Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ni kršitve prepovedi reformacije in peius, če je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino samo za primarni strah v znesku 100.000 SIT.

Sodišče druge stopnje pa je priznalo tudi odškodnino za sekundarni strah in za obe vrsti strahu ohranilo odškodnino v znesku 100.000 SIT. Ali gre za spremembo odločitve na slabše, se v pravdnem postopku presoja s primerjavo izrekov sodb sodišč prve in druge stopnje. V obravnavanem primeru primerjava izrekov obeh sodb pokaže, da odškodnina ni bila znižana, zato pritožbeno sodišče ni kršilo prepovedi reformacije in peius.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se poslej v celoti glasi:

1. "Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna plačati tožniku M. A. 1.600.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 25.9.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 26.9.2002 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnjih 1.150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.1999 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.600.000 SIT za čas od 25.12.1999 do 25.9.2002. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 302.151 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 191.351 SIT od 26.9.2002 dalje do plačila in od zneska 110.800 SIT od 14.2.2002 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 19.296 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2003 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 24.640 SIT revizijskih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovo prometno nezgodo z dne 6.9.1999 razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2002 dalje, v presežku za nadaljnjih 1.650.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pa glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas od 25.12.1999 do 25.9.2002 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 244.766,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Izpodbija zavrnjeni del odškodninskega zahtevka v znesku 1.650.000 SIT in pa odločitev o zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine v višini 1.100.000 SIT za obdobje od 25.12.1999 do 25.9.2002. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnik v reviziji navaja, da so prisojene prenizke odškodnine po vseh odškodninskih naslovih. Sodišči sta prenizko ovrednotili posamezna odločilna dejstva in nista upoštevali primerov sodne prakse, ko so bile v podobnih primerih tožnikom prisojene bistveno višje odškodnine. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje prisojo vse zahtevane odškodnine.

Tožnik v reviziji zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče tožniku ni prisodilo odškodnine iz naslova sekundarnega strahu, čeprav izvedenec ugotavlja, da je bil pri tožniku prisoten sekundarni strah in sicer v srednje močni obliki 14 dni, v lažji obliki pa do konca zdravljenja. Obrazložitev tega sodišča, češ da ni priznalo odškodnine za sekundarni strah, ker ni utrpel hudih telesnih poškodb, je nenavadna. Sodna praksa do sedaj ni zavzela stališča, da gre oškodovancem odškodnina za sekundarni strah zgolj v primeru hudih telesnih poškodb. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi v tem delu sicer ugodilo in odškodnino iz naslova sekundarnega strahu priznalo, vendar pa je hkrati z ugoditvijo znižalo višino odškodnine iz naslova primarnega strahu za isti znesek. Po sodni praksi se strah deli na primarni in sekundarni, sodišče druge stopnje pa je s tem, ko je prisodilo odškodnino tudi iz naslova sekundarnega strahu dejansko znižalo odškodnino iz naslova primarnega strahu, kar je v nasprotju s prepovedjo reformacije in peius. Tožena stranka se namreč na sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila in sodišče druge stopnje je z znižanjem odškodnine iz naslova primarnega strahu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnik v reviziji nadalje trdi, da sta sodišči pri odločitvi o plačilu zakonskih zamudnih obresti spregledali načelno pravno mnenje vrhovnega sodišča, po katerem gredo zakonske zamudne obresti v znižani višini od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 dalje do plačila. Tožnik nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas od 25.12.1999 dalje, saj se štejejo odškodninske terjatve za zapadle s trenutkom nastanka škode, sodišči pa sta odločili, da pride odgovorna oseba v zamudo po izteku izpolnitvenega roka, ki ga postavi upnik. Tožnik je v neenakopravnem položaju z upniki, katerih terjatev je zapadla v plačilo po 1.1.2002. Le-ti bodo namreč dobili plačano nadomestilo za uporabo njihovega denarja, tožnik pa ne. Edino pravično bi bilo, da se tudi tožniku prizna pravica do nadomestila za uporabo njegovega kapitala za čas, ko je druga oseba brez njegovega soglasja razpolagala z njegovim premoženjem. Zato tožnik predlaga spremembo sodbo sodišč prve in druge stopnje tako, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 1.650.000 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter še zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 25.12.1999 do 25.9.2002. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trditev, da so razlogi prvostopenjske sodbe v nasprotju s pisnim gradivom, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj bi šlo za tako kršitev le v primeru, če bi sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Prvostopenjsko sodišče pa je pri obravnavanju odškodnine za strah podalo zgolj nerodno materialnopravno obrazložitev presoje, da je tožnik sicer trpel sekundarni strah, ki pa ni bil dovolj dolgotrajen in intenziven, da bi upravičeval odškodnino. Drugostopenjsko sodišče je o istem sekundarnem strahu presodilo drugače, namreč, da tožniku pripada odškodnina tudi zanj.

