Jedro

Za presojo obstoja tožničine dedne pravice je relevantno ali sta z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti v zadnjem obdobju do zapustnikove smrti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnici sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 457/2013 z dne 25. 9. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je tožeča stranka živela v izvenzakonski skupnosti s pokojnim A. Z., prijavljenim na bivališču K. ..., R. S. vse od leta 2009 ter ji zaradi tega pripada pravica do dedovanja po pokojnem A. Z. kot dedinji II. dednega rega, kar sta toženi stranki dolžni priznati. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka najprej ugotovilo, da sta se tožnica in pokojni spoznala leta 2005, ko sta se začela videvati seveda kot fant in punca, ko je tožnica še študirala, ko pa je končala s študijem leta 2009 pa se je preselil k njej. Pokojni je živel pri tožnici, kar so potrdile tudi priče. Skupaj sta načrtovala nakup parcele, pogovarjala sta se o poroki, avto sta kupila skupaj pred smrtjo. Pri starših tožnice je imel konje in čebele in priče so ju dojemale kot partnerja. Zveza med tožnico in pokojnim je bila resna, šlo je za čustveno povezanost, zveza je bila trdna in nikoli priče niso dvomile v njuno zvezo. Tožničina starša pa sta izpovedala, da je imel pri njih konje, čebele ter da sta zvezo njune hčerke s pokojnim štela kot zunajzakonsko skupnost, saj sta se nameravala poročiti, stikov s svojimi ožjimi sorodniki pa pokojni ni imel. Sodišče je na podlagi dokazne ocene vseh dokazov zaključilo, da je med tožnico in pokojnim A. Z. obstajala taka čustvena navezanost, da sta tudi navzven kazala svojo zvezo, da so ju bližnji sorodniki in prijatelji šteli za zunajzakonska partnerja, da sta imela skupne načrte za prihodnost, tudi glede poroke in skupnega doma, da je njuna zveza že prerasla v zunajzakonsko skupnost še posebej zato, ker iz obvestila o preusmeritvi pošte izhaja, da je pokojni A. Z. kot svoje prebivališče že v letu 2001 štel S. T.. Zato je tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in odločilo, da je z A. Z. živela v zunajzakonski skupnosti, ter da ji zaradi tega pripada pravica do dedovanja po pokojnem, kot dedinji II. dednega reda, kar sta toženki dolžni priznati. Kot materialno pravno podlago za takšno odločitev je sodišče prve stopnje uporabilo določbo člena 12 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter določilo drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (ZD), po katerem kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta toženi stranki po svojih pooblaščencih. Pritožbo podajata iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožbe je izpodbijana sodna odločba nezakonita in sicer iz več razlogov. kljub temu, da je sodišče prve stopnje prišlo v obravnavani zadevi do nekaterih zaključkov, ki bi kazali na obstoj zunajzakonske skupnosti pa so zaključki sodišča prve stopnje pravno zmotni. Podlage za takšen zaključek sodišča prve stopnje ne dajejo ugotovljena dejstva in sicer, da iz vloženih SMS sporočil izhaja, da sta še tri dni pred smrtjo skupaj preživela vikend, da sta med seboj komunicirala glede nakupa hiše, da sta dejansko obdelovala vinograd v R. S. in sta se tja vozila iz T. in se nato vrnila, da je imel pokojni stalno prebivališče še vedno prijavljeno v R. S., ki ga nikoli ni spremenil, čeprav je pa dejansko živel na T. pri tožnici vsaj dve leti pred smrtjo, da iz pisma M. ne izhaja jasen zaključek, da A. Z., torej pokojni ni imel nobene druge punce in da je pokojni T. ... štel za svoj dom, saj je na podlagi naslovnikovega sporočila o začasni preselitvi in preusmeritvi pošte iz K. ... v S. T. to storil leta 2010, da je račune za pogreb poravnala prva tožena stranka in da je med tožečo stranko in pokojnim obstajala taka čustvena navezanost, da sta tudi navzven svojo zvezo kazala v takšnem smislu, da so ju posledično prijatelji šteli kot zunajzakonska partnerja. Pokojni in tožnica naj bi imela tudi skupne načrte za prihodnost. Kljub tem zaključkom pa po mnenju pritožnic, zunajzakonska skupnost v smislu določb 12. člena ZZZDR nikoli ni obstajala. Med tožečo stranko in pokojnim A. Z. namreč ni bilo obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja, prav tako pa tudi ne medsebojne pomoči. Med tožečo stranko in pokojnim A. Z. nikoli