Jedro

Ddedič, ki v zapuščinskem postopku ni uveljavljal nujnega deleža, ima to pravico uveljavljati ob pozneje najdenem premoženju in v razmerju do tega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju opr. št. D 77/85-5 z dne 28.3.1985 za edino dedinjo pok. M. P. na podlagi dedovanja po oporoki razglasilo zapustnikovo hčer A. K., D.3. Ugotovilo je, da po zapustniku obstaja oporoka, s katero je vse svoje premoženje zapustil hčeri A. K., ki je dediščino sprejela, druga v poštev prihajajoča dedinja (zapustnikova vnukinja) pa ni zahtevala nujnega dednega deleža. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju se je po zapustniku našlo še premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, in sicer parcela št. 546 (v naravi travnik), vpisana v ZK vložku št. 133 k.o. T. Sodišče prve stopnje je v skladu z določilom prvega odst. 221. čl. Zakona o dedovanju o naknadno najdenem premoženju z izpodbijano odločbo sklenilo, da gre na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju deduje zapustnikova hči A. K. Zoper ta sklep se je pritožila zapustnikova vnukinja V. J., hči zapustnikovega sina M., umrlega leta 1974. Naknadno najdenega premoženja naj ne bi podedovala samo zapustnikova hči A. K., premoženje naj se deli po zakonu.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o dedovanju v prvem odst. 221. čl. res določa, da sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Toda tega predpisa ni mogoče vselej uporabiti brez izjeme. Njegova vsebina je takšna, ker temelji na institutu neprekljicljivosti dedne izjave, pa naj gre za odpoved dediščini ali njen sprejem (prvi odst. 138. čl. ZD). To velja tudi za odpoved uveljavljanju pravice do nujnega deleža, ker gre tudi za dedno pravico (27. čl. ZD).

Dediči podajajo svoje izjave na podlagi okoliščin, ki so jim takrat znane. Če se najde premoženje, za katerega takrat tisti, ki je podajal izjavo, ni vedel, ni mogoče šteti brez pridržkov takšne izjave kot pravno relevantne tudi za najdeno premoženje. Povedano velja na primer tudi za prej sklenjene dedne dogovore. Zato je potrebno v takšnih primerih ob naknadno najdenem premoženju pridobiti izjave prizadetih, da se ugotovi prava volja strank, ki so poprej dale izjave oziroma sklenile dedni dogovor, pri čemer je najbolj smotrno razpisati nov narok zapuščinske obravnave.

V obravnavanem primeru je pritožnica v zapuščinskem postopku podala izjavo, da nujnega deleža ne uveljavlja. Ker pa se je zdaj našlo premoženje, ki s prejšnjim zapuščinskim postopkom ni bilo zajeto, je potrebno spričo prej povedanega ugotoviti, ali je pritožnica ob podaji izjave vedela ali ne za zdaj obravnavano premoženje, ali je s svojo takratno izjavo mislila le na takrat znano ji premoženje ali morda na katerokoli bi se našlo po zapustniku in podobno ter na podlagi teh ugotovitev in seveda izjave oporočne dedinje na novo odločiti o najdenem premoženju. Iz opisanih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje z danimi napotki, zakaj dedič, ki v zapuščinskem postopku ni uveljavljal nujnega deleža, ima to pravico uveljavljati ob pozneje najdenem premoženju in v razmerju do tega premoženja.