Jedro

V primeru obojestranskih škodnih dogodkov se uporablja prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode.

Obrazložitev

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 1.306,75 EUR (na 4.034,58 EUR) ter v drugi točki tako, da se prisojeni pravdni stroški znižajo za 315,3 EUR (na 230,39 EUR). V zavrnilnem delu, vsebovanem v dopolnilni sodbi, se znesek 3.004,52 EUR nadomesti z zneskom 4.311,27 EUR.

V ostalem se pritožba tožene in v celoti pritožbi tožeče stranke zavrnejo in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je v 15. dneh dolžna toženi stranki povrniti 70,23 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 5.341,33 EUR odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo in mu povrniti 545,69 EUR pravdnih stroškov. Z dopolnilno sodbo je tožbeni zahtevek v presežku - za znesek 3.004,52 EUR - zavrnjen.

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno, z dvema, vsebinsko enakima pritožbama, pritožuje tožnik. Ena je vložena zoper sodbo, druga pa zoper dopolnilno sodbo, ki vsebuje zavrnilni del. Uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v povračilo pritožbene stroške oziroma podredno, da se pritožbi ugodi ter sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče pri presoji njegove soodgovornosti dolžno presojati elemente odškodninske soodgovornosti, zlasti vzročno zvezo in ali je njegovo ravnanje sovplivalo na sam škodni dogodek. Svojo izpovedbo ocenjuje za korektno. Ko je toženca opazil, je bil le-ta sredi ceste; ko pa je pričel vozilo ustavljati, se je toženec verjetno že odstranil s cestišča, saj je glede na ustavljanje vozila lahko pričakoval, da bo voznik iz vozila izstopil. Po njegovi oceni je potrebno presojati, ali je manever njegovega ustavljanja sploh v vzročni zvezi z zatrjevano poškodbo; zlasti ob ugotovitvi, da je po njegovem izstopu iz avtomobila prišlo do verbalnega spopada. Trdi, da je nesporno, da se je toženec prvi napotil proti njemu, nato je verbalni spopad prerasel v fizičnega. Toženec je bil tisti, ki je začel verbalni spopad. Verbalni spopad je prerasel v toženčev enostranski napad, medtem ko se je on (tožnik) le branil. Dvakrat je poskušal sesti v avtomobil, pa ga je toženec znova napadel. Zatrjuje sodno prakso, da se pravilo o sorazmernem zmanjšanju odškodnine ne upošteva, če je škoda povzročena namenoma, s kaznivim dejanjem. Trdi, da toženčev napad z nožem ni bil neposredna reakcija na njegovo predhodno dejanje – ustavitev in izstop iz vozila, temveč je vmes preteklo še kar nekaj časa in v tistem času je bil toženec tisti, ki se je napotil proti njemu in ga pričel verbalno napadati; tudi med napadi z nožem je preteklo nekaj časa. Zato je bila pretrgana vzročna zveza med njegovim ustavljanjem in izstopom iz vozila ter toženčevim napadom z nožem. Meni, da ustavitve in izstopa iz vozila ne gre krivdno enačiti s protipravnim ravnanjem toženca in ni mogoče govoriti o njegovi soodgovornosti za nastali škodni dogodek; niti v primeru uporabe teorije o adekvatni vzročnosti, niti v primeru uporabe teorije o ratio legis vzročnosti. Ocenjuje, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisojena prenizko. Brazgotine ne ocenjuje za blag kozmetski defekt, saj so dobro vidne in ga zelo motijo.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tudi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, pritožbene stroške pa šteje za nadaljnje pravdne stroške. Sodišču očita kršitev 286. člena ZPP, ker je štelo, da je toženec z dokaznim predlogom s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke prekludiran. Drugi odstavek 286. člena daje možnost na poznejših narokih navajati dejstva in predlagati nove dokaze, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Za dejstvo, da je pri tožniku podana duševna motnja, je izvedel šele po prejemu izvedenskega mnenja. Mnenje izvedenca pa je bistvenega pomena za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče ne bi smelo oceniti tožnikovega soprispevka k nastali škodi zgolj na 20 %, temveč je soprispevek tako visok, da postavlja pod vprašaj odškodninsko odgovornost toženca. Tožnik ni zanikal njegovega padca po tleh. Kar dvakrat ga je odrinil. Opozarja, da je starejši od tožnika, ob padcu je izgubil očala, bil je rahlo vinjen, kar pomeni, da bi tožnik lahko sedel v avto in se odpeljal. Rane ne negirajo pravnega instituta obrambe. Iz kazenskega spisa in izpovedb obeh strank je mogoče zaključiti, da je šlo za sočasnost napada. Njegovo ravnanje bi bilo lahko označeno kvečjemu za prekoračen silobran. Opozarja na ugotovitev izvedenca dr. V o tožnikovih psihičnih težavah, ki so znatno pripomogle k nastanku konflikta, zato ocena o tožnikovem 20 % prispevku k nastali škodi ni realna. Izvedenec je obstoj duševnih motenj povezal s samim zdravljenjem in dolžino bolniškega zdravljenja. Ocenjuje, da je odškodnina za vse vrste škode previsoko odmerjena, med drugim tudi za strah, ker tožnik opisuje strah, ki ni v vzročni zvezi s poškodbo, temveč z njegovim duševnim stanjem.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su ... z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