tudi ni obstajala bivanjska skupnost, prav tako nista imela skupnega gospodinjstva, zato nikakor ni mogoče govoriti o morebitni notornosti njune skupnosti, pokojni se je sestajal tudi z drugimi dekleti. Med okoliščine, ki so pomembne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti, sodna praksa in teorija uvrščata, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost partnerjev ter notornost njune skupnosti. Kljub temu so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekatere izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti. Zato je nepravilno stališče sodišča prve stopnje o tem, da zgolj na podlagi okoliščine, da je pokojni v R. S. urejal vinograd še ni mogoče zanesljivo sklepati, da je hišo dejansko štel za svoj dom. Bil je zemljiškoknjižni lastnik, zato ni mogoče šteti, da je nameraval prebivati drugje, saj je skrbel tako za hišo, kakor za vinograd. Pokojni nikoli ni imel dejanskega namena prebivati na naslovu S. T. ..., saj nedvomno dejanske skupnosti življenja v obravnavani zadevi med tožečo in pokojnim ni bilo. Tožena stranka prereka zaključke sodišča prve stopnje o tem, da sta imela tožeča stranka in pokojni skupne načrte za prihodnost, tako glede poroke, kakor tudi glede njunega skupnega doma. Tožeča stranka in pokojni nista nikoli skupaj preživljala dopustov oziroma prostega časa, kot le-to strokovno, neargumentirano in dokazno nepodprto zaključuje sodišče prve stopnje. V tej zvezi je pretirano sklicevanje na vikend paket, ki sta ga tožnica in pokojni izkoristila v kraju M. Tudi drugih dopustov tožnica in pokojni nista preživljala skupaj. Vsekakor nista živela v skupnem gospodinjstvu, saj tožnica tudi ni nabavljala oziroma pripravljala hrane za pokojnega. Kuhinja je bila v souporabi in za prehrano je v pretežni meri skrbela mati tožeče stranke, kadar so na primer jedli skupaj. Prva in druga tožena stranka poudarjata, da sta bila tožeča stranka in pokojni A. Z. zgolj fant in dekle, oziroma sta le prijateljevala. Med njima tako nikoli niso obstajali elementi zakonske zveze v smislu določbe ZZZDR, prav tako pa tudi nista pridobivala premoženja in posledično nista ustvarjala skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je ravnalo izrazito pristransko in arbitrarno ter samovoljno, saj se je v celoti postavilo na stran tožeče stranke ter z njene strani predlaganih prič, ne da pri tem navedlo ustrezne argumente za neupoštevanje dokaznih predlogov toženih strank. Nikakor tudi ni res, da so tožečo stranko in pokojnega kot par obravnavali tudi njuni prijatelji, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Na življenjsko skupnost kažejo zunanje okoliščine, kot so na primer skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, gospodarska soodvisnost, pri čemer je sodna praksa ta pogoj dopolnila z zahtevo, da mora iti med partnerjema tudi za medsebojno čustveno navezanost kot pri možu in ženi in za ekonomsko skupnost, prav tako pa tudi morajo biti notranje okoliščine, ki se kažejo zlasti v tem, da partnerja tudi v očeh zunanjega okolja veljata za življenjska sopotnika, kot da sta mož in žena. Odločilnega pomena je tudi volja, saj morata imeti oba partnerja jasno in izrecno voljo, da živita skupaj kot mož in žena. Pokojni je le občasno prihajal in odhajal k tožeči stranki. Med njima so bili prisotni tudi hudi prepiri. Pokojni ni imel prave resnične volje, da bi s tožečo stranko živel kot z življenjsko sopotnico, da bi živela kot zakonca. Med njima ni bilo potrebne čustvene navezanosti. Med pravdnima strankama prav tako ni obstajala ekonomska skupnost. Nista imeli skupnega denarja. Vse potrebne stroške je v celoti kril pokojni sam, tožeča stranka namreč svojega vira dohodka ni imela. Tudi način najetega kredita ne izkazuje, da odločitev za nakup novega avtomobila ne bi bila skupna odločitev. Sodišče prve stopnje je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dokazne ocene ni izvedlo v okviru dokaznega postopka, kjer je potrebno izhajati iz metodološkega napotka, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče je dolžno izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne ter skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha postopka. Iz vsebine obrazložitve izpodbijane sodne odločbe namreč izhaja, da je sodišče pomanjkljivo in enostransko, to je izrazito v korist