Jedro

Konkretne ocene drugega izmed kriterijev iz 3. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture, dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja v strokovni literaturi, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni. Čeprav tožnik v upravnem postopku predloži obsežna dokazila o objavah glede svojega udejstvovanja, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapiše le, da tožnikov prispevek k slovenski kulturi ni razviden iz kritičnih odmevov strokovne javnosti in drugih dokumentiranih zapisov. Sodišče se do objav, ki jih je predložil tožnik, ne more opredeliti niti po vsebini niti po tem, ali ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, bi pa to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 1030-3/2017/6 z dne 6. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikovo vlogo za dodelitev priznavalnine obravnavala strokovna komisija za področje vizualne umetnosti, ki meni, da je tožnik s svojim minulim in obsežnim delom na področju fotografije in oblikovanja vizualnih komunikacij sicer prispeval k slovenski kulturi, da pa njegovo ustvarjalno delo ni prepoznavno po izjemnem prispevku in profesionalnosti in ne izpolnjuje pogojev za dodelitev priznavalnine. Tožnikov prispevek k slovenski kulturi je sicer razviden iz priloženega seznama razstav, ne pa tudi iz kritičnih odmevov strokovne javnosti in drugih dokumentiranih zapisov, odločilnega in trajnega pomena, ki bi izkazoval izjemnost njegovega prispevka, pa komisija ne potrjuje, ne po prepoznavnosti in ne po odločilnem vplivu na razvoj slovenske kulture. Poleg tega tožnik za svoje delovanje na likovnem področju ni prejel nobene strokovno utemeljene nagrade, ne doma ne v tujini. Tožnik je po tem, ko je bil seznanjen z mnenjem komisije, svojo vlogo dopolnil z izpisom COBISS, spiskom samostojnih in skupinskih razstav, besedili o nagradah in zapisi ter objavami v medijih, ki pa po mnenju komisije ne izkazujejo novih dejstev, ki bi utemeljevala spremembo prvotnega mnenja. Po pregledu spisne dokumentacije in po presoji mnenja strokovne komisija je minister, pristojen za kulturo, ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine, in zato odločil, da se tožniku republiška priznavalnina ne dodeli.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in kršitve ustavnih pravic. Navaja, da je predložil dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in da je predložil dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi. Meni, da bi bilo njegovi tožbi treba ugoditi že zaradi neobrazloženosti izpodbijane odločbe, razlogi odločbe pa nasprotujejo dokazom. Poleg tega pa uveljavlja tudi kršitev načela zaslišanja stranke, pravice do udeležbe v postopku ter kršitev načela kontradiktornosti, kar vse pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Tožnik tudi ni mogel ugotoviti, kdo je sestavljal strokovno komisijo, koliko članov je imela, ali so bili ti člani ustrezno strokovno podkovani, kdaj je komisija zasedala, kakšno je bilo njeno glasovanje, tožnik pa tudi ni mogel pridobiti zapisnikov komisije. Tožnik izpolnjuje pogoje po 90. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno. Predlaga, da ga sodišče zasliši, in zahteva odločitev v sporu polne jurisdikcije z odpravo izpodbijane odločbe in dodelitvijo republiške priznavalnine ter povrnitvijo stroškov.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja pogoje za dodelitev republiške priznavalnine in v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe, za katero meni, da v njej ni nasprotij, ki bi ogrožala njeno zakonitost, oz. iz mnenja strokovne komisije, ki ga je upravni organ v celoti sprejel, ker je jasno, popolno in dovolj obrazloženo. Tožnik je imel v postopku možnost podati mnenje o predlogu strokovne komisije ter navesti dejstva, kar je izkoristil, komisija pa kljub obsežni dopolnitvi ni ugotovila, da bi tožnik bil prejemnik pomembnih domačih in tujih priznanj. Toženka vztraja pri pravilni uporabi materialnega in procesnega prava ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zato je tožba neutemeljena.

4. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah stranki vztrajata pri svojih stališčih, ki sta jih še dodatno obrazložili. V prvi pripravljalni vlogi tožnik argumentira, da je fotografija v Sloveniji zaenkrat še slabše razvito in javnosti slabo poznano področje umetnosti, na tem področju pa je tudi le malo strokovnjakov, zato tudi ni mogoče razlogov za zavrnitev tožnikove vloge argumentirati zgolj z (ne)prepoznavnostjo v javnosti, tožnik pa je prejemnik nekaj najprestižnejših nagrad na slovenskem in svetovanem nivoju, denimo nagrade CRESTA, EPICA, New York Festivals in Slovenskega knjižnega sejma. Po navedbah toženke se je tožnik imel možnost izjaviti v postopku, saj je bil z obvestilom seznanjen s predlogom strokovne komisije ter pozvan k izjavi in navedbi dejstev, na kar se je odzval. Podatki o članih strokovnih komisij za posamezna področja so objavljeni na svetovnem spletu, odločanje komisije pa je razvidno iz zapisnikov. Komisija, kot zunanje posvetovalno telo ministra, je sestavljena iz uglednih strokovnjakov na posameznih področjih. Tožnik v drugi pripravljalni vlogi navaja, da je prvi slovenski avtor, ki je za svoja fotografska dela prejel svetovno nagrado, ki mu je bila podeljena na festivalu Zlati boben leta 1996. Zapisniki o sestavi in odločanju komisije mu niso bili vročeni. Toženka na to odgovarja z navedbo, da je mnenje strokovne komisije v celoti povzeto v obvestilu tožniku, na katerega se je tožnik odzval in podal dopolnitev svoje vloge, v izpodbijani odločbi pa je povzeto tudi mnenje komisije pri ponovnem odločanju. Tožnik v svoji tretji pripravljalni vlogi odgovori, da javni podatki o članih strokovnih komisij toženke ne odvezujejo dolžnosti v konkretnem postopku tožnika obvestiti o članih, mnenjih, zasedanjih in zapisnikih komisije. Tožnikov prispevek na področju knjižnih ilustracij, ki so bile zlasti odmevne v seriji knjig A., ni bil upoštevan, pomembna referenca pa je tudi tožnikovo večletno oblikovanje revije družbe B.B. 5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Uredba o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba) v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi.