O odgovornosti toženca: Sodišče druge stopnje glede temelja pritrjuje dejanskim in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je skladno s 14. členom ZPP pravilno upoštevalo kazensko obsodilno sodbo opr. št. K 284/2001 dne 2.6.2006. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na omenjene zaključke sodišča prve stopnje (3. stran sodbe). Pravilno je upoštevan tudi oškodovančev prispevek k nastali škodi (prvi odstavek 192. člena v zvezi z 205. členom Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB; v nadaljevanju OZ) in ocenjen na 20 %, pritožbene navedbe tožnika in toženca pa so v tem delu neutemeljene.

Toženec se neupravičeno sklicuje na obrambo pred istočasnim protipravnim napadom. Sodišče prve stopnje se je, kot rečeno, pravilno oprlo na kazensko obsodilno sodbo, kjer ni ugotovitve, da je toženec ravnal v silobranu, ali da je šlo za prekoračen silobran. Sodišče je vezano na kazensko obsodilno sodbo, natančneje na vse zakonske znake kaznivega dejanja, zato je sklicevanje na silobran neutemeljeno, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Opozorilo, da kazensko sodišče ni razpolagalo z izvedenskim mnenjem dr. V, ni relevantno. Glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti so upoštevni v kazenskem postopku izvedeni dokazi.

S pritožbeno trditvijo, da je bil pri zavrnitvi dokaza po izvedencu psihiatrične stroke napačno uporabljen 286. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče soglaša. V skladu z drugim odstavkom tega člena je namreč izjemoma dovoljeno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če stranka brez svoje krivde tega ni mogla storiti prej. Toženec ni mogel vedeti za domnevne duševne težave, ki naj bi jih imel tožnik v letu 1998 in na katere je opozoril šele izvedenec v svojem mnenju, po prvem naroku. Tožencu zato ni mogoče očitati, da je prepozno podal dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Vendar pa ta procesna kršitev na odločitev ni vplivala. Toženec je predlagal pridobitev mnenja o tem, kako je tožnikovo duševno stanje vplivalo na sam dogodek in na tožnikovo sposobnosti obvladovanja v času škodnega dogodka. Vprašanje tožnikovega duševnega zdravja ni pravnorelevantno dejstvo za ugotavljanje tožnikovega obnašanja, kajti pomembna so objektivno, navzven zaznavna tožnikova ravnanja. Dokaz, ki je bil predlagan, bi bil lahko potreben pri ugotavljanju obsega škode, vendar glede tega v postopku na prvi stopnji ni bil predlagan. Vprašanje, kako so morebitne duševne motnje vplivale na višino prisojene odškodnine, toženec postavlja šele v pritožbi. To pa je prepozno. Gre za pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne upošteva (337. čl. ZPP).