ene stranke, to je tožeče stranke, povzelo izpovedbe prič, ki so bile tekom postopka zaslišane in ki so predstavljale ustrezni del dokazovanja, medtem ko se na drugi strani, do izpovedb nekaterih drugih prič sodišče sploh ni opredelilo. Sodišče se z izpovedbami toženih stranka in zaslišanih prič ni ukvarjalo. Sodišče ne more zgolj povzeti vsebine posameznih dokazov, temveč jim mora medsebojno primerjati in nato razložiti, zakaj nekatera dejstva šteje za izkazana, druga pa ne. Sodišče se ni opredelilo v čem je zavzelo stališče, da sta pokojni in tožnica domnevno živela v zunajzakonski skupnosti ravno od leta 2009 dalje. Tako ni dokazano, da je tožnica s pokojnim živela v intimni zvezi, za katero pa v konkretnem pravdnem postopku niti ni bilo dokazano, da naj bi bila prisotna, njunega partnerstva v obravnavanem primeru ni mogoče subsumirati pod pravni standard zunajzakonske skupnosti, pač pa je jasno, da sta bila tožeča stranka in pokojni zgolj fant in dekle. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da toženi stranki nista imela stikov s pokojnim vsaj zadnjih 10 let in tako nista mogla zaznati zunajzakonske skupnosti, ki jo je pokojni A. Z. imel s tožečo stranko. Vse njune navedbe temeljijo na govoricah. Vsi izvedeni dokazi kažejo na utemeljenost zahtevka tožeče stranke in na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Toženi stranki namreč tekom celotnega postopka nista uspeli z ničemer dokazati, da bi bil obstoj zunajzakonske skupnosti med pokojnim in tožnico dvomljiv. V pritožbi se toženi stranki sklicujeta na izpovedbo Z. P., ki naj bi bila bližnja soseda in bi temu sledeč najbolj poznala situacijo na tožničinem domu. Ravno ta priča je v svoji izpovedbi na začetku povedala, da ne živi tako blizu, da pa je videvala A-jev avto pred tožničino domačijo, kadar je peljal mimo. Priče so izpovedale, da sta pokojni in tožeča stranka imeli za bivanje tožničino veliko sobo in kopalnico, prav tako so vse A-jeve stvari ob njegovi vselitvi razporedili po celotni hiši, ki so jo skupno uporabljali ter tudi po ostalem posestvu, kot so motor, oprema za čebelarjenje, konje. Priče so izpovedale, da sta pokojni in tožnica redno hodila skupaj na dopust, toženi stranki z nobenim izvedenim dokazom nista dokazala, da naj bi A. k tožnici prihajal le občasno. Tožnica je s svojim delom in skromnimi prihodki pomagala pri skupnem gospodinjstvu in občasno pri plačilu obrokov za kredit za kupljeni avtomobil. Tožeča stranka povzema, da toženi stranki nista imeli utemeljenih pritožbenih razlogov in njuna pritožba temelji na prirejanju izjav prič, povzemanju samo določenih stavkov iz izpovedb priče, kateri spremenijo pomen, kadar niso v celotnem kontekstu, ter z nadaljnjimi pavšalnimi navedbami, kot sta jih navajali že celoten postopek na prvi stopnji. Tožnica s tem nasprotuje tudi tistim pritožbenim navedbam, ki jih ni izrecno prerekala. Tožeča stranka meni, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in da je vse dokaze smiselno ocenilo, zato je sodba zakonita in dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za presojo obstoja tožničine dedne pravice je relevantno, ali sta tožnica in zapustnik živela v zunajzakonski skupnosti v zadnjem obdobju do zapustnikove smrti, torej v obdobju vse od leta 2009, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo ali so v zadnji izkazani življenjski skupnosti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon zahteva, da v pravnih posledicah izenači zunajzakonsko skupnost z zakonsko zvezo (12. člen ZZZDR), v zvezi z drugim odstavkom 10. člena Zakona o dedovanju (ZD). Taka skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, seveda s predpostavko notranjega čustvenega razmerja: zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. in 14. člen ZZZDR). Za obstoj zunajzakonske skupnosti mora biti podana svobodna volja obeh partnerjev, za obstoj zunajzakonske skupnosti torej ne zadošča, da si tega želi in ima voljo do tega le eden od partnerjev neke življenjske skupnosti, ki sicer obstoji. Drugi odstavek 10. člena ZD določa, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, da ni razlogov iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.