je za podiranje scene na delo prišel C.C.. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vsi razlogi izpodbijane sodbe se namreč nanašajo izključno na vprašanje, ali je tožnik storil kršitev, zaradi katere mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je zanjo odgovoren. Sodišče prve stopnje pa se sploh ni opredelilo glede vprašanja utemeljenosti pisnega opozorila dne 4. 10. 2010. To pisno opozorilo je bilo tožniku dano na podlagi 1. odstavka 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitev in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Tožnik je v tožbi navajal, da mu tožena stranka v zvezi s kršitvijo, ki je bila predmet pisnega opozorila, ni omogočila zagovora in da tudi ni bil predhodno obveščen, da se zoper njega vodi kakšen postopek. Podobne ugovore je tožnik navedel tudi v pripravljalni vlogi dne 19. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo z sodbo in sklepom Pd 144/2011 z dne 28. 11. 2011, s katerim je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 10. 2010. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 160/2012 z dne 7. 3. 2012 zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrženju dela tožbe, ob enem pa je razveljavilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče sicer navedlo, da v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 83. člena ZDR tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo zaradi neprimernega vedenja do vodje tehnike in računovodkinje. Vendar pa navedeno ne pomeni, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno zavzeti jasnega stališča glede tožnikovih ugovorov zoper pisno opozorilo.

Zoper opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR ni samostojnega pravnega sredstva, temveč se utemeljenost tega opozorila presoja v okviru spora o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je med drugim tudi ta, da je bil delavec pred tem že pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da od prejema pisnega obvestila do nove kršitve, ki je predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni minilo več kot leto dni. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi moralo zavzeti tudi jasno stališče glede tega ali je ta pogoj izpolnjen. Okoliščina, da je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 7. 3. 2012 pritrdilo razlogovanju sodišča prve stopnje v razveljavljeni sodbi, ne pomeni, da ob ponovnem odločanju ni potrebno znova zavzeti stališča o utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR. V pritožbenem postopku je bila razveljavljena celotna sodba, kar pomeni, da je v novem postopku potrebno odločati o tistem delu tožbenega zahtevka, ki mu je bilo v prejšnjem postopku ugodeno in pri tem navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih. Med temi razlogi pa je tudi ta, ali je bilo pisno opozorilo delavcu o neizpolnjevanju obveznosti izdano zakonito oziroma utemeljeno.

Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o utemeljenosti pisnega opozorila tožniku z dne 4. 10. 2010. Na podlagi 4. točke obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje povzema napotila pritožbenega sodišča, je sicer možno sklepati, da sodišče prve stopnje šteje, da je bilo o tem vprašanju že odločeno, vendar je takšno stališče zmotno. Utemeljenost predhodnega pisnega opozorila se namreč presoja le kot predhodno vprašanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o tem pa pred izdajo izpodbijane sodbe v tem sporu še ni bilo odločeno. Povzemanja napotkov pritožbenega sodišča v navedeni točki obrazložitve, ki vsebuje procesno zgodovino zadeve in je umeščena pred točko, ki navaja izvedene dokaze in nadaljnje točke, ki vsebujejo dokazno oceno in materialnopravo presojo, ob še tako benevolentnem pristopu, ni mogoče, šteti kot opredelitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila. V okviru navajanja razlogov zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, bi sodišče prve stopnje zato moralo zavzeti stališče o utemeljenosti pisnega opozorila tožniku z dne 4. 10. 2010. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Takšne kršitve ni možno sanirati niti v pritožbenem postopku, saj sodbe, ki ima takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, ni mogoče popraviti tako, da bi postala sposobna za preizkus. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali bi bilo tožniku utemeljeno dano pisno opozorilo na podlagi 1. odstavka 83. člena ZDR. V zvezi s tožnikovimi ugovori se bo opredelilo tudi do vprašanja, ali je bila tožniku res kršena pravica do zagovora, pri čemer bo upoštevalo, da pred izdajo pisnega opozorila ni predviden noben formalni postopek in tudi ne dolžnost delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Seveda pa bo sodišče prve stopnje znova moralo zavzeti tudi stališče glede zakonitosti in pravilnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede kršitve, ki je bila tožniku očitana v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.