Jedro

Ne gre za očitno izmikanje prihodu na glavno obravnavo, če obdolženec, kateri je vabilo zanjo prejel, nanjo ne pride iz razloga, ker je bil istočasno obveščen, da se bo ta opravila v njegovi nenavzočnosti, če se je ne bo udeležil.

Izrek

Pritožba oškodovanke kot tožilke M. P. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oškodovanka kot tožilka M. P. je dolžna plačati povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II.

in I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije.

Zato so stroški kazenskega postopka vključno z obtoženčevimi in zagovornikovimi stroški, vse v nedoločnem znesku, obremenili proračun.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila oškodovanka kot tožilka po pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni našlo v ugotovljenem dejanskem stanju prav nič oporočnega, ko tudi pritožbena graja dela izvedenca cestnoprometne stroke ni sprejemljiva. Pri tem poudarja, da je izvedenec izdelal mnenje na podlagi razpoložljivih tehničnih podatkov, kakor tudi na podlagi zagovora.Zato tudi ni mogel rekonstrukturirati točnega gibanja oškodovanke ob samem zadetju. Res izvedenec na glavni obravnavi ni opravil novih izračunov hitrosti obtoženčevega vozila ob zadetju v oškodovanko, kar pa glede na znane podatke ni bilo niti potrebno. Zato pa je tudi spremenil mnenje o v pritožbi navedeni razdalji 6,7 metra, na kateri naj bi oškodovanka spremenila smer gibanja. Ni nobenih dokazov, da je obtoženec na tej razdalji resnično reagiral z zaviranjem na njeno pojavo na asfaltnem vozišču. Tudi pritožbeno zatrjevanje glede napačne ugotovitve značilnosti ceste nima opore v izvedenih dokazih; po fotografijah z ogleda kraja prometne nezgode je cesta na mestu trčenja ravna. Zato tudi ni sprejemljiva pritožbena trditev, da se je obtoženec zaradi vožnje v ovinek približal robu ceste.

Tudi ostale pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnica izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, so zgolj hipotetične.Tako ni prav nobenega dokaza, da je bila hitrost ob zadetju večja kot 40 km/h, da je obtoženec ob zadetju resnično zaviral, da bi po ustavitvi celo zapeljal nazaj.

Kar se tiče zatrjevanih kršitev kazenskega zakona je povedati, da pritožnica v tem delu pritožbe izpodbija le dejansko stanje glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da obtoženec ni kršil v obtožbi navedenih cestnoprometnih pravil. Sodišče prve stopnje je glede vseh štirih kršitev iz obtožbe določno ugotovilo, da prav nobena izmed njih ni dokazana. Tej ugotovitvi se pridružuje tudi sodišče druge stopnje.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je oškodovanka pred zadetjem z obtoženčevim osebnim avtomobilom hodila povsem pravilno in tako z ničemer ni prispevala k prometni nezgodi. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo prav nasprotno in je svojo ugotovitev tudi jasno obrazložilo. Ne glede na to, da ni bilo mogoče ugotoviti vzroka za spremenjeni način hoje neposredno pred zadetjem, pa je potrebno poudariti, da je prišlo do stika med njo in obtoženčevim desnim bočnim delom osebnega avtomobila, čemur bi se oškodovanka izognila, če prav tedaj ne bi stopila na asfaltno cestišče.Takšna je tudi ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki v ničemer ne nasprotuje ostalim podatkom o vzroku za to prometno nezgodo. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo potrebe po zaslišanju izvedenca sodnomedicinske stroke, ki naj bi ugotovil točno hitrost obtoženčevega vozila ob zadetju v oškodovanko, kakor tudi ne potrebe po pritegnitvi drugega izvedenca cestnoprometne stroke v dokazni postopek na prvi stopnji.Sodišče prve stopje je tako utemeljeno zavrnilo oba dokazna predloga obtožbe. Takšna odločitev zato ne more biti nezakonita.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.V izpodbijani sodbi so navedeni izčrpni razlogi o odločilnih dejstvih, med katera pa obtoženčev spremenjeni zagovor sploh ne spada. Stališče sodišča prve stopje glede pomanjkljivosti v obtožnici pa ne more pomeniti te kršitve, saj je bila obtožnica vendar sposobna za obravnavanje. S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih navedlo možne vzroke za nenadno spremembo smeri oškodovankine hoje, glede katerih je izrecno navedlo, da niso dokazani, pa ni moglo storiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Glede na obrazloženo tako pritožbi ni bilo priznati uspeha.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi zavrnitve pritožbe je dolžna oškodovanka kot tožilka plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanja pritožbenega postopka.

Zaključno je pripomniti, da je zagovornik vložil dne 29. 12. 1998 odgovor na pritožbo, katere drugopis mu je bil sicer vročen dne 27. 11. 1998. Ker je bil tako 8 dnevni rok za vložitev odgovora bistveno prekoračen, sodišče druge stopnje o njem ni odločalo.