(1) V konkretnem primeru gre torej za spor o obstoju dedne pravice, zato je moralo sodišče prve stopnje pri reševanju predhodnega vprašanja uporabiti določbo drugega odstavka 10. člena ZD in ne le določbo 12. člena ZZDZR. Ta namreč opredeljuje pravne posledice zunajzakonske skupnosti v družinskem pravu, medtem ko glede posledic izven družinsko pravnih razmerij, napotuje na določbe drugih zakonov v konkretnem primeru je to drugi odstavek 10. člena ZD. Pri ugotavljanju ali obstoji zunajzakonska skupnost, je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Med okoliščine, ključne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti sodna praksa uvršča skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost skupnih partnerjev. Pri tem je odločilno, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.(2) Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, ob reševanju pritožbe toženih strank, pa je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne dokazne ocene iz 8. člena ZPP imelo dovolj podlage, da je ugotovilo vse elemente obstoja zunajzakonske skupnosti s posledicami na dednem področju, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza standardu skrbnosti, kar pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje preverljivo obrazložena, ta obrazložitev pa je takšna, da je izčrpna in poglobljena ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in tudi sodišče druge stopnje.(3) Pri tem je potrebno izpostaviti, da je sodišče prve stopnje elemente zunajzakonske skupnosti in s tem v svoje dedne pravice ugotavljalo na podlagi izpovedi zaslišanih prič, predlaganih s strani tožeče stranke, ki so vse potrdile izpoved tožnice o medsebojni čustveni navezanosti med pokojnim in tožnico, o njunem skupnem prebivanju, o njunih skupnih načrtih za prihodnost, o obstoju skupnega gospodinjstva ter ekonomske skupnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedi toženih strank, saj je ugotovilo, da s pokojnim nista imeli stika vsaj 10 let pred smrtjo in zato nista mogli poznati nastale situacije med pokojnim in tožnico, kot so to lahko zaznali in videli tisti, kateri so živeli skupaj s pokojnim ali pa blizu s pokojnim in tožnico in so lahko zato kvalificirano izpovedali o njunem medsebojnem razmerju. Sodišče prve stopnje izpovedbi teh prič ni dalo drugačnega pomena, kot to izhaja iz njihovih izpovedb in ni storilo očitane kršitve določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo izjavo priče Z. P., da naj bi bila pokojni in tožnica zgolj fant in punca, vendar sodišče tej izpovedi ni sledilo, saj je za te informacije ta priča vedela le na podlagi govoric v vasi. Tudi listinski dokazi in izjave tožnice in prič pa ne potrjujejo navedb tožene stranke, da sta bila tožnica in pokojni le fant in punca. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da je sodišče sledilo zgolj izpovedbam prič, katere je predlagala tožeča stranka in da ni sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je namreč na drugi strani ugotovilo po pravilih o dokaznem bremenu, da je tožeča stranka uspela dokazati vse elemente obstoja zunajzakonske skupnosti in da nekatere okoliščine, ki tega ne bi potrjevale, ne izključujejo obstoja zunajzakonske skupnosti med njima.

6. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je bistveno za ugotavljanje zunajzakonske skupnosti, da je med partnerjema obstaja čustvena navezanost. Tožnica je namreč izpovedala, da sta se spoznala s pokojnim že leta 2005. Potem pa sta bila ves čas do smrti par, zadnjih pet let pa je ta ljubezen postala zelo resna in zadnja tri leta sta živela skupaj pri njej, to je pri njenih starših. Skupaj sta se tudi dogovorila, da se bosta poleti tudi poročila, da bosta imela otroke in da bosta nadaljevala skupno življenje. Njeno izpoved in navedbe so potrdile priče (tudi T. M.), ki so povedale, da sta tožnica in pokojni načrtovala nakup parcele, da sta se pogovarjala o poroki, avto sta kupila skupaj pred smrtjo, dojemali so ju kot partnerja, saj sta imela skupne cilje in skupne hobije, vse priče so potrdile navedbe, da sta tožnica in pokojni živela skupaj 4 leta. Pri starših sta imela čebele, skupaj sta hodila na dopust, na morje, v ... toplilce, to so videli, ko so se družili. Priča Š. K., ki je tožnico poznala še na fakulteti in je izpovedala, da je bil pokojni njen partner, da sta živela pri K. in da sta se nameravala poročiti. Vse priče so potrdile, da je imel pokojni pri tožničinih starših konje in čebele ter svoje osebne stvari, skupno gospodinjstvo sta si delila s starši od tožnice, priče so potrdile, da je bila njuna zveza resna in je šlo za čustveno povezanost. Tudi starša tožnice sta potrdila, da sta se pokojni in tožnica nameravala poročiti ter da pokojni stikov s svojimi starši ni imel. