Jedro

Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju zadnje predlagane priče utemeljeno odločilo za izvedbo dokaza (zaslišanja dodatne priče) po uradni dolžnosti, saj je bil ta dokaz potreben, da se preizkusijo pomembne okoliščine v zvezi z očitanimi kršitvami pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnik s tem, ko je medijem sporočil o svojih težavah pri delodajalcu in psihičnih pritiskih, ki jih je tam deležen in zaradi katerih se je zdravil v psihiatrični bolnišnici, ni prestopil mej svobode izražanja iz URS. S tem ravnanjem tudi ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 31. 3. 2010 in ga razveljavilo (1. točka izreka); ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 9. 4. 2010 in da tožniku dne 9. 5. 2010 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo od 9. 5. 2010 do 10. 10. 2010. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 9. 5. 2010 do 10. 10. 2010 obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2010, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in ga za isti obdobji prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2011 dalje do plačila (3. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, ter je dolžna tožniku povrniti stroške v znesku 891,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepristransko tožeči stranki poverilo več pravic v pravdnem postopku kot toženi stranki. Tožnik se je že v pisnem zagovoru v disciplinskem postopku skliceval na delavca V.R., zato je bil pooblaščenec tožeče stranke vseskozi seznanjen, da v dejanskem stanju lahko priča delavec V.R., pa njegovega zaslišanja ni pravočasno predlagal, pisni zagovor pa je bil tudi priloga tožbi. Tožnik pa njenega zaslišanja ni predlagal ne v tožbi ne kasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče pa je sprejelo dokazni sklep, da po uradni dolžnosti zasliši pričo V.R. in s tem bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče je tako namesto tožnika, ki bi tak dokaz glede na tožbene navedbe nedvomno moral pravočasno sam podati, izvajalo dokaze, ki so bile njemu v prid, s tem pa nepristransko tožniku poverilo več pravic v pravdnem postopku kot toženi stranki. Pričevanje V.R. tako sploh ne bi smelo upoštevati. Sodišče je po mnenju tožene stranke nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdan disciplinski sklep ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo in razveljavilo ta sklep. Priče so potrdile, da je kamion 25. 3. 2010 neobičajno zamujal v skladišče, kjer ga je bilo potrebno še napolniti in zagotoviti, da pravočasno prispe na carino v K.. B.B. je ocenil, da je za izpolnitev nujnega posla potrebno v dani situaciji delati preko siceršnjega delovnega časa in je bila takšna odreditev dela povsem zakonita. Prav tako je bilo navodilo jasno ustno predočeno tudi tožnikovemu sodelavcu A.M.. Ni v prosti presoji delavca, da samoiniciativno spreminja navodila delodajalca in jim ne sledi. Drugi delavec V.R. je delo pravočasno dokončal, saj se je zavedal, kako nujno je bilo potrebno naložiti in odposlati kamion. Dogovor med navedenimi tremi delavci, da bo V.R. sam napolnil kamion do konca, je bil v nasprotju z navodilom B.B. ter v nasprotju z varnostnimi navodili. Sodišče ne more prevzeti vloge ocenjevalca, kakšno delo je smiselno in zakonito. Tudi ne more ugotavljati, kako je potrebno naložiti kamion. Delavec mora v skladu z določbo 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) spoštovati in izvajati predpise o varnem delu. Nelogično je, da bi konkretnega dne trije delavci celoten kamion s paletami naložiti v 70 minutah. Čeprav je V.R. izpovedal, da naj bi bilo do 11. ure na kamionu že 28 palet, je nelogično, da je isti delavec sam z viličarjem še 40 minut nalagal zgolj 12 palet. Tožniku je bilo tako utemeljeno in zakonito odrejeno, da s sodelavcem A.M. podaljša delo preko polnega delovnega časa in do konca napolni kamion. Tožnik je imel v skladišču odrejen deljen delovni čas in takšen deljen delovni čas je bil odrejen zgolj za delavce v