Jedro

Tožeča stranka je postavila odškodninski zahtevek, kar pomeni, da gre med strankama za spor iz civilnopravnega razmerja, za katerega s posebnim zakonom ni določena pristojnost kakšnega drugega organa, zato bo o utemeljenosti tega zahtevka moralo odločiti sodišče v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijan sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je od tožene zahtevala plačilo glavnice v znesku 4.044,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 4.044,00 EUR od 1. 5. 2001 do plačila, vse v roku osmih dni od vročitve sodbe, in plačilo stroškov pravdnega postopka v roku osmih dni od vročitve odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku navedenega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sklep je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v tožbenih navedbah obširno pojasnjuje razloge za nepravilnost odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - VSRS, s katero je zavrnilo njeno pritožbo in pritrdilo Upravnemu sodišču ter upravnima organoma, da tožeča stranka ni bila upravičena do odbitka DDV. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da presoja zakonitosti navedene odločbe res ne spada v pristojnost rednih sodišč, vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da iz II. in III. točke tožbe izhaja, da tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja plačilo odškodnine, ker je VSRS zavrnilo zahtevo za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropskih skupnosti - SES po 234. členu Pogodbe o Evropski skupnosti - PES, čeprav naj bi bila postavitev obvezna, in nato odločilo v nasprotju s prakso SES, ki se nanaša na sporno vprašanje. Trdi še, da je SES sprejelo precedenčno odločbo, s katero je spoznalo državo članico za odškodninsko odgovorno v primerih, ko krši pravo Skupnosti, ter določilo pogoje, kdaj država odgovarja za škodo. Meni, da so v predmetni zadevi vsi zahtevani pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani. Iz povedanega izhaja, da je tožeča stranka postavila odškodninski zahtevek, kar pomeni, da gre med strankama za spor iz civilnopravnega razmerja, za katerega s posebnim zakonom ni določena pristojnost kakšnega drugega organa, zato bo o utemeljenosti tega zahtevka moralo odločiti sodišče v pravdnem postopku (prim. III Ips 39/2008). Nenazadnje bi lahko sodišče prve stopnje skladno s 108. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP tožečo stranko tudi pozvalo na dopolnitev oziroma popravo tožbe, če bi ocenilo, da iz tožbenih navedb, ki obsegajo tudi trditve, ki se ne nanašajo zgolj na odškodninsko odgovornost in ki bi bile relevantne za odločitev o (absolutni) pristojnosti sodišča za odločanje o njihovi utemeljenosti, ni mogoče ugotoviti, kaj stranka dejansko zahteva.

6. Znesek odškodnine, ki ga tožeča stranka vtožuje v tem postopku in katerega višina je enaka znesku vstopnega davka, ki ga je tožeča stranka plačala davčnemu organu, pa glede na trditve o odškodninski odgovornosti države po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za zaključek, da tožeča stranka dejansko zahteva povračilo plačane davščine. Ni namreč ovire, da vloži zahtevo za pravno varstvo zaradi zatrjevane odškodninske odgovornosti in višino škode oceni v znesku (po njenih navedbah) preveč plačanega davka.

7. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da gre v obravnavanem primeru za davčno zadevo, zaradi česar naj ne bi bila podana pristojnost rednega sodišča, nepravilna. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke zato ugodilo in izpodbijan sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).