Jedro

Zgolj s sklicevanjem na varstvo javne koristi tožnik ob neizpolnjevanju pogoja iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogel doseči položaja stranskega udeleženca. Da bi poleg varovanja javnega interesa izkazoval še kakšno drugo svojo pravno korist (kot npr. lastništvo nepremičnin v vplivnem območju obravnavanega posega), tožnik ne navaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija RS za okolje je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za Center za ravnanje z odpadki ... V obrazložitvi se sklicuje na tretji odstavek 64. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in ugotavlja, da je tožnik zahtevo za vstop v postopek vložil po preteku roka, ki ga določa navedena zakonska določba. Gre za materialni rok, ki veže tako organ, kakor stranke v postopku, in ga ni mogoče spreminjati oziroma podaljšati.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi navaja, da se pri vodenju upravnih postopkov uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), razen v primerih, za katere je predpisan drugačen oziroma poseben postopek. V takih primerih se določbe ZUP uporabljajo le za vprašanja, ki niso urejena s posebnimi postopki. ZVO-1 glede na ZUP predstavlja specialen predpis, ki natančno določa pravila vstopa nevladnih organizacij v upravni postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja, zato se glede teh vprašanj uporabljajo določbe tega zakona in ne določbe ZUP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zahteval vstop v postopek na podlagi 43. člena ZUP in ne na podlagi 64. člena ZVO-1. Razlika med obema zakonskima določbama je, da drugi odstavek 64. člena ZVO-1 določa, da ima nevladna organizacija iz prvega in četrtega odstavka 153. člena ZVO-1 pravni interes, da vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja. To pomeni, da je pravni interes v takem primeru izkazan na podlagi zakona, v primeru, če vstopa v postopek na podlagi 43. člena ZUP, pa mora vlagatelj svoj pravni interes šele izkazati. Ker je tožnik vstop v postopek zahteval na podlagi 43. člena ZUP, bi morala toženka preizkusiti obstoj njegovega pravnega interesa.

Tožnik meni, da je bil njegov pravni interes ugotovljen že v drugi upravni zadevi, v kateri je zahteval vstop v postopek za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za odlagališče nenevarnih odpadkov ... Tedaj je bilo ugotovljeno, da gre za organizacijo na področju varovanja okolja, ki deluje v javnem interesu v smislu 152. do 155. člena ZVO-1 in je ustanovljena zaradi delovanja na področju varstva okolja. Zaradi zaščite javnega interesa lahko sodeluje v postopku kot stranski udeleženec, organ pa je navedel še, da je bilo na ta način zadoščeno določbam 43. člena ZUP. Tožnik se tudi v obravnavanem upravnem postopku sklicuje na iste razloge za obstoj pravnega interesa.

Tožnik se sklicuje tudi na odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 11. 3. 2013, ki jo prilaga, in v kateri je toženka v identični upravni zadevi zavzela stališče, da vlagatelj v svoji zahtevi ni uveljavljal statusa po 64. členu ZVO-1, pač pa po 43. členu ZUP, zato je bilo pri odločitvi, da se zahteva šteje za prepozno, materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj njegovi zahtevi za priznanje položaja stranskega udeleženca v navedenem upravnem postopku ugodi oziroma podrejeno (smiselno), naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na njene predhodne upravne odločbe. V prvem primeru gre za postopek priznanja stranskega udeleženca v upravnem postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ki ga urejajo druge določbe ZVO-1. Te določbe vstopa nevladnih organizacij v postopek ne urejajo tako jasno in natančno kot 64. člen istega zakona. Obeh postopkov ni mogoče enačiti, kar velja tudi za drugo zadevo, na katero se sklicuje tožnik, saj je toženka v tem primeru odločala o zahtevi za vstop v postopek osebe, ki ne spada med osebe iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1. Toženka se sklicuje tudi na stališče tukajšnjega sodišča v sodbi I U 585/2013, ki se nanaša na 73. člen ZVO-1, ta pa ima glede priznanja statusa enake določbe kot 64. člen tega zakona. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Komu gre v upravnem postopku status stranskega udeleženca, določa prvi odstavek 43. člena ZUP, po katerem se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Kot pravilno navaja tožnik, 43. člen ZUP torej omogoča vstop v upravni postopek osebam, ki v njem varujejo svoje pravne koristi, vendar pa glede obstoja oziroma vsebine teh pravnih koristi odkazuje na določbe drugih zakonov in podzakonskih aktov. Povedano drugače: status stranskega udeleženca gre osebi, ki v upravnem postopku varuje katero od svojih koristi, ki izhaja iz predpisov, ki jih je treba upoštevati pri odločanju v tem postopku.

V postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja je tak predpis drugi odstavek 64. člena ZVO-1, ki določa, da ima nevladna organizacija iz prvega in četrtega odstavka 153. člena tega zakona pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja. To priznanje pravnega interesa pa je vezano na pogoj iz tretjega odstavka istega člena. Po tej določbi ima namreč oseba iz prejšnjega odstavka položaj stranskega udeleženca po predpisih o upravnem postopku le, če je zahtevo za vstop v postopek vložila v roku iz tretjega odstavka 58. člena. V tem pogledu je torej odločitev toženke pravilna in v skladu z zakonom.

Enako izhaja tudi iz prvega odstavka 155. člena ZVO-1, na katerega se v zvezi z obstojem svojega pravnega interesa sklicuje tožnik, in ki ureja pravice nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu. Po tej določbi lahko nevladne organizacije sodelujejo v postopkih skladno z določbami tega zakona, v obravnavani zadevi torej skladno z drugim in tretjim odstavkom 64. člena. Da tožnikova zahteva za vstop v postopek ni skladna z navedenima določbama, med strankama ni sporno, tako da se tožnik ne more uspešno sklicevati na svoj status nevladne organizacije iz 153. člena ZVO-1. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da tako iz besedila 43. člena ZUP, kot tudi iz obširne in ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da je ena od značilnosti pravne koristi, da gre za osebno (lastno) korist osebe, ki zahteva vstop v postopek. To pomeni, da ta oseba vstopa v postopek ne more zahtevati zaradi varstva javne koristi (prim. npr. odločbe VS RS X Ips 329/2010, I Up 118/2002 in I Up 183/2006).

Zato je potrebna prej omenjena posebna ureditev statusa nevladnih organizacij iz prvega odstavka 155. člena ZVO-1, saj te organizacije svojega pravnega interesa ne bi mogle izkazati zgolj s sklicevanjem na varstvo javne koristi. Temu sledi tudi prej navedena ureditev iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, ki – za razliko od 43. člena ZUP – pri nevladnih organizacijah varstvo javne koristi izenačuje z njihovo, torej osebno pravno koristjo. Gre za zakonsko fikcijo, ki nevladnim organizacijam omogoča vstop v postopek, čeprav ne izkazujejo pravne koristi v smislu drugega odstavka 43. člena ZUP. Zato je napačno stališče, na katerega se sklicuje tožnik, da z zastopanjem javnega interesa izkazuje svojo pravno korist neglede na določbo drugega odstavka 64. člena ZVO-1. Zgolj s sklicevanjem na varstvo javne koristi torej tožnik ob neizpolnjevanju pogoja iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogel doseči položaja stranskega udeleženca. Da bi poleg varovanja javnega interesa izkazoval še kakšno drugo svojo pravno korist (kot npr. lastništvo nepremičnin v vplivnem območju obravnavanega posega), tožnik ne navaja.

Nenazadnje pa je iz razlogov, ki jih podrobno in obširno navaja toženka, določbi tretjega odstavka 58. člena in tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 mogoče razumeti kot posebni procesni določbi glede na določbe ZUP, ki ju je zato treba uporabiti namesto določb ZUP. Sodišče se z razlogi, ki jih v tem pogledu navaja toženka, strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). To stališče se tudi ujema s stališčem tega sodišča iz sodbe I U 585/2013, na katerega se sklicuje toženka in se nanaša na podobno ureditev iz tretjega odstavka 73. člena v zvezi s tretjim odstavkom 71. člena ZVO-1. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v takem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.