skladišču J., drugi delavci deljenega delovnega časa niso imeli, so pa sicer imeli drugi delavci čas za malico ravno v obdobju, ko je tožnik imel pavzo med delovnim časom. Res je tožena stranka sicer formulirala tekst v sklepu o disciplinski odgovornosti tako, da je navedla, da mora tožnik prestaviti čas odhodna na malico, vendar to ne predstavlja malice, ki jo znotraj delovnega časa, pač pa čas, ko so delavci prosti in jih gre večina na kosilo. Ne glede na to, da je formalno sicer tekst zapisan drugače, pa tega besedila ni moč tako rigorozno razlagati, drugič pa gre za manj pravniško izražanje, ki pa še vedno vzdrži vso pravno presojo. Tako je tožena stranka tožniku zakonito izrekla disciplinsko sankcijo opomin. Tožena stranka tako poudarja, da je stališče sodišča, da tožnik ni storil nobene kršitve delovnih obveznosti, da mu ni bilo potrebno delati preko delovnega časa, da je izpolnil vse svoje delovne obveznosti v dopoldanskem času, nepravilno. Pravno zmotna je presoja sodišča, da se opomin v sklepu o disciplinski odgovornosti ne more istočasno šteti za pisno opozorilo v smislu 1. odstavka 83. člena ZDR. Takšno stališče je tudi neživljenjsko. Neutemeljena so navajanja sodišča o tem, da sta pravno neupoštevna opozorila tožniku z dne 10. 9. 2009 in 15. 2. 2010. Nesporno je, da je H.R. pisno opozorilo z dne 10. 9. 2010 (pravilno: 10. 9. 2009) raztrgala, je pa tožena stranka tudi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2010 navedla, da se je kršitev, ki je vpisana v opozorilu z dne 10. 9. 2010 (pravilno: 10. 9. 2009), tožniku oprostila. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je izkazano, da je tožnik bil 2. 2. 2010 že hospitaliziran, saj iz nobenega dokaza namreč kaj takšnega ne izhaja, prav tako pa iz zapisa o ambulantnem izvidu z dne 17. 2. 2010, da je bil tožnik zdravljen v Psihiatrični bolnici ... od 2. 2. 2010 do 5. 2. 2010, ne more šteti za dokaz o tožnikovi hospitalizaciji. Tudi sam zapis zdravnika na ambulantnem izvidu z dne 17. 2. 2010, da je že v času ambulantnih pregledov zapisal, da ima bolnik pravico do prostega izhoda in rekreacije, pa tudi ne more biti dokaz za to, da je bil tožnik dne 2. 2. 2010 s strani zdravnika dovoljen prosti izhod in rekreacija. V zvezi z dejanjem tožnika, ko je novinarju Š. dajal neresnične informacije o toženi stranki, tožena stranka meni, da ni moč vsakega dejanja opredeliti pod materialnopravno normo ustavne določbe svobode izražanja. Res je, da je ta pravica ustavnopravno varovana, vendar je potrebno to določbo razmejiti z delovnimi pravnimi določbami, ki opredeljujejo obveznost delavca, konkretno tako 35. člen ZDR, ki prepoveduje kakršnokoli škodljivo ravnanje, ki bi ga delavec lahko povzročil delodajalcu. Tožnik pa novinarju ni posredoval zgolj lastnega mnenja, pač pa je zavestno širil neresnice o toženi stranki in sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne vrste informacije je tožnik tako širil, pač pa je svojo odločitev o tem, da vse to predstavlja tožnikovo ustavno svoboščino podkrepilo s tem, da pa tako ali tako tožena stranka ni podala novinarju svojih nasprotnih navedb, ko jo je slednji k temu pozval. Presoja o tem, ali tožena stranka je ali ni podala novinarju svojih nasprotnih navedb ni in ne more biti odločilna za presojo ravnanja tožnika in za presojo ali je s tem kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je s takšnim svojim ravnanjem, širjenjem neresničnih informacij, blatil ugled, čast in dobro ime tožene stranke, kar nedvomno predstavlja kršitev delovnopravne zakonodaje, v posledici česar je utemeljena tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka pa tudi meni, da je prisojena odškodnina v višini 7.200,00 EUR pretirana. Od dneva, ko je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pa do izdaje izpodbijane sodbe, je minilo zgolj slabih devet mesecev, od oktobra 2010 dalje pa do izdaje sodbe pa je je bil tožnik zaposlen štiri mesece. Dejansko je bil torej tožnik brez zaposlitve pet mesecev, ta okoliščina pa nikakor ne potrjuje zaključka sodišča, da je slednji neuspešno iskal zaposlitev in evidentno kaže na to, da tožnik ni težje zaposljiva oseba. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, saj je tožnik zahteval odškodnino od dneva odločitve sodišča prve stopnje. Zakonske zamudne obresti predstavljajo t.i. odškodnino z zamudo, tožena stranka pa ne more biti v zamudi dokler o odločitvi sodišča še sploh ni seznanjena. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da lahko tečejo zamudne obresti šele po poteku paricijskega roka, to je od dneva prejema odpravka odločitve sodišča do sodno določenega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za zaslišanje priče V.R., ker tožnik izvedbe tega dokaza ni pravočasno predlagal. Po določbi 186. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odstavek). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (2. odstavek). Dejstva in dokazi, navedeni v nasprotju s temi določbami, se ne upoštevajo (4. odstavek). V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) uporabilo pravilno. Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev šele po zaključenem izvajanju dokazov, ki so jih predlagale stranke in šele, če sodišče oceni, da glede na vse izvedene dokaze ne bo moglo pravilno in zanesljivo ugotoviti pravnorelevantnih dejstev. V spornem primeru je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem priče V.R. po zaključenem izvajanju dokazov, ki so jih predlagale stranke in ko je ocenilo, da glede na vse izvedene dokaze ne bo moglo pravilno in zanesljivo ugotoviti pravnorelevantnih dejstev, zato je po zaslišanju zadnje priče B.B., glede na vsebino njegove izpovedi, zaključilo, da po uradni dolžnosti zasliši še pričo V.R. (sklep sprejet na naroku dne 11. 11. 2011 – list. št. 86). V nadaljevanju je zaslišalo pričo na zadnjem naroku, ko je v sporu dokončno odločilo (list. št. 92 – 94). Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izpoved navedene priče potrebna, saj so se z njo preizkusile pomembne okoliščine glede nakladanja palet in ostala sporna dejstva, na katere sta do takrat opozorili obe stranki in glede katerih je sodišče ugotovilo, da jih je potrebno razčistiti. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje o nezakonitosti izvedbe takšnega dokaza, ki bi vplival na pravilnost sodbe, ne more biti sprejemljivo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2005, na podlagi katere je tožnik opravljal dela „vodja skladišča II“; - dne 10. 9. 2009 je vodja kadrovske službe tožniku izročila pisno opozorilo tožene stranke, ki ga pa je po pogovoru s tožnikom raztrgala in svoj izvod opozorila vrgla v koš, v personalno mapo tožnika pa zapisala, da je bil ustno opomnjen (list. št. 67); - dne 8. 10. 2009 je predstavnik lastnika tožene stranke C.S. verbalno napadel tožnika in ga poskušal tudi brcniti in po dogodku je tožnik na toženo stranko naslov odškodninski zahtevek zaradi verbalnega napada in poskusa fizičnega obračuna ter šikaniranja na delovnem mestu; - v začetku leta 2010 je bil tožnik ustno premeščen na zunanje skladišče tožene stranke v J., kjer je brez nove pogodbe o zaposlitvi opravljal delo skladiščnika (drugo delo in na drugem delovnem mestu); - dne 15. 2. 2010 je tožena stranka pisno opozorila tožnika, da v času kontrole bolniškega staleža dne 2. 2. 2010 ob 15.50 uri ni nahajal na domu, pri tem pa ga je opozorila, da je lahko ponovna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; - dne 23. 2. 2010 je tožena stranka tožniku ponovno izdala pisno opozorilo, da se ne nahaja na naslovu, ki ga je posredoval delodajalcu, kar je razvidno iz zapisnika ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ga je podala na Policijsko postajo P. in ga istočasno opozorila, da je lahko ponovna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja resen in utemeljen razlog za odpoved; - dne 11. 3. 2010 je tožena stranka tožečo stranko obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji dne 15. 3. 