7. Glede navedb tožbe o tem, da tožniku ni bila dana možnost udeležbe in izjavljanja v postopku, sodišče sodi, da temu ni tako. Kot je toženka to izpostavila že v izpodbijani odločbi in tudi v odgovoru na tožbo, kar potrjuje tudi predloženi upravni spis, je tožnik imel možnost udeležbe in izjavljanja v postopku, kar je tudi izkoristil, ko se je odzval na poziv toženke z dne 11. 8. 2017. Sodišče tudi ne more slediti tožnikovi argumentaciji, da bi s strani toženke moral biti obveščen o članih, mnenjih, zasedanjih in zapisnikih strokovne komisije. Tega ne predpisujeta niti ZUJIK niti Uredba, ki določa med drugim tudi postopek za pridobitev republiške priznavalnine, poleg tega pa je poleg dejstva, da so podatki o članih strokovnih komisij javno dostopni, kot to izpostavlja toženka, treba upoštevati tudi, da bi tožnik lahko kadarkoli vpogledal v upravni spis v upravnem in sodnem postopku.

8. Glede možnosti preizkusa izpodbijane odločbe, tako glede njene utemeljenosti glede na predložene dokaze kot tudi glede njene materialnopravne zakonitosti, pa je treba upoštevati, da je odločanje o pomembnosti prispevka vlagatelja k slovenski kulturi strokovno vprašanje, zato je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna (prim. sodbe tega sodišča, denimo v zadevah I U 1399/2016, III U 161/2015, I U 1334/2015). Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba zadostno obrazložena.

9. Iz navedb toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer jasno izhaja njena ocena o tožnikovem prispevku k slovenski kulturi, vendar pa toženka za to oceno ne navaja tako rekoč nobenih razlogov. Edina izjema od tega so navedbe, da tožnikov prispevek ni razviden iz kritik in da na likovnem področju ni prejel nobene strokovne nagrade.

10. Iz tožnikovih vlog v upravnem postopku izhaja, da se tožnik med drugim sklicuje na nagrade New York Festivals, Cresta, EPICA, Zlati MM ter da je bil trikrat predlagan za nagrado Prešernovega sklada. Sodišče ne more presojati teh nagrad oz. nominacij, bi pa morala to oceno opraviti toženka, še posebno, ker gre za enega izmed kriterijev iz 3. člena Uredbe in ker kljub tožnikovim navedbam ugotavlja, da tožnik za svoje delovanje na likovnem področju ni prejel nobene strokovno utemeljene nagrade. Glede na navedeno je ta ugotovitev ostala neobrazložena, posledično pa tudi ni mogoče preizkusiti, ali je glede na v tej zvezi predložena dokazila odločba utemeljena in zakonita ali ne.

11. Konkretne ocene drugega izmed kriterijev iz 3. člena Uredbe, namreč dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja v strokovni literaturi, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni. Čeprav tožnik v upravnem postopku predloži obsežna dokazila o objavah glede svojega udejstvovanja, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapiše le, da tožnikov prispevek k slovenski kulturi ni razviden iz kritičnih odmevov strokovne javnosti in drugih dokumentiranih zapisov. Sodišče se do objav, ki jih je predložil tožnik, ne more opredeliti niti po vsebini niti po tem, ali ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, bi pa to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka. Tako je izpodbijana odločba tudi v tem delu neobrazložena, posledično pa tudi ni mogoče preizkusiti, ali je glede na v tej zvezi predložena dokazila odločitev utemeljena in zakonita ali ne.

12. Edini preostali argument iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da namreč tožnikovo ustvarjalno delo ni prepoznavno po izjemnem prispevku in profesionalnosti, sam po sebi, brez kakršnekoli dodatne utemeljitve oziroma obrazložitve, pa po presoji sodišča zaradi nekonkretnosti ne ustreza kriteriju razumne obrazložitve.

13. Sodišče tako ugotavlja, da izpodbijane odločbe, kljub zadržani sodni presoji izpolnjevanja vsebinskih kriterijev, ni mogoče preizkusiti, kar se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar pa zadržanost sodne presoje v primerih, kakršen je obravnavani, po mnenju sodišča pomeni, da narava stvari ne dopušča odločanja v sporu polne jurisdikcije, hkrati pa podatki postopka zanj ne dajejo zanesljive podlage. Ker po povedanem pogoji po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 niso podani, je sodišče, ki na način odločitve, ki jo predlaga tožnik, ni vezano1, v zadevi odločilo na podlagi 64. člena ZUS-1 in na tej podlagi tožbi ugodilo z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v nov postopek.

14. V ponovljenem postopku bo morala toženka na podlagi kriterijev iz 3. člena Uredbe določno ovrednotiti okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ter na njihovi podlagi oceniti pomembnost njegovega prispevka k slovenski kulturi. Pri tem sodišče – kot že večkrat v tej sodbi – poudarja, da gre pri tej presoji za strokovno vprašanje, pri katerem ima toženka na voljo določeno polje proste presoje, mora pa biti odločitev obrazložena do take mere, da omogoča preizkus, ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti oziroma da izključuje arbitrarnost pri odločanju.

15. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), posledično pa sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za njegovo zaslišanje.

16. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 285 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik oz. odvetniška pisarna. Kar tožnik zahteva več ali drugače, ni utemeljeno. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Prim. Breznik, Janez, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 285.