Jedro

Določba tretjega odstavka 113. člena ZUP predpostavlja namerno povzročitev stroškov postopka, česar pa tožnik ne dokazuje. Nepravilna odločitev prvostopenjskega organa namreč sama po sebi ne predpostavlja krivdnega ravnanja, zato tožnik s sklicevanjem na to določbo ne more biti uspešen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarstvo, Direktorat za energijo, je s sklepom številka 360-8/2010-5 z dne 2. 6. 2010 odločilo, da se zahteva stranke A.A. s.p., za povrnitev skupnih stroškov postopka v višini 1.888,20 EUR, zavrne. Odločitev je upravni organ pojasnil z ugotovitvijo, da je tožena stranka 8. 1. 2010 v reševanje prejela pritožbo tožnika zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za energijo, številka 13-05-0168/0656/2009/0148/2009 z dne 10. 12. 2009, s katero je bila dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64. n člena Energetskega zakona. Tožena stranka je 11. 5. 2010 izdala odločbo, s katero je odločila o pritožbi pritožnika, ni pa odločila o zahtevku pritožnika za povrnitev stroškov postopka. Dne 25. 5. 2010 je upravni organ prejel zahtevo pritožnika za izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj drugostopni organ odloči o stroških postopka. Pritožnik je v zgoraj navedeni pritožbi zahteval tudi povrnitev stroškov v zvezi s sestavo pritožbe in navedel njihovo specifikacijo. Priglasil je stroške za postopek v višini 1.553,50 EUR (po Odvetniški tarifi 3100, VPS – 200.000 EUR), stroške telekomunikacijskih storitev in podobno v višini 20 EUR in 20% DDV ter upravne takse po odmeri organa. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Energetski zakon pa v 64.o členu določa, da o upravičenosti do podpore odloča Javna agencija za energijo v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja in to je v obravnavanem primeru pritožnik. Zahteva za povrnitev stroškov postopka in stroškov povezanih z zastopanjem pritožnika ni utemeljena, ker se je postopek v obravnavanem primeru začel na zahtevo stranke in ne po uradni dolžnosti, kot to navaja pritožnik v zahtevi za izdajo dopolnilne odločbe.

Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka in navaja, da bi morala tožena stranka uporabiti določbo tretjega odstavka 113. člena ZUP, ki določa, da če stroški nastanejo po krivdi drugega, jih je ta dolžan povrniti. V konkretnem primeru je Javna agencija RS za energijo izdala nepravilno in nezakonito odločbo, zaradi česar jo je tožena stranka odpravila in zadevo vrnila v ponovno odločanje. Javna agencija je tako v tem primeru ravnala krivdno. Zaradi tega je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, torej bi morala uporabiti pravilo iz tretjega odstavka 113. člena ZUP. Kolikor bi namreč javna agencija izdala pravilno in zakonito odločbo, se tožeči stranki ne bi bilo treba pritožiti zoper to odločbo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov ugodi in se ji povrnejo stroški postopka v skupnem znesku 1.888,20 EUR, predlaga pa tudi povrnitev stroškov sodnega postopka. Podredno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev sklepa toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K 1. točki izreka: Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V zadevi ni sporno, da je tožnik v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa zahteval povrnitev stroškov postopka, ki jih je imel s sestavo pritožbe, kot stroškov za pravno zastopanje po Odvetniški tarifi. Priglašeni stroški nedvomno predstavljajo stroške upravnega postopka, ki so našteti v prvem odstavku 113. člena ZUP, ki določa, da stroški ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V zadevi prav tako ni sporno, da se je postopek začel (določba 64.o člena Energetskega zakona) na podlagi zahteve tožnika za dodelitev podpore, ki se izvaja kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alinee četrtega odstavka 64. n člena Energetskega zakona. Sporno ni niti dejstvo, da je prvostopni organ o tožnikovi zahtevi odločil 10. 12. 2009, z odločbo št. 136-05-0168/0656/2009/0148/2009, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, s katero je bil uspešen, saj je tožena stranka 11. 5. 2010 izdala odločbo št. 360-8/20101-2, v kateri je tožnikovi pritožbi ugodila, prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločanje.

Ne glede na slednje dejstvo je po presoji sodišča tožena stranka tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravilno zavrnila, s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP (ker se je postopek začel na tožnikovo zahtevo). ZUP namreč v primeru kot je obravnavani, ko se je torej postopek za stranko ugodno končal z odločbo izdano v pritožbenem postopku, ne predvideva posebne ureditve.

Uporaba določbe tretjega odstavka 113. člena ZUP, ki določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, v obravnavanem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o zahtevanih stroških postopka. Navedena določba namreč predpostavlja namerno povzročitev stroškov postopka, česar pa tožnik ne dokazuje. Nepravilna odločitev prvostopnega organa pa sama po sebi ne predpostavlja krivdnega ravnanja stranke, zato tožnik s sklicevanjem na to določbo ne more biti uspešen.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.