2007 odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto soltirec usnja in drugih materialov, ki jo je tožnik sprejel; - dne 26. 3. 2010 je tožena stranka tožnika pisno obdolžila o disciplinski odgovornosti, da ni upošteval navodil nadrejenega vodje B.B. in šel na malico, ne da bi delo opravil in 31. 3. 2010 tožniku izdala sklep o disciplinski odgovornosti in mu izrekla disciplinski ukrep - opomin; - dne 2. 4. 2010 je tožena stranka tožniku vročila pisno obdolžitev pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da se je 31. 3. 2010 oglasil v časopisni hiši Š. in dal novinarju neresnične informacije o šikaniranju, ki se izvaja nad njim in neresnične in zavajajoče podatke o poslovanju delodajalca; - dne 9. 4. 2010 pa je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o ugotovitvi nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 31. 3. 2010. V konkretnem primeru 25. 3. 2010 ni šlo za prestavitev odhoda na malico s strani tožnika, saj je imel pisno odrejen deljen delovni čas in z njim zaključil ob 11.00 uri. V dokaznem postopku se je ugotovilo, da je takrat tožnik s sodelavcem A.M. v skladu s stalno prakso do izteka dopoldanskega časa nalagal v kontejner palete z odpadnim usnjem. Ko je bilo naloženo 28 palet, je z delom nadaljeval le en delavec, saj na kontejnerju ni bilo prostora, da bi se palete še nadalje nalagale. Zato je tisti delavec, ki je bil na kontejnerju, sestopil z njega in odstranil tudi ročni viličar, nato pa je le en delavec z viličarjem naložil na kontejner še preostalih 12 palet tako, da je bilo skupaj naloženih 40 palet. Tožnikovo izpoved sta v celoti potrdila sodelavca A.M. in V.R.. Iz teh razlogov je tožena stranka neutemeljeno očitala tožniku prestavitev časa odhoda na malico, saj je kritičnega dne v dopoldanskem času izpolnil vse obveznosti. Toženi stranki ni bila povzročena nobena materialna škoda, saj je V.R. potrdil dejstvo, da je bil kamion s kontejnerjem pravočasno odpremljen. Ne glede na to tudi tožniku nadrejeni delavec B.B. ni vedel povedati, kdaj in koliko dela sta tožnik in A.M. opravila kritičnega dne do 11. ure, prav tako ni poznal dejanske stalne prakse poteka dela pri nalaganju kontejnerja s paletami z odpadnim usnjem. Poleg tega navedeni ni vedel, kdaj sta imela tožnik in sodelavec odmor med delovnim časom, ki traja 30 minut in se všteva v delovni čas. Tožena stranka v skladu s tako ugotovljenimi razlogi tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazala, da bi takrat tožnik kršil navodila o izvajanju delovnih zadolžitev, oz. da bi ji povzročil škodo.

Po 2. odstavku 81. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če za redno odpoved obstaja utemeljen razlog. Tudi če obstaja razlog iz 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR (kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja – krivdni razlog), pa lahko delodajalec delavcu skladno z 2. odstavkom tega člena odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz 1. odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tudi 4. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ – MP, št. 4/84) v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva (Ur. l. RS – MP, št. 15/92) določa, da lahko delavcu preneha delovno razmerje le v primeru resnih oziroma utemeljenih razlogov. Iz teh določb izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo. Zaradi tega je potrebno skrbno presoditi težo kršitev in ugotoviti, ali so te tako resne, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja.

Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnih razlogov je tudi predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Da je bilo tožniku opozorilo dano, ni sporno. Dano mu je bilo celo več opozoril in sodišče prve stopnje je pravilno preizkušalo njihovo utemeljenost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je opozorilo z dne 10. 9. 2009 je pravno neupoštevno, ker ga je po izročitve H.R. in po pogovoru s tožnikom lastnoročno raztrgala in potem povsem nedopustno vpisala v personalno mapo delavca, da je prejel ustno opozorilo.