Neutemeljena so tudi pritožbena stališča tožnika, ki trdi, da za nastanek škode ni kriv oz. izpodbija svoj prispevek k nastanku škode. Kadar ima oškodovančevo ravnanje tiste značilnosti, ki so predpostavka za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, je dosledneje kot o krivdi oškodovanca, govoriti o delni razbremenitvi odgovornosti odgovorne osebe. V razmerju do samega sebe namreč oškodovanec pojmovno ne more biti odškodninsko odgovoren (Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, 2003, 1. knjiga, str. 965). Tožnik opozarja na pomanjkanje vzročne zveze med njegovim ravnanjem (ustavljanje in izstop iz vozila) in nastalimi poškodbami, pri čemer izhaja iz teorije o adekvatni vzročnosti in teorije o ratio legis vzročnosti. V primeru obojestranskih škodnih dogodkov je uporabna prospektivna analiza vzročnosti, ki temelji na presoji, ali je oz. za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodne (Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 966). Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Tožnik je svoje vozilo ustavil kljub temu, da se mu je toženec že pred ustavljanjem umaknil s cestišča. To pomeni, da tožnikovo ustavljanje ni bilo nujno potrebno, nasprotno bilo je odveč. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je po izstopu tožnika iz vozila, toženec odpravil do tožnika, s čemer je omogočil, da je verbalni spopad prerasel v fizičnega. V verbalnem spopadu pa sta sodelovala oba. Ni mogoče slediti pritožbenemu zaključku, da je verbalni spopad prerasel v enostranski napad toženca na tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verbalni spopad prerasel v fizičnega, pri čemer to ugotovitev potrjujeta izpovedbi tožnika in toženca. Obe stranki sta sodelovali pri fizičnem obračunu in ne, kot poskuša prikazati tožnik, da se je on zgolj branil. Tožnik sam je izpovedal, da je toženca vsaj dvakrat odrinil na tla. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je toženčev prispevek k nastali škodi 80 %, upoštevaje 20 % razbremenitev njegove odgovornosti zaradi tožnikovega ravnanja. Pritožbena izvajanja o neupoštevnosti sorazmernega zmanjšanja odškodnine v primeru namenoma, s kaznivim dejanjem povzročene škod, niso tako opredeljena, da bi se bilo do njih mogoče opredeliti.

O višini odškodnine: Vsa dejstva in okoliščine, ki jih tožnik in toženec navajata v pritožbah v zvezi z obsegom nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi skaženosti in strahu, je sodišče prve stopnje upoštevalo in v razlogih izpodbijane sodbe navedlo (4. in 5. stran sodbe), tako da je dejansko stanje glede te oblike škode popolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje na vse tovrstne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je delno utemeljena pritožbena trditev toženca o previsoko odmerjeni odškodnini za pretrpljene telesne bolečine. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik trpel teden dni zmerne bolečine, nato teden dni blage bolečine, najpozneje v dveh tednih pa so občasne blage bolečine v celoti prenehale. Poleg tega je bil tožnik prizadet ob nudenju prve pomoči, s prevozom v bolnišnico, anestezijo, kirurško oskrbo ran, infekcijo, infuzijo, odvzemom krvi in urina za laboratorijske preiskave, odstranitvijo drenažnih cevk iz ran in odstranitvijo šivov, sedmimi pregledi pri osebnem zdravniku, pregledom trebuha z ultrazvokom, najmanj dvakratno izpostavljenostjo rentgenskemu sevanju, uporabo protibolečinskih tablet, počitkom in težavami pri vsakodnevnih opravilih. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je za obravnavano vrsto škode glede na merila iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZOR pravična denarna odškodnina v znesku 4.000,00 EUR, predvsem upoštevaje veliko nevšečnosti, ki jih je povzročila sicer dokaj nenevarna poškodba. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je po oceni sodišča druge stopnje, pretiran in presega okvire in merila o pravični denarni odškodnini. Posledično je v tem delu v celoti neutemeljena pritožba tožnika.

