Jedro

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 15.3.1947 ugodilo dokaznemu predlogu zagovornika obeh obsojencev, da naj se kot priči zaslišita L. in L., ter glavno obravnavo preložilo na nedoločen čas. Na novi obravnavi dne 28.3.1947, ki je bila pred popolnoma spremenjenim senatom, pa priči nista bili zaslišani, niti ni bilo o predlaganem dokaznem predlogu ponovno odločeno oz. v sodbi obrazloženo, zakaj dokaza nista bila izvedena. Prav tako sodišče ni neposredno kot pričo zaslišalo preiskovalca UDV, čeprav se obsodilna sodba sklicuje na njegovo izjavo, da od obsojencev ni izsilil priznanja, kot sta to zatrjevala na glavni obravnavi. V izpodbijani sodbi tako temelji krivda obeh obsojencev le na njunih priznanjih, ki sta ju dala preiskovalcem UDV. S takim ravnanjem je sodišče kršilo načelo iskanja materialne resnice. Navedene kršitve pravice obsojencev do obrambe na glavni obravnavi so takšne narave, da so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenih F.B. in Š.L. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.3.1947 in sodba Vrhovnega sodišča LRS z dne 25.6.1947 razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila F.B. in Š.L. spoznana za kriva: 1) da sta v letu 1946, ko sta živela v taborišču Strass v Avstriji, kjer je F.B. podpisal izjavo za vstop v takoim. "kraljevo vojsko", seznanila in navezala stike z nekim F.L. in K.L., s katerima sta pobegnila iz omejenega taborišča in skupno z njima vdrugič prekoračila avstrijsko-jug. mejo z namenom, da bi si v Sloveniji poiskala stike z oboroženimi tolpami križarjev, se jim pridružila in se v teh tolpah borila za preobrat v Jugoslaviji in delovala za zrušenje obstoječe državne ureditve v FLRJ, vendar pa sta bila pri iskanju zvez s tolpami radi budnosti organov naših oblasti pravočasno zasledena in aretirana; 2) da sta klevetala organe UDV v M. s tem, ko sta na sodni razpravi trdila, da so ju prisilili s pretepanjem in grožnjami nevarnim za življenje in zdravje do tega, da sta pristala na v obtožbi navedeno dejanje.

Prvonavedeno dejanje je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena v zvezi s 1. odstavkom 12. člena ZKLD, drugo dejanje pa kot kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast. Za obe navedeni kaznivi dejanji je bila obsojencema izrečena kazen vsakemu osem let odvzema prostosti s prisilnim delom, z vštetjem pripora od 26.11.1946 dalje, obema pa je bil izrečen tudi odvzem političnih in državljanskih pravic za dobo petih let ter zaplemba imovine.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložil zagovornik obsojenih F.B. in Š.L. dne 15.10.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in "napačne uporabe določil kazenskega zakona" s predlogom, da Vrhovno sodišče oba obsojenca oprosti obeh očitanih dejanj.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagala, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ker je utemeljena smiselna trditev zagovornika, da v izreku sodbe opisano dejanje ne vsebuje vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (l. odstavek 424. člena ZKP). Zagovornik ne pove izrecno, katera kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP naj bi bila podana. S tem ko trdi, da obsojenca nista storila očitanih kaznivih dejanj, da v njunem ravnanju ni bilo nobenega političnega delovanja ter da nista imela namena vključevanja v neke križarske tolpe z namenom delovanja proti takratni državi, zagovornik po vsebini zatrjuje, da je bilo v pravnomočni sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Torej uveljavlja razlog, ki ni zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornikova trditev, da sam pobeg čez državno mejo in ponovna vrnitev v domovino ne more pomeniti kaznivega dejanja temveč kvečjemu prekršek, je sicer točna, vendar pa se obsojencema, po konkretiziranem opisu dejanja, ne očita zgolj ilegalni prehod državne meje, temveč tudi namera, da se pridružita "oboroženim tolpam križarjev", da sta bila aretirana pri iskanju zvez s temi tolpami, obs. F.B. pa tudi, da je podpisal izjavo za vstop v "kraljevo vojsko." V čem naj bi bila napačna uporaba kazenskega zakona glede drugonavedenega kaznivega dejanja, pa zagovornik ni obrazložil. Zato ni utemeljen njegov predlog za izdajo oprostilne sodbe.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar ne pove, katere bistvene kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja. Njegove trditve v obrazložitvi zahteve, da je bil sodni postopek zoper obsojena nedemokratičen, da jima ni bilo zagotovljeno pravično sojenje, ker nista imela možnosti obrambe ter izvedbe dokazov na glavni obravnavi, pa po vsebini pomenijo, da uveljavlja kršitev pravice obrambe - torej druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so lahko zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva le, če gre za takšne kršitve, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka 2. odstavka 420. člena ZKP).

