5. 10. 2010

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe T. Knez, k. d., Ljubljana, ter Andreja Jakše, Cirile Knez, Roka Kneza, Sonje Dolenc – Vilhar, Marije Mojce Dolenc, Janeza Dolenca, Marije Kersnik, Mihaela Kersnika, Agnes Kersnik, Aleša Kersnika, Katarine Dolenc in Janka Kersnika, vsi Ljubljana, ter Livije Peršl, Logatec, Barbare Knez, Radovljica, Borisa Dolenca, Kamnik, in Maruše Gabrenja, Domžale, ki jih vse zastopa Aleš Paulin, odvetnik v Ljubljani, na seji 5. oktobra 2010

odločil:

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 756/2009 z dne 26. 11. 2009, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 782/2009 z dne 3. 6. 2009 in sklep Okrajnega sodišča v Radovljici št. N 19/2006 z dne 3. 7. 2008 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Radovljici v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

Okrajno sodišče v Radovljici je zavrnilo predlog za vrnitev nepremičnine, parc. št. 525, k. o. Želeče, ki je bila predmet odločbe Okrajnega sodišča na Jesenicah št. I 119/47-9 z dne 4. 12. 1947, izdane na podlagi kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ko 1154/46 z dne 11. 12. 1946 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS št. Kpv 56/47 z dne 31. 1. 1947 (v nadaljevanju kazenska sodba). Presodilo je, da zahtevek za vrnitev podržavljene nepremičnine, ki je bil vložen na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl., ter Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju ZIKS), ni utemeljen, ker je bila družba I. Knez, Ljubljana, ki je bila lastnica te nepremičnine, podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/58 – ZNZGP) že z dnem njegove uveljavitve (6. 12. 1946), tj. preden je bila s kazensko sodbo izrečena zaplemba njenega premoženja. Po presoji sodišča prve stopnje zato predlagatelji (tj. pritožniki) vrnitve na podlagi zakona nacionalizirane nepremičnine ne morejo zahtevati na podlagi določb ZIKS, temveč bi njeno vrnitev lahko uveljavljali le v upravnem postopku na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Tej odločitvi sta v pritožbenem in revizijskem postopku pritrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče.

Pritožniki zatrjujejo kršitev 14., 22., 30. in 33. člena Ustave. Sodišču prve stopnje očitajo kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker jih potem, ko je šestnajst let vodilo postopek po določbah ZIKS, pred odločitvijo ni seznanilo s svojim pravnim stališčem glede pravne podlage zahtevka. Navajajo, da so zahtevek vložili na podlagi tedaj dostopnih podatkov v javnih knjigah, zato so se upravičeno zanašali na njihovo verodostojnost. Iz historičnih zemljiškoknjižnih listin in iz podatkov takratnega trgovinskega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani naj bi bilo namreč razvidno, da je bila dejanska in pravna podlaga za prenos podržavljene nepremičnine v državno oziroma družbeno lastnino prav kasneje razveljavljena kazenska sodba oziroma na njeni podlagi izdana odločba Okrajnega sodišča na Jesenicah št. I 119/47 z dne 4. 12. 1947. Sodiščem očitajo arbitrarno odločanje, saj naj bi brez utemeljenega razloga odstopila od uveljavljene sodne prakse, iz katere naj bi izhajalo, da so v podobnih primerih sodišča ugodila zahtevkom, ki so jih upravičenci (tudi pritožniki) uveljavljali na enaki ali podobni pravni podlagi kot v obravnavani zadevi, revizijskemu sodišču pa, da se do revizijskih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Ker sodišče prve stopnje predloga za vrnitev premoženja ni zavrnilo že takoj ob vložitvi zahtevka, naj bi pritožnikom nastali visoki stroški sodnega postopka. Z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka naj bi bili pritožnikom kršeni tudi pravica do rehabilitacije in odškodnine iz 30. člena Ustave ter pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave, saj naj bi bili zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev zahtevkov po ZDen prikrajšani v pravici do uveljavljanja zahtevkov iz naslova denacionalizacije. Zato naj bi bilo z izpodbijanimi odločitvami kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Menijo, da jim ne bi smelo iti v škodo dejstvo, da za primere, kot je obravnavani, niti ZIKS niti ZDen ne predvidevata, da se pravočasno vložena zahteva v sodnem postopku šteje za pravočasno tudi v upravnem postopku. Ustavnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijane sodne odločbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-281/10 z dne 27. 5. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni udeleženki iz nepravdnega postopka, ki nanjo ni odgovorila.

B.

V obravnavanem primeru so sodišča zavrnitev zahtevka pritožnikov utemeljila na stališču, po katerem vrnitve premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi zakona, ni mogoče zahtevati na podlagi 145. člena ZIKS, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen, in je za odločanje o vrnitvi tega premoženja pristojen drug državni organ.

Pritožniki trdijo, da odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki jo je sodišče sprejelo po poteku v prvem odstavku 64. člena ZDen določenega prekluzivnega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov, krši njihovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj jim onemogoča, da bi zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja uveljavljali v upravnem postopku po določbah ZDen.

Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10) presodilo, da pravno stališče, po katerem sodišče na podlagi 145. člena ZIKS vložen zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja zavrne, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen, upravičenci pa zaradi poteka prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen nimajo na voljo več nobenega drugega postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča namreč odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da na podlagi določb ZIKS vložen zahtevek ni utemeljen (ker bi bil po presoji sodišča lahko utemeljen le na podlagi določb ZDen), upravičencem samo navidezno dopušča uveljavitev pravice do denacionalizacije v postopku pred upravnim organom, v resnici pa jim to pravico dokončno odvzema, saj ti (zaradi izteka prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen) nimajo več na voljo nobenega postopka, v katerem bi lahko zahtevali vrnitev podržavljenega premoženja.

Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-969/08 je ustavni pritožbi (istih pritožnikov) ugodilo. Ker so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Zaradi ugotovljene kršitve 33. člena Ustave je izpodbijane sodne odločbe razveljavil ter zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ker je bilo treba izpodbijane sodne odločbe razveljaviti že zaradi kršitve 33. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev senatu ni bilo treba preizkušati.

C.

Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana dr. Etelka Korpič – Horvat in Jože Tratnik. Odločbo je sprejel soglasno.

Jan Zobec

[1]Iz izpodbijanih sodnih odločb izhaja, da je bilo z navedeno sodno odločbo v smislu 22. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46) preneseno v last FLRJ popisano in ocenjeno premoženje, obstoječe iz nepremičnine, parc. št. 525, vpisane v vl. št. 153, k. o. Želeče, katere tedanja lastnica je bila družba I. Knez, Ljubljana.

[2]Z navedeno kazensko sodbo je bil obtoženi inž. Tomo Knez spoznan za krivega posameznih očitanih mu kaznivih dejanj in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo šestih let, na izgubo političnih pravic za dobo treh let, na zaplembo vsega njegovega premoženja ter na plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine, z isto sodbo pa je bila izrečena tudi kazenska sankcija zaplembe celotnega premoženja družbe I. Knez, Ljubljana. V postopku za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 198/91 z dne 19. 12. 1991 navedeno kazensko sodbo spremenilo v delno zavrnilno in delno oprostilno sodbo, s čimer je v celoti odpadla tudi odločba o izrečenih glavni in stranskih kaznih.

[3]Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da so predlagatelji predlog za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena ZIKS pri sodišču vložili 24. 9. 1992.