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedi tožnice, katero so potrdile zaslišane priče, kar je vse skupaj sodišče prve stopnje dokazno ocenilo, zanesljivo ugotovilo, da je med tožnico in pokojnim obstajala taka čustvena navezanost, kot med možem in ženo in da sta to zvezo kazala tudi na zunaj, saj so ju vsi bližnji sorodniki in prijatelji šteli za zunajzakonska partnerja in da sta imela skupne načrte za prihodnost, tudi glede poroke in skupnega doma.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje kot pomembno okoliščino za obstoj zunajzakonske skupnosti in s tem obstoj dedne pravice ugotovilo, da je svoje dejansko prebivališče že leta 2010 pokojni imel v S. T. in da ga je štel kot svojega. Na tem naslovu je sprejemal pošto, na tem naslovu je imel svoje osebne stvari, razen nekaterih, katere pa so bile iz njegove omarice izročene tožnici kot njeni zunajzakonski partnerici. Svoje stalno prebivališče v R. S. pa je tožnik opustil, kar je sodišče ugotovilo na podlagi vpogleda v fotografije in da dejansko od leta 2008 ni več prebival stalno na tem naslovu. Nadaljnji pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti, to je skupno prebivanje izhaja iz izpovedi tožnice in zaslišanih prič, iz katerih izhaja siceršnja odločitev za skupno življenje, kar so poleg čustvene navezanosti in intimne povezanosti elementi za obstoj zunajzakonske skupnosti. Pokojni in tožnica sta živela v skupnem gospodinjstvu pri starših tožnice, kot sta to izpovedala sama starša, kar so tudi potrdile zaslišane priče, kar kaže nadaljnji element obstoja zunajzakonske skupnosti, to je skupno gospodinjstvo, notornost skupnosti teh dveh partnerjev pa so potrdili tudi prijatelji zaslišani kot priče. Glede ekonomske skupnosti pa sodišče prve stopnje zaključuje, da način najetja kredita in na koga je avtomobil bil vpisan ne izkazuje, da ni bila odločitev za nakup novega avtomobila skupna odločitev in da je tožnica tudi s svojimi sicer skromnimi sredstvi, ker je bila še študentka pripomogla k nakupu tega vozila in k skupnemu gospodinjstvu. Zato se sodišče druge stopnje ne pridružuje pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni z dovolj visoko stopnjo verjetnosti ugotovilo vseh elementov obstoja zunajzakonske skupnosti med pokojnim in tožnico. Toženi stranki pri tem ponujata le svojo dokazno oceno, ki pa je ni mogoče napraviti v takšnem smislu, da na podlagi izvedenega dokaza sodišča ne bi moglo zaključiti, da sta tožnica in pokojni imela skupno voljo živeti skupaj kot mož in žena in ne le kot fant in punca. Njuno razmerje je torej preraslo navedbe tožene stranke, da je šlo zgolj za razmerje med dvema prijateljema kot, da bi bila le fant in dekle in je pravilen materialno pravni zaključek, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje, da je med tožnico in pokojnim A. Z. obstajala takšna čustvena navezanost, kot med možem in ženo, da sta tudi navzven kazala svojo zvezo, da so ju bližnji sorodniki in prijatelji šteli za zunajzakonska partnerja, da sta imela skupne načrte za prihodnost, tudi glede poroke in skupnega doma, da je njuna zveza že prerasla v zunajzakonsko skupnost še posebej zato, ker iz obvestila o preusmeritvi pošte izhaja, da je pokojni A. Z. kot svoje prebivališče že leta 2010 štel S. T.. Zato je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je odločilo, da sta tožnica in pokojni živela v zunajzakonski skupnosti ter, da tožnici zaradi tega pripada pravica do dedovanja po pokojnem A. Z. kot dedinji II. dednega reda, kar sta toženki dolžni priznati.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo zgoraj citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče pa tudi ni storilo v pritožbi očitnih bistvenih kršitev določb ZPP.

9.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka pravdnih stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 825/2009 z dne 31. 5. 2012. Op. št. (2): Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015. Op. št. (3): Primerjaj sklep VSL II Cp 1977/2014 z dne 22. 8. 2014.