Jedro

Disciplinska komisija se glede obeh očitanih ravnanj sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti, ne navaja pa dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sklepala, da je tožnik pri očitanih ravnanjih ravnal iz malomarnosti, prav tako pa to ne izhaja iz odločbe drugostopenjskega organa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Senata disciplinske komisije Inženirske zbornice Slovenije št. DK 27-C/2016 z dne 14. 3. 2007 se, razen v delu, v katerem je disciplinski postopek ustavljen (3. odstavek izreka), odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroški tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil z izpodbijanim sklepom spoznan za krivega disciplinske kršitve iz 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Disciplinski pravilnik IZS), storjene iz malomarnosti, saj naj kot odgovorni vodja PGD dokumentacije projektanta A. d. o. o. na objektu oskrba s pitno vodo Pomurja – sistem B, sklop 2 – vodovod Cankova-Gornji Črnci, v času gradnje od 23. 5. 2014 do 16. 9. 2014 ne bi opravljal izvajanja projektantskega nadzora pri gradnji, kar je kršitev 2. člena Kodeksa poklicne etike članov IZS in kršitev 45. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), v povezavi s kršitvijo točke 4.2.2. 2. člena ZGO-1 in 7. člena Kodeksa poklicne etike članov IZS. Poleg tega naj bi kot pooblaščeni inženir v svojstvu zakonitega zastopnika projektanta A. d. o. o. podpisal Pogodbo o izvedbi del št. 029-15/2014 z datumom 17. 8. 2015, sklenjeno med naročnikom B. d. o. o. in izvajalcem A. d. o. o., čeprav bi moral vedeti, da je za naročilo izvajanja projektantskega nadzora izključno pristojen investitor in ne izvajalec gradbenih del, zato je pogodba izpodbojna, kar je kršitev 17. člena Obligacijskega zakonita (v nadaljevanju OZ), v povezavi s kršitvijo 4.2.2. točke 2. člena in drugega in četrtega odstavka 27. člena ZGO-1, vse v povezavi z 2. in 7. členom Kodeksa poklicne etike članov IZS. Na podlagi 17. in 19. člena Disciplinskega pravilnika IZS je tožniku izrekla disciplinski ukrep denarno kazen v višini 2.000,00 EUR (četrti odstavek izreka), naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov disciplinskega postopka v znesku 500,00 EUR (peti odstavek). V delu, ki se nanaša na 2. točko dopolnitve zahteve disciplinskega tožilca, je bil disciplinski postopek ustavljen (tretji odstavek).

2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo in tožniku naložil plačilo stroškov pritožbenega postopka v znesku 350,00 EUR.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi glede prve kršitve navaja, da ga niti izvajalec, niti investitor nista obvestila o začetku del. Ker o delih oziroma o njihovem začetku ni bil obveščen, tudi ni mogel izvajati projektantskega nadzora med gradnjo in je za samo gradnjo izvedel, ko je bila praktično končana. Opozarja na dolžnost investitorja, izvajalca ter ostalih sodelujočih, da o začetku del obvestijo odgovornega vodja projekta PGD. Opustitev dolžnosti obvestitve o začetku del pa pomeni, da tožnik ni ravnal protipravno, in sicer niti naklepno niti iz malomarnosti in da je pretrgana vzročna zveza med opustitvijo tožnika in očitnimi kršitvami. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa niti ne izhaja, v čem naj bi tožnik dejansko ravnal malomarno, zato ga ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Disciplinsko sodišče je zaključke o tem, ali je tožnik vedel za gradnjo ali ne, širilo brez dopolnjenega dokaznega postopka, v katerem bi bila tožniku dana možnost udeležbe, s čemer je kršeno načelo enakosti in enakopravnosti v postopku in poseženo v tožnikovo pravico do poštenega postopka. Poleg tega je zaključek disciplinskega sodišča, da naj bi tožnik vedel za začetek gradnje napačen, kar podrobno pojasni. Glede drugega očitka, da naj bi kot pooblaščeni inženir v svojstvu zakonitega zastopnika projektanta A. d. o. o. podpisal pogodbo o izvedbi del z dne 17. 8. 2015, sklenjeno med naročnikom B. d. o. o. in izvajalcem A. d. o. o., čeprav bi moral vedeti, da je za naročila izvajanja projektantskega nadzora izključno pristojen investitor, tožnik navaja, da opisano ravnanje ne predstavlja protipravnega ravnanja in ni disciplinska kršitev. Iz izpodbijanega sklepa ni jasno, v čem naj bi bil kršen 17. člen OZ in tudi ne 4.2.2. točka 2. člena ZGO-1. Tožnik sam pa tudi ni mogel kršiti določb drugega in četrtega odstavka 27. člena ZGO-1, ker se nanašata izključno na investitorja. Pojasnjuje, zakaj meni, da z opisanim ravnanjem ni kršil predpisov in zakaj v obravnavanem primeru ni šlo za nobeno kršitev. Opozarja še na s strani pristojnega ministrstva potrjeno sofinancersko pogodbo, s katero je bilo pogodbeno preneseno pooblastilo na izvajalca, da sklene naročilo projektantskega nadzora. V takšno pogodbo sam niti ne bi mogel posegati in je tudi ne spreminjati, še toliko bolj, ker je šlo za pogodbo, vredno približno 50 milijonov evrov. Nazadnje izpostavlja, da mu ni bila omogočena udeležba na disciplinski obravnavi pred disciplinsko komisijo, saj je bila opravljena disciplinska obravnava kljub temu, da je predložil zdravniško opravičilo, ki je izkazovalo njegovo nezmožnost za udeležbo. Meni, da toženka izostanka tožnika z disciplinske obravnave ne bi smela šteti za neopravičenega in da je s tem grobo kršila določbe postopka. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhajajo razlogi, zakaj je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 2.000,00 EUR. S tem, ko disciplinska komisija navaja, da ni našla ne olajševalnih, ne oteževalnih okoliščin, je izkazano, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Potrebno bi bilo ugotavljati preteklo tožnikovo delo, predhodne nekaznovanosti, stopnjo krivde in podobno. Predlaga odpravo sklepov in ustavitev disciplinskega postopka ter povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje zakaj meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik v tožbenem predlogu sicer predlagal, naj sodišče razveljavi prvostopenjski sklep v celoti, ker pa je obenem zahteval, naj sodišče disciplinski postopek zoper tožnika ustavi, je sodišče štelo, da izpodbija prvostopenjski sklep v delu, v katerem je bil spoznan za krivega disciplinske kršitve in izrečena sankcija ter v plačilo naloženi stroški postopka, torej v prvem, tretjem, četrtem in petem odstavku izreka prvostopenjskega sklepa, ne pa tudi v tretjem odstavku, v katerem je bil disciplinski postopek po 2. točki dopolnitvi zahteve disciplinskega tožilca ustavljen.

