Jedro

Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen URS in 3. člen ZS).

Zahtevek ni bistvena sestavina predloga v predlagalnih nepravdnih postopkih, zato v nepravdnem postopku zadošča, da je celovita odločitev sodišča razvidna iz obrazložitve. S tem, ko sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo, ni kršilo postopka, saj je celovita odločitev sodišča o dovolitvi nujne poti razvidna iz obrazložitve te odločitve.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljev se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v I. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba predlagateljev zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški tega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev za vzpostavitev nujne poti s pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po parc. št. 49/10 k.o. X, ki v naravi predstavlja že obstoječo cesto, ki poteka od javne ceste parc. št. 235/5 k.o. X, do parcele št. 49/11 k.o. X, vse v širini 4 metre (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Za potrebe parc. št. 50/12 k.o. X – ID znak: parcela ... (gospodujoča nepremičnina), ki je v solasti predlagateljev, je v korist vsakokratnega lastnika te parcele dovolilo nujno pot, ki poteka od kategorizirane javne poti JP 000, parc. št. 49/10 k.o. X ID znak: parcela ..., po delu parcele št. 49/11 k.o. X – ID znak: parcela ..., ki je v lasti nasprotnega udeleženca, v trikotniku od točke A na tromeji parcel št. 49/10, 49/11 in 50/12, vse k.o. X, v dolžini 3 metrov do točke B in v dolžini 1,5 metra od točke A do točke C, v skupni površini 1 m2. Potek poti, položaj posameznih točk in razdalje med njimi so razvidni iz skice sodnega izvedenca mag. A. A., ki je sestavni del sklep. Uporaba nujne poti se dovoli za dostop srednje težkih tovornih vozil za potrebe dostave kurilnega olja ali kosovnega pohištva (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Predlagateljema je naložilo, da nasprotnemu udeležencu plačata denarno nadomestilo v višini 27,28 EUR za dovoljeno nujno pot v roku 30 dni, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper zavrnilni del sklepa sta se pravočasno pritožila predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjujeta, da se strinjata, da je parcela št. 49/10 k.o. X kategorizirana javna cesta, a se s tem ne strinja nasprotni udeleženec. Zato imata pravni interes, da zahtevata določitev nujne poti po parceli številka 49/10 k.o. X s sklepom sodišča. Predmetni postopek sta začela prav zato, ker je nasprotni udeleženec vložil negatorno tožbo. Menita, da bi tudi tudi policiji V primeru oviranja dostopa težko razložila pravno videnje, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa. V materialnopravnem smislu pa zatrjujeta, da je sporna pot hkrati zasebna in javna pot in zato imata predlagatelja dva pravna temelja za njeno uporabo, ki se med seboj ne izključujeta – kot občana po javni poti in kot zasebnika po tujem zemljišču na podlagi pravil o nujni poti. Trdita, da na podlagi dveh temeljev do svojih hiš dostopajo tudi ostali. Položaj bo drugačen šele, ko bo občina odkupila to zemljišče. Pritožujeta se tudi zoper II. točko izreka v delu, kjer sodišče njunemu predlogu glede določitve nujne poti po parceli št. 49/11 k.o. X ni ugodilo. Ker je zavrnitev zahtevka razvidna le iz obrazložitve, je sodišče storilo kršitev postopka. Nadalje pojasnjujeta, da želita doseči tudi bolj udoben dostop do svoje nepremičnine. Trdita, da je v tem delu sporna dokazna ocena sodišča prve stopnje in v posledici uporaba materialnega prava. Bolj udoben dostop do njune nepremičnine bi pomenil le minimalen poseg v služeče zemljišče. Določitev nujne poti po trikotniku ABC glede vožnje srednje težkih tovornih vozil in dostave kurilnega olja ali kosovnega pohištva ni predmet pritožbe. Predmet pritožbe je parkiranje vozila v garaži in nato vzvratna vožnja iz nje oziroma obračanje na dvorišču. Menita, da vzvratna vožnja ni element redne rabe nepremičnine, ker je zanjo potrebna posebna spretnost. Bistveno bolj udobno bi bilo malo zapeljati na zemljišče nasprotnega udeleženca, hkrati pa to ne bi skoraj nič obremenjevalo tega zemljišča. Predlagatelja pričakujeta, da bo sodišče upoštevalo, da izdano gradbeno dovoljenje in raba v skladu z njim pomeni redno rabo v smislu 88. člena SPZ. Onemogočena oziroma skrajno otežena vzvratna vožnja iz garaže za eno vozilo pa znatno ovira redno rabo garaže in s tem rabo nepremičnine. V dvajsetih letih sta posadila obilno pozelenitev, ki je zelo lepa in predlagateljema zelo ljuba, poseg v nepremičnino nasprotnega udeleženca pa bi bil minimalen. V naravi že gre za ozko pot, ki še ni kategorizirana kot javna cesta, vendar pa v bodoče bo, ker nasprotni udeleženec na koncu te poti želi graditi hiše za prodajo. Zanj, ki že sedaj lahko nemoteno vozi po tej poti, sprememba statusa ne bo imela nobenega vpliva in ne bo pomenila nobenih sprememb. Pritožnika predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in predlogu ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ugovoru, ki je priložen pritožbi, predlagateljica pojasnjuje svoje videnje utemeljenosti razlogov za vzpostavitev nujne poti, pri čemer izhaja tudi iz dogodkov od nakupa nepremičnine od B. B. (mlajšega brata nasprotnega udeleženca) dalje ter načrtovane sinove gradnje hiše na njuni parceli.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tudi nasprotni udeleženec. Sodišču druge stopnje predlaga, da odločitev sodišča v II. točki izreka spremeni tako, da se izvedba nujne poti na parceli št. 49/11 k.o. X izvede na način, ki bo tudi njemu omogočal normalno in neovirano rabo celotnega zemljišča parc. št. 49/11 k.o. X. Pojasnjuje, da je že z vlogo z dne 20. 3. 2019 predlagal, da sodišče zagotovi minimalni standard oviranja služeče nepremičnine, na to pa je opozoril tudi izvedenec C. C. na šesti strani dopolnitve izvedeniškega mnenja z dne 28. 1. 2019. Nasprotni udeleženec se zavzema, da se kot trikotnika ABC ustrezno zviša na najmanj 10-15 cm, saj je sedaj v avtomobilom nagnjen v desno, ko se pelje proti jugu, to pa prav zaradi znižanja, ki ga je izvedel predlagatelj. Sodišče prve stopnje je popolnoma spregledalo, da je obstoječi oporni zid na parc. št. 49/11 brez njegovega soglasja postavil predlagatelj in zaradi česar je nasprotni udeleženec vložil negatorno tožbo. Posledica tega postopka bo odstranitev asfalta in robnikov z njegovega celotnega zemljišča, odstranitev opornega zidu in prepoved bodočih poseganj. To pa pomeni, da obstoječe stanje ni trajno stanje.

4. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)1 sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP).

5. Pritožba predlagateljev je delno utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za vzpostavitev nujne poti po parc. št. 49/10 k.o. X temelji na ugotovitvi, da je predmetna parcela kategorizirana lokalna javna pot JP št. 000 v Občini Dol pri Ljubljani. Kot taka je bila kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Dol pri Ljubljani z dne 19. 11. 1998 (Uradni list RS, št. 75/1998), odlok o kategorizaciji iste poti pa se je zatem ponovil še 4. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 50/2014). Sodišče prve stopnje navaja, da ima akt o kategorizaciji konstitutivni učinek in pomeni dejansko razlastitev, neglede na vpis zemljiško knjigo, od lastninske pravice pa je nasprotnemu udeležencu ostala le gola pravica. Sklicuje se na odločbo I Cp 1093/2014 in s tem tudi na prakso Ustavnega sodišča, ki je že večkrat ugotovilo, da so občinski odloki, s katerimi so občine kategorizirale javne ceste, ki so potekale po nepremičninah v lasti drugih oseb, v neskladju z zakonom in Ustavo, ni pa takšnih podzakonskih aktov razveljavilo ali odpravilo. Odlok v praksi učinkuje in deluje ergo omnes tako, da lahko nepremičnino nasprotnega udeleženca vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje napravilo zaključek, da parcela št. 49/10 k.o. X predstavlja občinsko javno cesto, torej javno dobro, ki je izven pravnega prometa in na katerem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih pravic (drugi odstavek 3. člena Zakona o cestah – ZCes-1). Javno dobro pa ne more biti predmet obravnave ustanovitve nujne poti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da lahko zato predlagatelja cesto prosto uporabljata (zato je odpadlo tudi odločanje o nadomestilo in je zavrnjen predlog nasprotnega udeleženca za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi izračunal izpad dohodka).

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da kategorizacija lokalne javne poti JP št. 000 v Občini Dol pri Ljubljani ni sporna. Sporno tudi ni, da občina razlastitvenega postopa ni izvedla, prav tako ne postopka odkupa parcele št. 49/10 k.o. X in je tako ta parcela ostala v lasti nasprotnega udeleženca. V obravnavani zadevi torej de facto obstaja odlok, na podlagi katerega je parcela št. 49/10 k.o. X brez odkupa ali razlastitve v korist občine, ki je odlok izdala, postalo javno dobro. Pot dejansko (ne pravno) obstaja kot javna pot. Lastnik parcel št. 49/10 pa je ostal nasprotni udeleženec. Zaradi takšnega stanja predlagatelja menita, da sta pot upravičena uporabljati na podlagi dveh upravičenj.

8. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest. V njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila (tako tudi I Cp 1093/2014 z dne 20.5.2014). Ustavno sodišče je najprej res, tako kot ugotavlja sodišče prve stopnje, le ugotovilo neustavnost več odlokov drugih občin o kategorizaciji drugih javnih cest v enakih okoliščinah (brez odkupa oziroma razlastitve), ni pa takšnih podzakonskih aktov razveljavilo ali odpravilo. To pomeni, da je javni interes postavilo pred zasebnega. Tudi, ko je začelo izdajati ugotovitvene odločbe in določati način njihove izvršitve tako, da je občinam naložilo ugotovljeno neskladje odpraviti s sklenitvijo pogodb z lastniki zemljišč oziroma z vložitvijo predlogov za razlastitev v določenem roku, je še vedno bolj kot zasebno lastnino ščitilo javni interes. Sankcije za sprejem neustavnih odlokov je stopnjevalo šele po letu 20082 in sedaj po ustaljeni sodni praksi občinske odloke o kategorizaciji cest brez odkupa ali razlastitve v korist občine, ki je odlok izdala, razveljavi (U-I-289/12-10, U-I-33/14-10, U-I-401/18-9, U-I-16/18). Razlog je v tem, da kljub številnim identičnim odločitvam Ustavnega sodišča, s katerimi je razveljavilo številne določbe navedenih predpisov, posamezniki še vedno vlagajo pobude za začetek postopkov za oceno ustavnosti in zakonitosti občinskih predpisov o kategorizaciji javnih cest, kar pomeni, da je protiustavno stanje na tem področju še vedno precej razširjeno (U-I-289/12-10).

9. Iz 125. člena Ustave izhaja, da so sodišča pri odločanju vezana le na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če ugotovijo neskladje med podzakonskim predpisom in Ustavo ali zakonom, jim je dano pooblastilo in naložena dolžnost tak podzakonski predpis spregledati. Namen, zaradi katerega smejo in morajo sodišča uporabiti institut exceptio illegalis, je varstvo pred neustavnimi in nezakonitimi oblastnimi predpisi. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta torej ne sme uporabiti, ker je, kot obrazloženo, vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih)3. Namen, zaradi katerega sme in mora sodnik uporabiti institut exceptio illegalis, je torej varstvo pred neustavnimi in nezakonitimi oblastnimi predpisi. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Dol pri Ljubljani z dne 19. 11. 1998 oziroma na Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Dol pri Ljubljani z dne 4. 7. 2014 in na podlagi tega zaključilo, da je predmetna cesta javno dobro in jo lahko predlagatelja kot tako uporabljata. Takšna odločitev dejansko pomeni legalizacijo protipravnega stanja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem postopku na podlagi zakonskih določb in brez uporabe spornih Odlokov odločiti o predlogu predlagateljev za vzpostavitev nujne poti po parceli št. 49/10 k.o. X. 10. Pritožba predlagateljev zoper II. točko izreka sklepa v delu, ko njunemu predlogu ni bilo ugodeno glede vzpostavitve nujne poti po parceli št. 49/11 k.o. X, ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da sodišče v predmetnem postopku ne odloča o zahtevku, ki ga je ena stranka postavila nasproti drugi, ker zahtevek ni bistvena sestavina predloga v predlagalnih nepravdnih postopkih. Zato v nepravdnem postopku zadošča, da je celovita odločitev sodišča razvidna iz obrazložitve. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko zahtevka ni zavrnilo, ni storilo kršitve postopka, ker je celovita odločitev sodišča o dovolitvi nujne poti po parceli št. 49/11 k.o X, jasno razvidna iz obrazložitve te odločitve.

Pritožnika zmotno menita, da sta upravičena do bolj udobne poti. Že sam institut nujne poti pove, da gre za nujno in ne udobnejšo pot4. To je poudarilo in ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je tudi sicer izčrpno in skrbno obrazložilo razloge za določitev nujne poti na parc. št. 49/11 k.o. X v obsegu 1 m2 (trikotnik ABC). Sodišče druge stopnje poudarja, da morata predlagatelja sprejeti dejstvo, da sta prvotno dolžna poskrbeti, da si zagotovita dostop in parkiranje po oziroma na svojem in šele, če to ni mogoče ali je povezano z nesorazmernimi stroški, je dopustno navedeno urediti po tujem zemljišču. Da možnost ureditve po svojem imata, je sodišče izčrpno pojasnilo v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ugotovitve izvedenca C. C. pa glede tega pa izčrpno povzelo v 19. točki obrazložitve. Takšna ureditev pa tudi ne bi pomenila nesorazmernih stroškov (20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče druge stopnje razume, da je predlagateljema pozelenitev in siceršnja ureditev njune parcele zelo pri srcu, vendar se bosta morala sama odločiti ali takšno stanje v naravi obdržita na račun udobnejšega dostopa do svoje nepremičnine. Če obstoji možnost dostopa po lastnem zemljišču, je povsem nepomembno tudi, da bi bilo to možno urediti po tujem z minimalno obremenitvijo tujega zemljišča. Sposobnost vzvratne vožnje pa je tudi spretnost, ki jo mora obvladati vsak voznik in ne le nadpovprečno spreten, kot zmotno menita predlagatelja. Prav tako ni mogoče upoštevati bodočega negotovega dejstva, da bo tudi parcela številka 49/11 k.o. X v prihodnosti postala javna pot in tudi ne, glede na ugotovitve izvedenca in posledično sodišča, da je bila hiša predlagateljev zgrajena v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Sodišče prve stopnje je tako ustrezno upoštevalo tako načela, ki jih je treba uporabiti pri odločanju o določitvi nujne poti kot sodno prakso. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, pravilna in skrbno obrazložena, materialno pravo je pravilno uporabljeno. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju, na obrazložitev sodišča glede predloga za določitev nujne poti po parceli št. 49/11 k.o X v celoti sklicuje.

11. Neutemeljena je tudi pritožba nasprotnega udeleženca, ki se zavzema za izvedbo nujne poti na parceli št. 49/11 k.o. X na način, ki bo tudi njemu omogočal normalno in neovirano rabo celotnega zemljišča parc. št. 49/11 k.o. X. Sodišče prve stopnje razloge, zakaj ni sledilo temu predlogu nasprotnega udeleženca, izčrpno obrazložilo v 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Razloge sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilne. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na možen izid pravdnega postopka, ki teče na podlagi njegove negatorne tožbe. Sodišče namreč odloča po stanju na dan odločanja in pri tem ne more in ne sme upoštevati bodoče negotovo dejstvo, da se bo stanje v naravi po odločitvi o negatorni tožbi lahko spremenilo. Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na zapis na šesti strani v dopolnitvi izvedeniškega mnenja izvedenca C. C. Izvedenec je na tej strani le pojasnil, da je izvedba naklona v domeni odločitve nasprotnega udeleženca in v kolikor na meji med parcelama postavljen oporni zid, je izbira naklona dejansko poljubna. V kolikor ima nasprotni udeleženec namen pot po parceli 49/11 višinsko dvigniti, bo to lahko izvedel. To pa ne pomeni, da nasprotni udeleženec mora ta poseg tudi izvesti. V njegovi domeni je tako odločitev za izvedbo posega kot sam način izvedbe. Poleg tega je prav zaradi pripomb nasprotnega udeleženca v vlogi z dne 20. 3. 2019 glede kote trikotnika ABC izvedenec C. C. mnenje še dodatno dopolnil in v izvidu in mnenju z dne 28. 5. 2019 jasno zapisal, da je uporaba površine dela parcele št. 49/11 v trikotniku ABC nujno potrebna samo za dostop tovornih vozil, kar pomeni za primere občasnega dostopa za predlagatelja za potrebe dostave kurilnega olja ali kosovnega pohištva. Glede na sedanjo konfiguracijo terena v naravi pa to pomeni, da se ne posega niti v sedaj obstoječi manjši oporni zid, ki je na parceli št. 49/11 in v naravi sedanje stanje ostane takšno kakšno je in se ne spreminja.

12. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na določitev nujne poti po parceli št. 49/11 k.o X pravilna in zakonita, skrbno in natančno obrazložena, vse pritožbene trditve predlagateljev in nasprotnega udeleženca pa neutemeljene.

13. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP pritožbi predlagateljev delno ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v I. točki razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa, ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP), pritožbo predlagateljev v preostalem delu in pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeni zavrnilo in II. točko izpodbijanega sklepa potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP).

1 Uradni list SRS, št. 30/86. 2 Razvoj ustavnosodne prakse II Ips 93/2019 z dne 19. 6. 20 – točki 16. in 17. obrazložitve. 3 II Ips 58/2018 z dne 5. 9. 2017. 4 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Založba GV, 2004, komentar k 89. členu, stran 466.