Jedro

Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni opredelila. Tudi na prvem naroku o glavni obravnavi in še pred obravnavanjem glavne stvari ta vrednost ni bila opredeljena v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP. V okviru 186. člena in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ukinitev služnostne pravice vožnje, ki jo ima tožena stranka kot lastnik gospodujočega zemljišča parc. št. 401/1, 406 in 401/2, k.o. C. v breme služečega zemljišča parc. št. 396/1 in parc. št. 395/1 iste k.o., last tožeče stranke in ki poteka z javne poti R. S. - V. R. po skrajnem severnem robu služečega zemljišča. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev nižjih sodišč je namreč v nasprotju z izvedenimi dokazi, napačna pa je tudi sprejeta pravna presoja. Pogoj za ukinitev služnosti namreč ni v bistveno spremenjenih razmerah, temveč je dovolj, da se te okoliščine le v manjši meri spremenijo. V obravnavanem primeru se je to zanesljivo zgodilo. Svoj čas je z živinsko vprego bilo težko voziti navkreber, sedaj pa so na razpolago traktorji s pogonom na štiri kolesa, ki vzpetino zlahka premagujejo. Razmere pa so se spremenile tudi na služečem zemljišču. Napačno je interpretirano tudi mnenje izvedenca glede možnosti vožnje s traktorjem po spornem svetu. Spremenili sta ste tudi kultura in namembnost služečega in gospodujočega zemljišča. Možnost spravila pridelkov po zemljišču tožene stranke na javno cesto pa se je dokazala s poskusno vožnjo.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja ukinitev služnostne pravice voženj. Takšen spor je premoženjskopravne narave, zaradi česar je dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta (prvi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si mora torej zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (drugi odstavek 186. člena ZPP in drugi odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče v okolnostih in na način, predviden v tretjem odstavku 40. člena ZPP.

Iz podatkov spisa pa je razvidno, da tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni opredelila. Tudi na prvem naroku o glavni obravnavi in še pred obravnavanjem glavne stvari ta vrednost ni bila opredeljena v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP. V okviru 186. člena in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP), zaradi česar je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZPP in revizijo zavrglo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njej ni prispevala k odločitvi.