- dne 15. 2. 2010 je tožena stranka tožniku izdala pisno opozorilo, ker se v času kontrole bolniškega staleža dne 2. 2. 2010 ob 15.50 uri ni nahajal doma. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz medicinske dokumentacije tožnika, ambulantnega izvida z dne 17. 2. 2010 izhaja, da se je tožnik v Psihiatrični bolnici ... zdravil od 2. 2. 2010 do 5. 2. 2010, sicer pa je specialist nevropsihiater v ambulantni izvid tožnika tudi zapisal, da ima že v času ambulantnih pregledov tožnik pravico do prostega izhoda in rekreacije. Prav tako je v izvidu z dne 17. 2. 2010 za tožnika predlagal bolniški stalež, prosti izhod, veliko sprehoda in rekreacije. Ker je bil tožnik dne 2. 2. 2010 hospitaliziran, prehodno pa je imel pravico do prostega izhoda in rekreacije, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je opomin z dne 15. 2. 2010 neutemeljen.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik tožene stranke ni obvestil o spremembi bivališča na začasni naslov L. 29, ... in s tem kršil obveznost obveščanja o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja (1. odstavek 34. člena ZDR). Zato je tožena stranka tožniku dne 23. 2. 2010 utemeljeno podala pisno opozorilo, ki je predpisana predpostavka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz krivdnega razloga.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost kršitve, ki je bila podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Tožena stranka je tožniku v pisni obdolžitvi očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker se je dne 31. 3. 2010 oglasil v časopisni hiši Š. in dal novinarju neresnične informacije o šikaniraju, ki se izvaja nad njim na delovnem mestu in neresnične in zavajajoče podatke o poslovanju tožene stranke ter s takim ravnanjem toženi stranki materialno in moralno škodoval (A14) in nato dne 9. 4. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (A15). Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožniku očitala kršitve številnih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (predhodne kršitve pogodbenih obveznosti, vključno s kršitvijo, za katero je že 31. 3. 2010 izrekla disciplinsko sankcijo opomin ter tudi kršitve z dne 6. 4. 2010, ki naj bi jo storil po pisni obdolžitvi z dne 2. 4. 2010 in ki ni bila vsebovana v pisni obdolžitvi). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da zaradi kršitev, zaradi katerih je bil tožnik že opominjan, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni možna(1) in preizkušalo le kršitev, ki se je tožniku očitala v pisni obdolžitvi z dne 31. 3. 2010. Ugotovilo je, da je tožnik svoje težave zaupal novinarju časopisne hiše Š. dne 31. 3. 2010 in da je novinar urednik vodji kadrovske službe tožene stranke poslal zaprosilo, da odgovori na vprašanja, ki jih potrebuje za sestavo članka v Š. z izrecno željo, da želi izvedeti tudi drugo plat resnice, torej plat resnice tožene stranke. Zaprosilo je vsebovalo vprašanje, na katere je želel novinar odgovore, zapisano pa je bilo tudi nad čem se je potožil tožnik in tako je tožena stranka imela torej vso možnost novinarju časopisne hiše Š. predstaviti svoj plat resnice, pa tega ni storila. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ravnanje tožnika dne 31. 3. 2010 ni mogoče šteti za dokazan utemeljen razlog iz 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, torej za kršitev pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je v konkretnem primeru šlo za pravico do svobodnega izražanja skladno z 39. členom Ustave Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS, št. 33/91 – s spremembami in dopolnitvami).