Tudi revizijski očitek kršitve 359. člena ZPP na drugi stopnji ni utemeljen. Tožeča stranka vidi kršitev prepovedi reformacije in peius v tem, da je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino samo za primarni strah v znesku 100.000 SIT, sodišče druge stopnje pa je priznalo tudi odškodnino za sekundarni strah, vendar je za obe vrsti strahu ohranilo isti znesek odškodnine, to je 100.000 SIT. S tem naj bi dejansko znižalo odškodnino iz naslova primarnega strahu, čeprav se tožena stranka ni pritožila. Vendar taka presoja pritožbenega sodišča ne pomeni, da gre za spremembo odločitve na slabše. Pritožbeno sodišče je obravnavalo materialnopravno odločitev o višini odškodnine za strah, ki je ne glede na dve pojavni obliki enotna škoda in je ocenilo, da je pravična denarna odškodnina za strah 100.000 SIT, torej je glede višine odškodnine presodilo enako kot prvostopenjsko sodišče. Drugostopenjsko sodišče ni spremenilo sodbe v škodo tožeče stranke, ki se je edina pritožila, saj je iz izreka sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena in prvostopenjska sodba potrjena, ne pa spremenjena. Ali gre za spremembo odločitve na slabše se v pravdnem postopku presoja s primerjavo izrekov sodb sodišč prve in druge stopnje in ker v obravnavanem primeru primerjava izrekov obeh sodb pokaže, da odškodnina ni bila znižana, pritožbeno sodišče ni kršilo prepovedi reformacije in peius iz 359. člena ZPP. Revizijsko sodišče pripominja, da je enako odločilo že v zadevi opr. št. II Ips 331/2002 in da je enako tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izraženo v odločbi, opr. št. Up-76/00. Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s trditvijo, da so prenizke odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. V reviziji zahteva odškodnino v vtoževani višini. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, izhajajoče predvsem iz mnenja medicinskega izvedenca dr. M. S., da je tožnik v prometni nezgodi dobil udarnino levega ramenskega sklepa, udarnino levega kolenskega sklepa in zvin vratnega dela hrbtenice. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je določena objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod.

V zvezi s poškodbami vseh treh delov telesa sta nižji sodišči ugotovili 3 dni hudih telesnih bolečin, 7 dni srednje hudih bolečin, 4 tedne lažjih bolečin in trajne občasne lahke bolečine ob spremembah vremena, ki bodo predvidoma trajale še okrog 25 let. Tožnik se je ambulantno zdravil, zanj so bili neugodni pregledi v kirurški ambulanti, pregledi pri pristojnem zdravniku, rentgenske preiskave, neprijetna fizikalna terapija, jemanje zdravil in enomesečni bolniški stalež. Za to vrsto škode sta sodišči prisodili odškodnino v znesku 500.000 SIT, pri čemer so upoštevane tudi bolečine vratu, nastale zaradi poškodbe vratne hrbtenice. Iz obrazložitev sodb nižjih sodišč izhaja, da so vse okoliščine primera upoštevane in je odveč revizijsko ponavljanje posameznih dejstev, posebej pa navajanje nekaterih dejstev, ki jih sodišči nista ugotovili in jih v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati (3. odstavek 370. člena ZPP). Višina odškodnine je rezultat upoštevanja načela individualizacije in na drugi strani objektivizacije, kar oboje je bilo v tožnikovem primeru pri odškodnini za telesne bolečine primerno upoštevano. Neutemeljeno je sklicevanje revizije na dve pravdni zadevi, v katerih naj bi dobila tožnika bistveno višji odškodnini za telesne bolečine, saj gre v enem primeru za težje in trajnejše telesne bolečine, v drugem primeru pa za bistveno drugačno telesno poškodbo, tako da je primerljivost z obravnavano zadevo majhna.

Konkretne okoliščine tožnikovega primera in pa širša primerjava z odškodninami za škodo podobnega obsega po presoji revizijskega sodišča ne dajejo podlage za višjo odškodnino od prisojene. Ker ta ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine, je v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno, revizija pa neutemeljena.

Tožnik trdi, da je odškodnina za strah v znesku 100.000 SIT neustrezna, saj bi sodišči morali prisoditi tožniku vseh zahtevanih 350.000 SIT odškodnine. Revizijsko sodišče tej trditvi ne pritrjuje glede na dejanske ugotovitve o intenzivnejšem primarnem strahu ob poškodbi in srednje močni zaskrbljenosti 14 dni ter lažji zaskrbljenosti do konca zdravljenja, kot sekundarnem strahu. Po prepričanju revizijskega sodišča stopnja in trajanje strahu ter primerjava z drugimi podobnimi primeri ne omogočajo višje odškodnine od prisojene. Tudi v tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Utemeljena pa je revizija glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravilno je opozarjanje revizije na tožnikovo prizadetost zaradi posledic poškodb, dobljenih v prometni nezgodi. Kljub invalidski upokojitvi iz razlogov, ki niso povezani z obravnavano zadevo, se tožnik ukvarja in se mora ukvarjati s fizičnimi aktivnostmi, vendar pa z večjimi napori kot pred nezgodo. Ugotovljena je lažja omejitev gibljivosti vratu, zaradi česar se težje vozi s kolesom, ker ne more pogledati nazaj. Bolečine v levem kolenu zmanjšujejo tožnikovo zmožnost hoje v hribe. Ugotovljena je omejena gibljivost levega ramenskega sklepa (predročenja in zaročenja). Tožnik ne more dvigniti leve roke nad višino ramena. Zato mu je oteženo opravljanje fizičnih del, to je dvigovanja, ko je potrebna groba moč, omejen je tudi pri delu na vrtu. Moral je opustiti rekreativno košarko, od njegovega 49 leta starosti dalje znaša njegovo zmanjšanje življenjske aktivnosti po oceni izvedenca 10%. Opisane omejitve zaradi posledic škodnega dogodka ter posledične duševne bolečine terjajo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zneska 500.000 SIT, kot sta jo prisodili nižji sodišči. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivizacije v smislu upoštevanja primerljive sodne prakse ter razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, revizijsko sodišče zaključuje, da bo le z zvišanjem odškodnine za 500.000 SIT dosojeno primerno zadoščenje za to vrsto škode. Zvišana odškodnina v znesku 1.000.000 SIT je torej po presoji revizijskega sodišča tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 200. člena ZOR ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče po 1. odstavku 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji s spremembo drugostopenjske sodbe v smislu zvišanja odškodnine za 500.000 SIT. Tako je tožniku v celoti prisojena odškodnina v znesku 1.600.000 SIT, medtem ko je v preostalem delu revizija glede višine odškodnine zavrnjena kot neutemeljena (378. člen ZPP).

Tožnik izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih. Sodišči prve in druge stopnje sta prisodili zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od dneva zadnje glavne obravnave, to je od 26.9.2002 dalje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija delno utemeljena glede odločitve o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002 do 25.9.2002. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč dne 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, objavljeno v Pravnih mnenjih I/2002, str. 11, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001). Z načelnim pravnim mnenjem, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je bilo odločeno, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšanje za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je revizijsko sodišče odločitev v izpodbijani sodbi spremenilo za čas od 1.1.2002 do 25.9.2002 za prisojeni znesek odškodnine. Tako mora tožena stranka tožniku od zvišanega zneska odškodnine 1.600.000 SIT plačati zamudne obresti za navedeno obdobje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Od 26.9.2002 dalje pa gredo tožniku zakonske zamudne obresti, kot sta jih prisodili že nižji sodišči, seveda pa od zvišanega zneska 1.600.000 SIT.

V ostalem pa je revizija glede zamudnih obresti neutemeljena. Ni podlage za prisojo zamudnih obresti od 25.12.1999, kot v reviziji navaja tožeča stranka. V tem delu sta nižji sodišči obrestni zahtevek pravilno zavrnili. Opozoriti je treba na funkcijo obresti, ki so v preteklosti imele poleg sankcije za tožnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo, hkrati pa je prihajalo do valorizacije ob upoštevanju 189. člena ZOR o povračilu škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj se je lahko šele tedaj določila vsebina pravnega standarda pravične odškodnine. V izogib dvakratni valorizaciji je ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Navedena sodna praksa je vezala vrhovno sodišče, dokler se niso s 1.1.2002 po sprejemu že navedenega načelnega pravnega mnenja o priznavanju zamudnih obresti stekle okoliščine za drugačno odločanje. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom ter enako varstvo pravic pred sodiščem. Sodišča morajo namreč enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Ker torej dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati, je prišlo do spremembe sodne prakse s 1.1.2002, kar je upoštevano tudi v tožnikovem primeru, medtem ko zamudne obresti pred tem datumom niso utemeljene.

Zaradi spremembe odločbe o odškodnini je revizijsko sodišče po 2. odstavku 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških postopka. Upoštevalo je odmero pravdnih stroškov prvostopenjskega sodišča ter tožnikov uspeh v tej pravdi glede na v revizijskem postopku zvišano odškodnino. Tožnikov uspeh znaša 58%. Glede na odmero tožnikovih stroškov s strani prvostopenjskega sodišča na 329.915 SIT in navedeni uspeh, gre tožniku povračilo 191.351 SIT, k čemur je dodati stroške izvedenca v višini 110.800 SIT. Tožena stranka mora zato po spremenjeni sodbi povrniti tožniku 302.151 SIT pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške. S spremembo izpodbijane sodbe je tožnik v pritožbi uspel z zneskom 500.000 SIT. Ker je bilo v pritožbi sporno 1.650.000 SIT, je njegov uspeh 30%. Revizijsko sodišče je zato v skladu s stroškovnikom in odvetniško tarifo odmerilo pritožbene stroške na 64.320 SIT, glede na 30% pritožbeni uspeh pa mora tožena stranka povrniti tožniku 19.296 SIT pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2003 dalje.

Tudi v revizijskem postopku je tožnik uspel z zneskom 500.000 SIT od zahtevanih 1.650.000 SIT, torej s 30%. Tožnikove revizijske stroške je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika in odvetniške tarife na 82.136 SIT, glede na uspeh pa mora tožena stranka povrniti tožniku 24.640 SIT revizijskih stroškov.