Jedro

Očitek tožniku (policistu) je, da je s tem, ko je v spornem obdobju dajal v promet sredstvo, ki sicer ni dovoljeno na trgu, naklepno kršil določene obveznosti po zakonu, pogodbi o zaposlitvi in Kodeksu policijske etike, ter da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po 183. členu KZ-1. Ta v prvem odstavku določa sankcijo za tistega, ki proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Po tretjem odstavku pa je dejanje kaznivo tudi, če je storjeno iz malomarnosti. v tem sporu je posebnega pomena ugotovitev o tem, ali je tožnik očitano ravnanje storil naklepno ali iz malomarnosti (ter iz kakšne malomarnosti) ali pa je krivda celo izključena. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi glede tožnikove malomarnosti nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Takšna opredelitev malomarnosti je relevantna le za uporabo 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne tudi za presojo malomarnosti ob uporabi 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede malomarnosti je namreč potrebno upoštevati, da vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen okoliščine, da je bil tožnik policist, saj je ravno to posebej pomembna okoliščina za presojo njegove malomarnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2015 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 9. 2015 kot nezakonita razveljavita; da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 16. 12. 2015 do 1. 2. 2015; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas prepovedi opravljanja dela od 27. 5. 2015 do prenehanja delovnega razmerja 17. 9. 2015 obračunati razliko med bruto plačo v znesku 1.565,16 EUR mesečno ter izplačanim nadomestilom za čas prepovedi opravljanja, od te razlike odvesti davke in prispevke za socialno varnost ter izplačati neto zneske, za čas od 18. 9. 2015 dalje do izdaje sodbe pa obračunati bruto plačo v znesku 1.565,16 EUR mesečno, od te plače odvesti davke in prispevke ter neto zneske izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče v enem delu obrazložitve ugotovilo, da je bilo njegovo ravnanje lahkomiselno oziroma nezavestno malomarno, v drugem delu pa, da je ravnal hudo malomarno. Zato ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni možno preizkusiti. Prav tako sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe o prepozni odpovedi, da naj bi rok za odpoved začel teči 17. 11. 2014. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni obrazložilo stališča, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti. Tožnik še navaja, da je sodišče v nasprotju z vsebino odpovedi, ki je tožniku očitala naklep, ugotovilo malomarnost in uporabilo tretji, namesto prvi odstavek 183. člena KZ-1. Ker mu je sodišče verjelo, da za škodljivost A. ni vedel, posledično ne bi smelo ugotoviti malomarnosti. Po okoliščinah in osebnih lastnostih se ni mogel in moral zavedati, da je A. zdravilo in da je zdravju lahko škodljiva. Ker tega ni vedel, ni mogel izvršiti znakov kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Storil je vse, da bi se prepričal, ali z uporabo oziroma dajanjem A. v promet krši pozitivno zakonodajo, pa tega ni ugotovil. Vodstvu policijske postaje niti ostalim policistom ni moglo in moralo biti znano, da je promet s A. prepovedan. Sodišče je storilo kršitev postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza o pridobitvi podatkov, ali je policija že kdaj zasegla A. ali ne. Ugotovitev sodišča, da je slidenafil škodljiv za zdravje, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Izvedenec je namreč ugotovil, da sildenafil lahko povzroči stranske učinke, kar pa ni nujno. Gre za nasprotje med dejstvi v sodbi in listinami, na katere se sodba opira. Ni mu bilo znano, da bi šlo za zdravilo. A. ni dajal v promet kot zdravilo, temveč kot stimulans za boljši in dalj časa trajajoči spolni odnos oziroma erekcijo. Kot navaja tudi sodišče, A. ni dajal v promet z namenom škodovanja. Predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi oziroma, da se jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklepom z dne 23. 6. 2015 po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Očitek tožniku (policistu) je, da je s tem, ko je v spornem obdobju od 24. 9. 2014 do 27. 5. 2015 dajal v promet A., tj. sredstvo, ki sicer ni dovoljeno na trgu, naklepno kršil določene obveznosti po zakonu, pogodbi o zaposlitvi in Kodeksu policijske etike, ter da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po 183. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). Ta v prvem odstavku določa sankcijo za tistega, ki proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Po tretjem odstavku pa je dejanje kaznivo tudi, če je storjeno iz malomarnosti.