Neutemeljeno pritožba navaja, da je tožnik s svojimi izjavami v medijih dajal novinarju napačne informacije o šikaniranju, ki se izvajajo nad njim. Tožnik je s tem, ko je medijem posredoval o težavah in psihičnih pritiskih pri delodajalcu, da se je zdravil v ormoški psihiatrični bolnišnici oziroma kronološko navedel vse sporne dogodke, ni prestopil meje svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije in s tem ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik v spornem članku govori o opominu, ki mu ga je tožena stranka izrekla, o napadu C.S., zoper katerega je podal ustno ovadbo oziroma predlog za pregon zaradi šikaniranja, verbalnega napada in o postopkih, ki so zoper njega potekali pri delodajalcu in pri tem ni govoril žaljivo niti z namenom zaničevanja niti iz splošnega tona članka ne izhaja, da bi šlo s strani tožnika za voljo storiti dejanje, ki bi blatilo toženo stranko. Pritožba tako neutemeljeno tožniku očita, da ni posredoval zgolj lastnega mnenja, pač pa je zavestno širil neresnice o toženi stranki. Neutemeljeno pritožba sodišču tudi očita, da je premalo raziskalo informacije, ki jih je tožnik predal novinarju in da je tožnik s takšnim svojim ravnanjem in širjenjem neresničnih informacij blatil ugled, čast in dobro ime tožene stranke. Tožena stranka ni podala novinarju svojih nasprotnih navedb, prav tako pa tudi ni v obdolžitvi, kakor tudi ne v odpovedi iz krivdnih razlogov tožniku konkretno očitala katere so tiste neresnične informacije, s katerimi je blatil ugled, čast in dobro ime tožene stranke. Ker je tožena stranka tožniku v obdolžitvi in v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je dajal novinarju neresnične informacije o šikaniranju, ki se nad njim izvaja na delovnem mestu, je sodišče pravilno presojalo le splošno vsebino očitane kršitve in jo opredelilo kot pravico do svobode izražanja. Sodišče prve stopnje pri obravnavanju zadeve tako povsem utemeljeno ni raziskovalo vsake posamezne izjave v članku, s katerim naj bi po zatrjevanju tožene stranke tožnik posegel v čast in dobro ime tožene stranke. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik novinarju ni posredoval zgolj lastnega mnenja, pač pa je širil neresnic o toženi stranki, pri čemer ne pojasni niti v pritožbi niti v okviru dokaznega postopka, katere neresnice o toženi stranki je tožnik zavestno širil. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ravnanje tožnika, ko je podal intervju novinarju Š., ni kršenje delovnih obveznosti (3. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR), ki se mu očita v redni odpovedi iz krivdnih razlogov.

Če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, kar velja za konkretni primer, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 118. člena ZDR). Po tej določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje (o nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (skrajni rok, do katerega sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, najdlje pomeni, da sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi tudi prej). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi na nezakonit način, zato je v skladu s predlogom tožnika odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki traja do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 27. 1. 2011. Glede odškodnine po 118. členu ZDR gre za odškodnino, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvijo delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je kriterije za odmero pravične odškodnine iz 118. člena ZDR izoblikovala le primeroma (starost, delovna doma, zaposlitvene možnosti, poklic, prejemanje denarnega nadomestila, ipd.)(2). To pomeni, da je treba v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, katere okoliščine (kriteriji) predstavljajo podlago za določitev škode delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastaja oziroma bo nastala po datumu zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožniku na podlagi 118. člena ZDR pripada pravična in primerna odškodnina v višini 7.200,00 EUR (12-kratnik njegove plače). Glede višine prisojenega zneska je pravilno upoštevalo starost tožnika (37 let), njegove zaposlitvene možnosti, neuspešno iskanje najti zaposlitev, saj je po izobrazbi kuhar – natakar in trajne zaposlitve ni našel (razen za manj kot štiri mesece), njegovo socialno stanje, da od odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejemal nobenih dohodkov niti denarnega nadomestila, glede na to da je odpoved prejel iz krivdnih razlogov, da je oče dveh mladoletnih otrok, za katera je dolžan skrbeti, kakor tudi njegovo zdravstveno stanje (zdravljenje v bolniškem staležu in psihiatrični bolnišnici, A18 – A22) in dejstvo, da še vedno mora jemati zdravila (list. št. 65). Pritožbeno sodišče soglaša s tako priznano višino odškodnine, kolikor bi sicer znašala enoletna izguba tožnikove plače, kakor tudi z datumom teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine (2. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka, pa tudi sicer v pritožbenem postopku ni uspela.

(1) Tako npr. Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v sodbi opr. št. VIII Ips 184/2006 in opr. št. VIII Ips 2/2007. (2) Primerjaj odločbo opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009 in opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008.