Pritožba toženca je v celoti utemeljena v delu, kjer izpodbija prisojeno odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj odmera odškodnine ni skladu z ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da ima tožnik brazgotini na levih ledjih in na desnem stegnu, ki sta vsaka posebej in obe skupaj blag kozmetski defekt Po mnenju sodišča druge stopnje ta manjša sprememba v tožnikovem videzu ne ustreza pravnemu standardu skaženosti, med drugim tudi zato ne, ker so ti kozmetski defekti na mestih (hrbet in notranja stran stegna), kjer jih je težko opaziti; tudi v primeru, če je tožnik manj oblečen. Poleg tega ti dve brazgotini, tudi če jih ljudje že opazijo, ne vzbujata sočutja, pomilovanja, gnusa, kar bi lahko bilo razlog za duševne bolečine. Objektivno gledano tožnikove duševne bolečine zaradi skaženosti niso tako intenzivne, da bi bil upravičen do zadoščenja v višini 625,94 EUR. Po stališču sodišča druge stopnje tožnik po kriterijih iz že navedenega 200. člena ZOR ni upravičen do odškodnine zaradi skaženosti.

Toženec se neutemeljeno pritožuje zoper z izpodbijano sodbo odmerjeno odškodnino iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse pravno relevantne elemente, potrebne za odmero odškodnine za to obliko škode. Ugotovilo je hud primarni strah, ki ga je tožnik občutil, ko je ugotovil, da je ranjen v več delov telesa. Strah pred ostrimi ranami je pri ljudeh globoko zakoreninjen. Ta strah je bil pri tožniku prisoten do trenutka, ko so mu kirurgi pojasnili, da ne gre za hude poškodbe. Naslednji teden je tožnik trpel še zmeren sekundarni strah pred zapleti med zdravljenjem. Tožnikova izpoved, da se je zelo prestrašil, ko je ugotovil, da krvavi, je skladna z ugotovitvami izvedenca. Po oceni sodišča druge stopnje predstavlja v sodbi sodišča prve stopnje odmerjeni znesek 1.043,23 EUR odškodnino, ki je glede na vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravična odškodnina po 200. členu ZOR.

Glede na navedeno in upoštevajoč 20 % tožnikov prispevek k nastali škodi, je sodišče druge stopnje v skladu s peto alinejo 358. čl. ZPP pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 1.306,75 EUR (za 806,00 EUR odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti ter 500,75 EUR na račun neutemeljnosti zahtevka za odškodnino zaradi skaženosti). V preostalem delu pa so, iz že navedenih razlogov, pritožbe zavrnjene in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrjena sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso bile ugotovljene (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pravdnih stroških: Sprememba izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške tožnika na 1.356,45 EUR, stroške toženca pa na 895,68 EUR. Tožnik je po spremembi uspel približno s polovico zahtevka, zato je upravičen do povračila 678,23 EUR pravdnih stroškov. Toženec se je uspel ubraniti polovice zahtevka, zato je upravičen do povračila 447,84 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan povrniti tožniku 230,39 EUR pravdnih stroškov.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožnikova pritožba je bila v celoti neuspešna, zato tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženčeva pritožba je bila uspešna približno 25 %, zato je do te višine upravičen do povrnitve stroškov. Tožencu so nastali stroški sestave pritožbe v višini 500 točk po Odvetniški tarifi, 4,59 EUR materialnih stroškov, kar vključno z 20 % DDV znaša 280,91 EUR. Upoštevajoč toženčev uspeh v pritožbenem postopku je toženec upravičen do povračila 70,23 EUR pritožbenih stroškov.