7. Že iz navedenega izhaja, da je v tem sporu posebnega pomena ugotovitev o tem, ali je tožnik očitano ravnanje storil naklepno ali iz malomarnosti (ter iz kakšne malomarnosti) ali pa je krivda celo izključena. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi glede tožnikove malomarnosti nejasni oziroma so si med seboj celo v nasprotju, je sodišče prve stopnje že s tem v zvezi storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

8. Kot pravilno navaja pritožba, je sodišče prve stopnje v enem delu obrazložitve sodbe poudarilo tožnikovo nezavestno malomarnost, v drugem delu pa hudo malomarnost. Ni mogoče sklepati, da slednje predstavlja npr. zgolj napačen zapis, saj je nato sodišče prve stopnje razlogovalo o utemeljenosti odpovednega razloga tako po 1. kot po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, čeprav slednja predpisuje kot pogoj hudo malomarnost. Pritožba glede tega odpovednega razloga tudi utemeljeno navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj naj bi bilo očitano ravnanje hujša kršitev, ne zgolj kršitev delovne obveznosti.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kot nedopustno, da sodišče ugotovi malomarnost, če odpoved izpostavlja naklep. Gre za vprašanje pravne kvalifikacije določenih dejanskih ugotovitev, torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Glede na to, da pritožbo vlaga tožnik, razlogovanje pritožbenega sodišča v smeri strožje oblike tožnikove odgovornosti niti ne more priti v poštev.

10. Ugotovitve o malomarnosti so torej pomembne ne le v zvezi z vprašanjem oblike krivde po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ampak tudi v zvezi z ugotavljanjem znaka malomarnostnega kaznivega dejanja po določbi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Takšna opredelitev malomarnosti je relevantna le za uporabo 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne tudi za presojo malomarnosti ob uporabi 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede malomarnosti je namreč potrebno upoštevati, da vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen okoliščine, da je bil tožnik policist, saj je ravno to posebej pomembna okoliščina za presojo njegove malomarnosti.

12. Prav tako ni relevantna pritožbena navedba o tem, da tudi ostalim policistom in vodstvu policijske postaje ni bilo znano, da promet s A. oz. sildenafilom ni legalen. Ključen je tožnik in njegov odnos do prometa s sildenafilom. Ni se npr. B.B. (komandirju policijske postaje, ki ga izpostavlja pritožba), očitalo sporno ravnanje, zato tudi ni relevantno, da je kot priča izpovedal o tem, da mu lastnosti A. niso znane. Tako tudi ni kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni pribavilo podatkov o tem, ali je policija že kdaj zasegla A. ali ne. Tudi, če bi sodišče ugotovilo, da policija nikoli ni zasegla A., to ne bi zmanjševalo tožnikove odgovornosti glede njegovega ukvarjanja s A..

13. Tožnik utemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegovo navedbo o tem, da naj bi rok za odpoved začel teči 17. 11. 2014, ko je bila PU C. obveščena, da naj bi A. dobavil drugim osebam, o čemer je obvestila Vrhovno državno tožilstvo.

14. Neutemeljeno pa pritožba uveljavlja 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče prve stopnje napačno povzelo ugotovitve izvedenca. Prva ugotovitev v izvedenskem mnenju npr. je, da je sildenafil zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje motnje erekcije. Že s tem je podan eden izmed znakov kaznivega dejanja iz 183. člena KZ-1, tako da glede znakov kaznivega dejanja niti niso relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi ne pritožbene navedbe o tem, da je sildenafil le izjemoma lahko škodljiv zdravju, da so stranski učinki docela redki itd. Prav tako ni pomemben namen tožnikovega ravnanja, saj to ni znak kaznivega dejanja. Zato s tem v zvezi tudi niso relevantne tožnikove pritožbene navedbe o tem, da je dajal A. v promet le zato, da bi prijateljem pomagal doseči boljši in čim dlje trajajoči spolni odnos, ne pa zato, da bi jim škodoval. 15. Ker je ugotovilo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj odpravi nakazane pomanjkljivosti. Upošteva naj tudi gornja stališča pritožbenega sodišča, ki dodaja le še to, da so bile ugotovitve sodišča prve stopnje glede presoje dejanske ter pravne zmote (30. in 31. člen KZ-1) pravilne.

16. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).