7. Disciplinsko kršitev iz 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika IZS stori član zbornice, če krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise (zakoni, tehnični in ostali predpisi in standardi) ali akte zbornice. V skladu z 11. členom je član zbornice odgovoren za kršitev, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti.

8. Iz izreka izpodbijanega prvostopenjskega sklepa izhaja, da je tožnik disciplinski kršitvi storil s krivdno obliko malomarnosti. Ta je opredeljena v 13. členu Disciplinskega pravilnika IZS. Po tej določbi član zbornice krši svoje dolžnosti iz malomarnosti, če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi, oziroma če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane škodljiva (prepovedana) posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala.

9. Iz navedenega izhaja, da odgovornost za kršitev dolžnosti člana zbornice ni objektivna, saj mora biti storjena z določeno obliko krivde (naklepa ali malomarnosti). Okoliščine, ki kažejo na krivdno ravnanje, morajo biti zato v postopku ugotovljene in v disciplinskem sklepu tudi obrazložene. Povedano drugače: disciplinski organ mora poleg obstoja kršitve ugotoviti oziroma dokazati tudi, da je do nje prišlo zaradi krivdnega ravnanja člana zbornice, v konkretnem primeru tožnika.

10. Navedeno iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa ne izhaja, kar tožnik utemeljeno navaja v tožbi, saj se disciplinska komisija glede obeh očitanih ravnanj sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti iz omenjenega 13. člena, ne navaja pa dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sklepala, da je tožnik pri očitanih ravnanjih ravnal iz malomarnosti, prav tako pa to ne izhaja iz odločbe drugostopenjskega organa. Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni mogoče preizkusiti zakonitosti izrečenega ukrepa, kar je razlog za njegovo odpravo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Zato za odločitev v konkretni zadevi niti ni več bistveno, ali je disciplinsko sodišče kršilo določbe postopka, ko naj bi brez dopolnjenega dokaznega postopka, v katerem bi bila tožniku dana možnost udeležbe, v nasprotju s tožnikovimi navedbami v postopku zaključilo, da je tožnik vedel za gradnjo. Prav tako za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ali očitano ravnanje iz druge alineje izpodbijanega sklepa sploh predstavlja disciplinsko kršitev in ali je toženka kršila določbe postopka, ko je opravila disciplinsko obravnavo v tožnikovi odsotnosti, kljub temu, da je tožnik predložil zdravniško opravičilo, ki je izostanek opravičilo, in ali je sklep obrazložen v delu, ki se nanaša na višino izrečene kazni.

12. Ker je bilo treba že iz navedenih razlogov tožbi ugoditi, je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo v ponovni postopek disciplinski komisiji (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

14. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

15. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).