Jedro

Ker pogodbeno razmerje še ni dokončno prenehalo in ker ZIZ omogoča poleg konkretno določenih začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve tudi začasne odredbe z drugačno vsebino, je mogoča začasna odredba, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnica 31.8.2001 rodila otroka in priložila zdravniško potrdilo o dojenju, je z veliko verjetnostjo izkazano, da je tožničin zahtevek utemeljen, prav zaradi navedene zakonske zaščite in obsega te zaščite v 115. čl. ZDR. Nasprotno ravnanje tožene stranke, ki je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi kljub seznanitvi s tem, da tožnica doji otroka, kaže na samovoljno ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zadržalo učinkovanje sklepa tožene stranke z dne 17.3.2003, s katerim je le-ta tožnici izrekla redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odločilo pa je tudi, da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti konkretnega individualnega delovnega spora.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev tega sklepa. V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo določbo 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98, 75/2002). Poleg obstoja verjetnosti terjatve po 1. odst. 272. čl. ZIZ mora biti za izdajo začasne odredbe izpolnjena ena izmed predpostavk, ki so opredeljene v 2. odst. istega člena. Tožena stranka meni, da tudi v primeru verjetno izkazane terjatve, v konkretni zadevi ne obstaja nobena od teh predpostavk. Nobene nevarnosti namreč ni, da bi bila uveljavitev terjatve kasneje onemogočena, ni bilo nobene uporabe sile, tožnici pa tudi ne more nastati težko nadomestljiva škoda. Sodišče samo ugotavlja, da bi v primeru prenehanja delovnega razmerja tožnica lahko uveljavljala pravice pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, zaradi česar dejstvo nenadomestljive škode ni izkazano. Sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni obrazložilo uporabe 3. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Vprašljivo je tudi stališče sodišča o verjetno izkazani terjatvi. S tem v zvezi bo morala sodna praksa zavzeti stališče do pojma doječe matere in časovnega varstva njenih pravic. Tožnica je namreč otroka rodila 31.8.2001, torej gre za več kot eno leto in pol starega otroka. Zato je vprašljivo, ali se še lahko sklicuje na to dejstvo. Enako velja za uporabo 3. odst. 83. in 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Pri toženi stranki so zaposleni le trije delavci, v takšnem primeru pa ni niti logično, da bi delavec kontaktiral s sindikatom in delodajalec uporabil določbo 4. odst. 88. čl. ZDR. Ni smiselno, da bi zakon v primeru majhnega števila zaposlenih lahko ščitil delavca in njegove pravice v primeru, ko postane njegovo delo nepotrebno in mu je potrebno redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je obenem s tožbo v tej zadevi predlagala izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da ji odpovedni rok po dne 26.3.2003 vročeni redni odpovedi iz poslovnega razloga z dne 17.3.2003 (in ne kot napačno navajata obe stranki s "sklepom" o redni odpovedi) še ni potekel. Ker pogodbeno razmerje še ni dokončno prenehalo in ker ZIZ omogoča poleg konkretno določenih začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve, tudi začasne odredbe z drugačno vsebino, ni načelnih zadržkov glede dovoljenosti začasne odredbe s predlagano vsebino. Tožnica je izdajo take začasne odredbe utemeljila s pogoji iz 272. čl. ZIZ in sicer z verjetno izkazanim obstojem njene terjatve in s tem, da se s tako začasno odredbo prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V predlogu ni navajala tudi drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki so v tem, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožnica je sicer v predlogu navajala tudi, da je postopanje tožene stranke očitno samovoljno, kar pa ni razlog za izdajo začasne odredbe na predlog tožnika, temveč za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, v skladu z 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana in da je podana tudi nadaljnja predpostavka za izdajo začasne odredbe in sicer namen preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, mimo tožničinega predloga pa je zaključilo tudi, da z izdajo začasne odredbe tožena stranka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožnici.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo glede tega, da sodišče prve stopnje ni niti ustrezno obrazložilo oz. sploh ni obrazložilo svojega zaključka o tem, da z izdajo začasne odredbe tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. S tem v zvezi pa je potrebno poudariti tudi, da tožnica te predpostavke za izdajo začasne odredbe niti ni uveljavljala, torej je tudi sodišče o tem odločilo mimo njenega predloga (in kot navedeno te odločitve niti ni obrazložilo), kar je nedopustno.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožbo tožene stranke o tem, da tožnica ni izkazala tega, da bi bila začasna odredba potrebna za to, da bi se z njo preprečil nastanek težko nadomestljive škode, kar je dejansko edina predpostavka v skladu z ZIZ-om, na katero se tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč že samo navedlo, da se bo po izteku odpovednega roka lahko prijavila kot iskalka zaposlitve in prejemala denarno nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje, dodatno pa je potrebno ugotoviti, da tožnica nastanka težko nadomestljive škode v predlogu niti ni utemeljila, saj je s tem v zvezi navedla samo to, da bi bilo ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njene štiričlanske družine. Gola navedba o ogroženosti preživljanja, brez konkretizacije in predlaganja dokazov pa še ne zadostuje za utemeljitev začasne odredbe na tej predpostavki.

Pač pa pritožbeno sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker so obstajali razlogi za izdajo začasne odredbe (kot jo je sodišče prve stopnje sicer izdalo) po uradni dolžnosti, t.j. v skladu z 19. čl. ZDSS. Tožena stranka je tožnici namreč redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav je bila seznanjena s tem, da tožnica doji otroka, to dejstvo pa izhaja tudi iz tožbi priloženega zdravniškega potrdila dr. E. D.z dne 7.4.2003. Dejstvo dojenja otroka glede na 115. čl. ZDR pomeni absolutno prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, razen če so podani pogoji za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (pa še v tem primeru po predhodnem soglasju inšpektorja za delo). 115. čl. ZDR s tem v zvezi ne določa omejitev zaščite delavke v času nosečnosti in času, ko doji otroka, izrecno pa tudi določa, da se dejstvo dojenja otroka dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila. Glede na to, da je tožnica 31.8.2001 rodila otroka in da je priložila zdravniško potrdilo o dojenju (česar tožena stranka ne zanika), je mogoče ugotoviti, da je z veliko verjetnostjo dokazano, da je tožničin zahtevek utemeljen, prav zaradi navedene zakonske zaščite in obsega te zaščite v 115. čl. ZDR pa je nasprotno postopanje tožene stranke, ki je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi kljub seznanitvi s tem, da tožnica doji otroka, potrebno obravnavati tudi kot očitno samovoljno ravnanje, ki ga je bilo potrebno preprečiti z izdajo začasne odredbe.

Navedeno torej pomeni, da so v konkretni zadevi podani razlogi za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, zaradi česar pritožbeno sodišče (sicer iz drugih razlogov) ni sledilo pritožbi tožene stranke in ni razveljavilo izpodbijanega sklepa. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.