Jedro

Tožničina uporaba solastne nepremičnine ustreza souporabi nepremičnine v skladu s polovičnim solastninskim deležem. Tožnici ni uspelo dokazati, da bi bila zaradi uporabe solastne nepremičnine po toženi stranki sama kaj prikrajšana pri uporabi te iste nepremičnine glede na velikost svojega solastninškega deleža. Ni torej dokazala prikrajšanja, še zlasti ne v povezavi s koristjo, ki naj bi jo z uporabo stvari preko polovičnega deleža imela tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožnici 43.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od datumov in zneskov, kot je to podrobneje navedeno v izreku pod 1 sodbe. V presežku, za znesek 51.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki izpodbija zavrnilni del in izrek o stroških postopka, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ob ustrezni stroškovni odločitvi, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kršilo 11. člen ZPP, ki določa, da se mora postopek opraviti brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Če je namreč sodišče štelo, da izpovedbe prič zadoščajo za odločitev o tožbenem zahtevku, potem ne bi bilo potrebe po postavitvi izvedenca. Nadalje navaja, da je bil režim uporabe prostorov od samega začetka enak. Tožnica svojega zahtevka za čas po novembru 2007 ni razširila zato, da bi se izognila nadaljnjim dodatnim stroškom. Zato je nelogična ugotovitev sodišča, da je bil zahtevek postavljen le do oktobra 2007, stanje pa naj bi se spremenilo po tem času, zaradi česar prvo sodišče ni upoštevalo izvedenca. V nadaljevanju pritožbe pa pritožba graja dokazno oceno prvega sodišča in ponuja svojo dokazno oceno z analiziranjem izpovedbe prič in pravdnih strank in njihovo izpovedbo povezuje z ugotovitvami izvedenca o ogledu. Prvemu sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče M.M., ne pa tudi na izpovedbo priče I.M., ki je podrobno opisala, katere dele nepremičnine je uporabljala tožnica. Po mnenju pritožbe je izvedenec pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja upošteval tudi izpoved prič o tem, katere prostore je katera od strank uporabljala. Ker prvo sodišče ni sledilo mnenju izvedenca, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožba meni, da bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na izvedeniško mnenje, ker tožnica ne uporablja nepremičnine v sorazmerju s svojim solastniškim deležem in je tako zaradi neuporabe prikrajšana najmanj za znesek, kot ga je ugotovil izvedenec.

Pritožbo zoper ugodilni del sodbe je vložila tudi tožena stranka, vendar prepozno in je bila zato s sklepom prvostopnega sodišča z dne 28.9.2009 pravnomočno zavržena.

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je v postopku postavilo izvedenca, nato pa njegovega mnenja ni upoštevalo, temveč odločitev oprlo le na izpovedbe prič, kršilo določbo 11. člena ZPP ali ne, za odločitev o pritožbi ni bistveno. Bistveno bi bilo le, če bi kršitev te določbe lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Nebistveni so tudi razlogi, zaradi katerih tožnica, kot to navaja v pritožbi, ni razširila svojega zahtevka še na obdobje po oktobru 2007. Pomembno je le, ali je tožnica v obdobju po prenehanju najemne pogodbe uporabljala solastno nepremičnino v skladu z velikostjo njenega solastninskega deleža, to pa do konca vtoževanega obdobja. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi podrobno analiziralo izpovedbo zaslišanih prič, pri tem je ugotovilo, katere prostore je izključno uporabljala tožnica, kot tudi, katere prostore je tožnica souporabljala skupaj s toženo stranko in do katerih, v bistvu vseh prostorov je imela nemoten dostop. Ugotovitev sodišča, da je tožnica do oktobra 2007 sama oziroma po svojih zaposlenih uporabljala eno pisarno, eno skladišče, del drugega skladišča, in eno sobo s serverjem, izključno sama, ter, da je souporabljala kuhinjo in stranišče in imela prost prehod skozi vse ostale prostore v poslovni stavbi, ima podlago v izvedenih dokazih. Če k temu dodamo samo tožničino izpovedbo, da ima ključe od vseh prostorov in da drugih prostorov niti ni poskušala uporabljati, potem nedvomno lahko sprejmemo prvostopni zaključek, da njena uporaba solastne nepremičnine ustreza souporabi nepremičnine v skladu s polovičnim solastninskim deležem. Ob navedenem pa je prvo sodišče tudi razumno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo ugotovitvam izvedenca v njegovem izvedenskem mnenju. Izvedenec je svoje mnenje gradil na ugotovitvah ogleda po stanju na dan 17. 4. 2009, kolikor je mnenje gradil na izpovedbah prič, pa to ni stvar izvedeniškega mnenja. Da se je stanje v zvezi z uporabo nepremičnine po oktobru 2007 spremenilo, je izpovedal M.M., ni pa razlogov, zakaj prvo sodišče izpovedi te priče ne bi sledilo. Izpovedba priče I. M. njegove izpovedbe ne izpodbija. Navedena priča je izpovedala, da uporablja tožnica še zadnjo sobo, ki je arhiv, da pa ne ve, kakšno je stanje v zvezi z arhivom v času njenega pričanja, to je 26.11.2008, da pa je bilo takšno do pred nekaj meseci. Tudi njeno pričevanje torej kaže na to, da se je utegnilo stanje spremeniti v oktobru 2007, kot je to izpovedovala priča M. M., na katerega svoje ugotovitve opira sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče torej sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ob takšni dokazni oceni pa tožnici ni uspelo dokazati, da bi bila zaradi uporabe solastne nepremičnine po toženi stranki sama kaj prikrajšana pri uporabi te iste nepremičnine glede na velikost svojega solastninškega deleža. Ni torej dokazala prikrajšanja, še zlasti ne v povezavi s koristjo, ki naj bi jo z uporabo stvari preko polovičnega deleža imela tožena stranka. Ni mogoče namreč mimo razlogov prvega sodišča, po katerih tožnici tudi ni uspelo dokazati, da bi tožena stranka s svojimi dejanji preprečila ali onemogočala takšno ali večjo souporabo nepremičnine, kot pa jo je dejansko uporabljala.

Prvo sodišče je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo določbo 198. člena OZ. Ker tudi ni podanih kakšnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere smiselno opozarja pritožba oziroma na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je to pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.