Jedro

Pri tožnici glede na prejšnji invalidski postopek ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do spremembe invalidnosti, tako da bi bila njena delovna zmožnost v celoti izgubljena. Pri tožnici je od 17. 1. 2017 dalje zaradi posledic bolezni še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki (v skladu s pravnomočno sodbo z dne 8. 2. 2019).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št.: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 7. 2021 in št.: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 11. 2021, in na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 30. 7. 2021 dalje ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 1. 8. 2021 dalje. Nadalje je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da sodba temelji na nepopolnem in nejasnem izvedenskem mnenju. Odprto je vprašanje, kako je izvedenski organ lahko sprejel zaključke o tožničinem psihiatričnem statusu ob ugotovitvah, da lečeča psihiatrinja ni opredelila diagnoze. Ravno iz tega razloga je tožnica predlagala, da sodišče samo pridobi mnenje lečeče psihiatrinje. Izvedenski organ tudi ni pojasnil, zakaj je pri tožnici prisoten vtis sedacije. Pri podaji mnenja namreč izhaja iz predpostavke, da si Apaurin odmerja sama, kljub temu, da jemlje medikamentozno terapijo, ki ji je bila predpisana s strani lečeče psihiatrinje in s strani osebnega zdravnika. Tudi iz tega razloga bi bilo potrebno pridobiti mnenje lečeče psihiatrinje. Stališče sodišča, da je šlo za neveljavno podan dokazni predlog, ne omaja dolžnosti sodišča, da skladno s preiskovalnim načelom ugotovi materialno resnico. Po mnenju tožnice gre za nejasne ugotovitve izvedenskega organa, kar pomeni, da mnenje ne sloni na dejanskih ugotovitvah, temveč na neutemeljenih predpostavkah oziroma domnevah, zaradi česar tudi dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 11. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 30. 7. 2021. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Tožnica s tožbo uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 se zavarovanec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica s sodbo opr. št. V Ps 1747/2017 z dne 5. 12. 2018 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 1. 2017 dalje. Priznana ji je bila pravica do dela na drugem delu z omejitvami: samo v dopoldanski izmeni, pri delu naj sama določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, ročno lahko premešča bremena do 3 kg, z možnostjo, da se lahko med delom usede, le z občasnim pripogibanjem, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Tožnica je po nastanku invalidnosti dne 1. 7. 2019 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela kot invalid III. kategorije z določenimi fizičnimi in časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Gre za delo sestavljalec z omejitvami, kar med strankama tudi ni sporno.

8. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je pri zadevi potrebno izhajati iz določbe 93. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. Glede na navedeno je odločilen odgovor na vprašanje, ali se je pri tožnici zdravstveno stanje poslabšalo v taki meri, da je vplivalo na že ugotovljeno invalidnost. 9. Sodišče prve stopnje je omenjeno vprašanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete A. Univerze v B. (v nadaljevanju: izvedenski organ). Pri podaji mnenja so sodelovali specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialistka fizikalne ter rehabilitacijske medicine. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 5. 6. 2022, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje izhaja, da gre pri tožnici za sindrom fibromialgije, za bolečine v vratu (cervikalgija) ter za bolečine v križu. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije v spisu in tožničinem zdravstvenem kartonu ter po osebnem pregledu ugotavlja, da pri tožnici, glede na prejšnji invalidski postopek, ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do spremembe invalidnosti, tako, da bi bila njena delovna zmožnost v celoti izgubljena. Pri tožnici je tako od 17. 1. 2017 dalje zaradi posledic bolezni še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki (v skladu s pravnomočno sodbo z dne 8. 2. 2019).

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za nepopolno in nejasno izvedensko mnenje, ki naj ne bi slonilo na dejanskih ugotovitvah, temveč na neutemeljenih predpostavkah. Izvedenski organ je po proučitvi medicinske dokumentacije in tudi po osebnem pregledu tožnice podal obširno izvedensko mnenje, iz katerega izhaja tako izvid glede tožničinih zdravstvenih težav, kot tudi mnenje o vplivu teh zdravstvenih težav na tožničino delovno zmožnost. Kot člani izvedenskega organa so sodelovali ustrezni specialisti, upoštevaje tožničine zdravstvene težave. Gre za natančno ter izčrpno strokovno obrazloženo izvedensko mnenje. Izvedenski organ je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sodišča, zato je sodišče prve stopnje omenjeno mnenje utemeljeno upoštevalo kot podlago svoji odločitvi.

11. S tem v zvezi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi ostalo odprto vprašanje, na kakšen način je izvedenski organ sploh izdelal zaključke o psihiatričnem statusu tožnice ob ugotovitvah, da lečeča psihiatrinja diagnoze ne opredeljuje. Ključno je namreč, da iz izvidov v spisu izhajajo tako ugotovitve o tožničinem zdravstvenem stanju, kot tudi predpisana medikamentozna terapija (med drugim tudi jemanje Apaurina po potrebi). Navedeno izhaja tudi iz podatka o zdravljenju v predlogu za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Bistveno pri tem pa je, da je sodna izvedenka tudi ob osebnem pregledu ugotovila, da so pri tožnici prisotni posamezni simptomi mešane anksiozne depresivne motnje, vendar pa psihična simptomatika ne vpliva na tožničino funkcioniranje v takem obsegu, da bi bila zaradi psihičnih težav za delo nezmožna.

12. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev dodatnega mnenja lečeče psihiatrinje, pa je prvostopenjsko sodišče tak dokazni predlog na podlagi 287. člena ZPP utemeljeno zavrnilo in zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je prepričljivo pojasnilo, kakšna je vloga lečečega specialista in pa vloga sodnega izvedenca, razen tega se je utemeljeno sklicevalo tudi na sodno prakso iz katere izhaja, da v primeru pogojnega dokaznega predloga "po potrebi" sploh ne gre za veljavno podan dokazni predlog. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje razčiščeno že z izvedenimi dokazi. V tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče samo po uradni dolžnosti skladno s preiskovalnim načelom izvajalo še dodatne dokaze, kot to neutemeljeno v pritožbi uveljavlja tožnica.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker je bila tožnici, ki s pritožbo ni uspela, dodeljena brezplačna pravna pomoč,3 stroški pritožbe na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP)4 bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012. 3 Odločba BPP 369/2022 z dne 10.11.2022. 4 Ur. l. RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami.