Jedro

Tožnik je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Hkrati pa tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Nasprotno, tako na osebnem razgovoru kot tudi zaslišan na glavni obravnavi je zatrdil, da v Maroku ni bil ogrožen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 10. 5. 2023 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Takrat se je predstavil kot A. A. (predhodno je na policijski postaji izjavil, da je B. B.). Uvodoma je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je po narodnosti Berber, muslimanske veroizpovedi, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. V Kraljevini Maroko (v nadaljevanju izvorna država, tudi Maroko) je dokončal šest razredov osnovne šole, nato pa tam priložnostno delal kot mizar. Iz Maroka je odšel konec leta 2022, želi si v Italijo. Pojasnil je, da je izvorno državo zapustil zaradi tamkajšnje slabe ekonomske in socialne situacije ter zanikal, da bi bili podani še kakšni drugi razlogi za zapustitev izvorne države. V Republiko Slovenijo je nezakonito vstopil iz Republike Hrvaške, kamor je prišel po balkanski poti iz Turčije.

3. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik svoje istovetnosti ob vložitvi prošnje ni izkazal in ni predložil originalne dokumentacije, s katero bi izkazal svoje navedbe. Predložil je fotokopijo maroškega potnega lista z veljavnostjo do leta 2027, iz katere se ne da razbrati številke potnega lista. Povedal je, da naj bi potni list imel pri prijatelju v Turčiji, zato ga je tožena stranka pozvala, naj ga predloži. Tožnik tega do dneva izdaje izpodbijane odločbe ni storil. 4. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka na 2. in 3. strani odločbe povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 31. 5. 2023. Tožnik je izjavil, da v izvorni državi ni bil ogrožen, glavni razlog, zaradi katerega jo je zapustil, je bilo prenizko plačilo za delo, želel je spremeniti življenjski slog. Povedal je, da se je potem, ko je zaključil šest razredov osnovne šole, izučil za mizarja, ta poklic je pričel opravljati pri šestnajstih letih. Z občasnim delom je zaslužil med 70 in 80 EUR na teden oziroma med 600 in 650 EUR na mesec. Zaslužek ni zadoščal za dostojno preživetje, saj so nanj padle tudi finančne težave njegove družine. Njegov oče dela kot ribič, brat nima zaposlitve, sestra pa se je poročila. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da za socialno pomoč v izvorni državi ni zaprosil. Menil je, da se njegova ekonomska situacija v Maroku ne bi izboljšala, četudi bi tam imel redno zakonito zaposlitev, saj bi v vsakem primeru moral plačevati najemnino in ostale stroške. Če bi se moral vrniti nazaj, bi bila njegova finančna situacija slabša kot pred odhodom. Pojasnil je še, da je za pot v Evropo namenil 2.000 EUR, ta denar je privarčeval sam, nekaj mu je dal tudi oče. Namenjen je v Italijo, nekaj časa bo sicer ostal tu, ko pa bo imel priložnost, se bo odpravil iz Slovenije.

5. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločilna dejstva glede njegove ekonomske situacije v Maroku ter želje po boljšem standardu in višjem plačilu so po njeni oceni nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je državo zapustil zaradi želje po izboljšanju ekonomske situacije, kar pa ne more utemeljiti priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Ocenila je, da iz njegovih posplošenih in nekonkretziranih navedb o slabi ekonomski situaciji ni mogoče razbrati, da bi zatrjevano stisko povzročili tretji akterji (npr. država ali tamkajšnje gospodarske družbe).

6. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik v Maroku imel dostop tako izobraževanja kot tudi do trga dela, kjer je pridobil delovne izkušnje in je za svoje delo prejemal plačilo. Glede njegove izjave, da v izvorni državi nikoli ni zaprosil za kakršno koli pomoč, je sklepala, da te niti ni potreboval, saj je delal kot mizar. Ni zatrjeval, da bi mu bil v izvorni državi onemogočen dostop do socialnih storitev oziroma drugih osnovnih pravic. Prav tako ni navajal, da bi bili osebno proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zato ni mogoče reči, da so mu bile tam trajno in sistematično kršene človekove pravice, njegovih izjav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal, da je bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države.

7. Iz komentarja uradne osebe ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da naj bi tožnik takrat zatrdil, da je nepismen. Tožena stranka je to izjavo ocenila kot neverodostojno, saj je tožnik naknadno večkrat izjavil, da se je po šestih razredih osnovne šole izučil še za mizarja, v tem poklicu pa je kasneje tudi delal. Zato tožena stranka ni mogla sprejeti, da tožnik ni pismen.

8. Po njeni oceni ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 9. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tam tožnik ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, poleg tega pa tudi ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, zato nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Zaključila je, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

10. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

11. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Toženi stranki očita, da ni upoštevala njegovih navedb, da je izvorno državo zapustil zaradi razmer, v katerih kljub trudu ni mogel dostojno preživeti. Ponavlja svoje navedbe iz upravnega postopka ter izpostavlja, da se je prenehal šolati zato, ker se je njegova primarna družina soočala s finančnimi težavami. Če bi v Maroku za delo prejel plačilo, ki bi mu omogočilo normalno življenje, od tam ne bi odšel. V upravnem postopku je tudi pojasnil zakaj Maroko zanj ni varna država. Glede na to meni, da se je tožena stranka pri utemeljevanju izpodbijane odločbe nepravilno sklicevala na prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 12. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe.

_O sodni presoji_

13. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

16. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 17. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Kvečjemu nasprotno, na osebnem razgovoru je pojasnil, da je Maroko zapustil, ker je bil tam za svoje delo premalo plačan. Na mesec je kot mizar z občasnim delom zaslužil med 600 in 650 EUR na mesec, to pa po njegovi oceni ni zadoščalo za dostojno preživetje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

20. Hkrati pa tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Nasprotno; tako na osebnem razgovoru kot tudi zaslišan na glavni obravnavi je zatrdil, da v Maroku ni bil ogrožen. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

21. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.9 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da četudi bi tožnik izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

22. Ob tem sodišče pripominja, da tožnikovih izjav o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi, ki naj ne bi omogočala dostojnega preživetja, ni mogoče šteti kot verodostojnih. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru povedal, je v Maroku mesečno zaslužil med 600 in 650 EUR na mesec, enak znesek je navedel tudi v tožbi. Zaslišan na glavni obravnavi je pojasnil, da je njegov mesečni zaslužek variral med 400 in 600 EUR na mesec, kar pa je v vsakem primeru več kot znaša povprečni mesečni zaslužek v izvorni državi (tožnik je zaslišan pojasnil, da ta znaša med 300 in 400 EUR na mesec). Sodišče zato ne more sprejeti tožbene navedbe, da nadpovprečni prihodki tožniku niso zadoščali za dostojno življenje. Na glavni obravnavi je zaslišan potrdil, da je za pot v Evropo namenil 2.000 EUR, ki jih je prihranil v izvorni državi. Ta vsota denarja tudi za slovenske razmere ni majhna in kaže na to, da tožniku vseh prihodkov v izvorni državi vendarle ni bilo treba nameniti le za preživetje.

23. Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Ne drži tožbena navedba, da bi tožnik v upravnem postopku pojasnil zakaj Maroko zanj ni varna država. Ko mu je tožena stranka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Maroko kot varno izvorno državo, temu ni nasprotoval. O njegovih razlogih glede slabe ekonomske situacije v Maroku pa se je sodišče opredelilo že zgoraj.

24. V obravnavani zadevi je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 9 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve.