Jedro

Čeprav izhaja tožnik iz etnično mešanega zakona (oče je Albanec, mati pa Srbkinja), zaradi česar naj bi ga Albanci na Kosovu maltretirali, po presoji sodišča te okoliščine ne predstavljajo razlogov za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2025/2003-10 z dne 17.12.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.10.2003 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke in njenim razlogom za zavrnitev prošnje za priznanje azila tožniku v Republiki Sloveniji kot neutemeljene. Na podlagi podatkov v upravnih spisih je sodišče prve stopnje sklepalo, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnik, katerega oče je Albanec, mati pa Srbkinja, zgolj zaradi tega v svojem kraju Suva Reka na Kosovu ni bil preganjan sistematično in v toliki meri, da bi izpolnjeval pogoje za priznanje azila po določbah 2. oz. 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Ur. l. RS, št. 61/99, 124/2000, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju ZAzil). Tožnik je bil v postopku tudi zaslišan, zaslišanju je prisosestvovala tudi njegova odvetnica. Po lastni izjavi je bil tožnik večkrat šikaniran s strani Albancev, hkrati pa je tudi navedel, da zaščite pri policiji oziroma organih UNMIK ni iskal. Da ti organi delujejo, je razvidno tudi iz njegovega zaslišanja, saj je policija takoj ukrepala, ko je njegov oče naznanil incident, ko je nekdo vrgel v njihovo okno poleno. Tožnik tudi ni mogel biti preganjan s strani OVK zaradi njegove neudeležbe v vojni. Med vojno na Kosovu je bil v Nemčiji in se je na Kosovo vrnil šele avgusta leta 2000. Tožbo je sodišče prve stopnje zato zavrnilo na podlagi določb 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da svojih trditev ni konkretiziral. Že v tožbi je navedel, da je treba pri obravnavi azila upoštevati mnenje Visokega komisariata OZN za begunce o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito, in da on sodi v to kategorijo ljudi, saj izhaja iz etnično mešanega zakona. Zato to mnenje tudi prilaga pritožbi. Prilaga tudi poročilo International crisis group: Kosovo, iz katerega izhaja, da se Srbi s Kosova še vedno soočajo s preganjanjem ter da ne uživajo zaščite s strani oblasti na Kosovu. V zvezi z očitkom, da si ni poiskal zaščite na policiji, ponavlja svojo trditev, da bi si v primeru prijave policiji z zagotovostjo nakopal dodatno sovraštvo napadalcev, ti bi se mu maščevali in ga ubili, medtem ko policija njegove prijave ne bi vzela resno. Srbov njihova matična država ni sposobna učinkovito zaščititi, kar je splošno znano, kot tudi, da Srbi niso varni na tem območju ter da so se večinoma že izselili. Albanci so ga vsakodnevno maltretirali, mu grozili in ga poniževali do te mere, da se je hotel protestno obesiti v središču mesta. Telefonično je govoril s starši, ki so mu odsvetovali vrnitev domov. Poročila mednarodnih organizacij, ki jih prvostopno sodišče povzema, se nanašajo na situacijo na Kosovu na splošno, kar z ničemer ne vpliva na specifične razloge, ki jih je on povsem kredibilno predstavil. Pri njem gre za specifiko, da izhaja iz mešanega zakona. Starša sicer še vedno živita v S.R., vendar sta starejši osebi, prisiljeni ostati doma, zlasti njegova mati, kot v hišnem priporu. Zanj kot mlajšo osebo, ki bi moral preživljati sebe in ostarele starše, je samoizbrani hišni pripor nehumano in povsem nemogoče dejanje, saj se mora zaradi preživetja gibati v mestu, kar pa bi ga ogrožalo in bi bilo njegovo življenje v resni nevarnosti.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je za odločanje o zakonitosti v tem sporu izpodbijane odločbe oprlo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ti določbi se sklicujeta na razloge za priznanje azila, ki jih določata Ženevska konvencija in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo odločitvi tožene stranke, ki je po podatkih v upravnih spisih oceno stanja na Kosovu, in še posebej v tožnikovem domačem kraju S.R., oprla na vsebino v postopku pribavljenih dokumentov in poročil mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij. Te so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen del informacij. Tožnikove navedbe glede objektivnih okoliščin v kraju S.R. oziroma na Kosovu tudi po presoji pritožbenega sodišča ne daje opore za ugotovitev, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Kosovu preganjan zaradi vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Strinja se tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan ob vrnitvi na Kosovo. Iz tožnikovih vlog in izjav izhaja, da je njegov oče po narodnosti Albanec, njegova mati pa Srbkinja. Ta okoliščina naj bi bila za tožnika odločilna za njegovo preganjanje in stalno maltretiranje. Sodišče prve stopnje nasprotno opozarja, da se v njegov kraj po podatkih verodostojnih mednarodnih organizacij vračajo tudi kosovski Srbi, iz česar je možno sklepati, da se ti povratniki ne čutijo ogroženi. Nadalje sodišče prve stopnje tudi opozarja, da je policija intervenirala, ko je tožnikov oče zaprosil za pomoč. Vse to kaže, da oblasti ne preganjajo pripadnikov manjšin oziroma celo nasprotno, da reagirajo in intervenirajo ob prijavi incidentov nasproti pripadnikom narodnostnih manjšin. Po presoji pritožbenega sodišča je zato prvostopno sodišče pravilno pritrdilo toženi stranki, da razlogi za zapustitev matične države in druge navedbe, na katere se je v izvedenem postopku skliceval tožnik, ne izkazujejo utemeljenega strahu oziroma tožnikove ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila iz določb 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore, ki so se nanašali na ugotavljanje individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost tožnikove vrnitve v izvorno državo. Obrazložitev, v kateri sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so prepričljivi in v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in v skladu s podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v določbah ZAzil, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Zato tožnik glede navedenih ugovorov, uveljavljenih že v upravnem sporu na prvi stopnji, ki jih v pritožbi zgolj ponavlja kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne more uspeti.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe 73. člena pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.