V času sojenja so se uporabljala kot pravna pravila določbe Zakona o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929 (ZSKP-29). Po določbi 5. točke paragrafa 336. tega zakona, je bil (med drugim) s sodbo prekršen formalni (procesni) zakon, če sodišče na glavni obravnavi ni odločilo o kakšnem predlogu pritožnika, oziroma je z odločitvijo prekršilo bistvene določbe zakona ali načela postopka o obrambi. Takšna kršitev je imela za posledico razveljavitev sodbe, če jo je pritožnik izrecno uveljavljal (paragraf 350., 352. in drugi ZSKP-29). V obravnavani zadevi pa sodišče druge stopnje o kršitvah pravice obrambe ni moglo presojati, ker se obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje nista pritožila, javni tožilec pa se je v njuno škodo pritožil le zaradi odločbe o kazni. Zato je moralo Vrhovno sodišče v postopku o vloženem izrednem pravnem sredstvu presoditi, ali so podane zatrjevane kršitve pravice obrambe - in če so, ali gre za takšne kršitve, ki so vplivale na zakonitost sodbe.

V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da temelji v izpodbijani sodbi krivda obsojenih F.B. in Š.L. zgolj na njunima priznanjih, ki sta ju dala preiskovalcem uprave države varnosti (UDV). V zagovoru na glavni obravnavi dne 15.3.1947 sta namreč obsojenca priznavala le ilegalni prehod iz Avstrije v Jugoslavijo in pojasnila, pod kakšnimi okoliščinami sta bila zaslišana in primorana podpisati zapisnik UDV, zaradi česar sta bila na podlagi razširjene obtožbe obsojena še za klevetanje organov UDV. Iz njunega zagovora izhaja, da sta se ilegalno vrnila v Jugoslavijo na pobudo L. in da med njimi ni bilo nikakršnega govora o tem, da bi se pridružili križarjem. Na tej obravnavi je (ex offo) zagovornik obeh obsojencev, odvetnik dr. I.R., predlagal zaslišanje priče L. in L., ki sta skupaj z obsojencema ilegalno prišla iz Avstrije na dom L., kjer so bili vsi, z izjemo L., aretirani. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo in obravnavo preložilo na nedoločen čas. V spisu je zaprosilo predsednika senata z dne 15.3.1947 Oddelku UDV v M. za ugotovitev naslovov L. in L., ni pa odgovora UDV, oziroma iz spisa ni razvidno, ali je bilo to zaprosilo sploh poslano UDV. V spisu je namreč le uradni zaznamek javnega tožilca, da je bil L. (ki naj bi bil dezerter iz JA) predan vojaškemu tožilstvu, izjava F.G. (preiskovalca UDV), da zavrača trditve obsojencev, da je zoper njiju uporabil "nasilna sredstva, s katerimi bi se iz njih izsililo priznanje", ter predlog javnega tožilca predsedniku sodišča, naj se v zadevi čimprej razpiše ponovna obravnava. Na novi obravnavi dne 28.3.1947, ki je bila pred popolnoma spremenjenim senatom, sta obsojenca, tudi ko jima je bila predočena pisna izjava F.G., vztrajala pri svojem zagovoru z dne 15.3.1947, da jima je bilo priznanje izsiljeno. V dokaznem postopku pa je bila prečitana le prijava, na kar je sodišče izdalo obsodilno sodbo. Tako torej priči, ki ju je predlagala obramba, nista bili zaslišani, niti ni bilo o predlaganem dokaznem predlogu ponovno odločeno oziroma v sodbi obrazloženo, zakaj dokaza nista bila izvedena. Sodišče pa tudi ni neposredno kot pričo zaslišalo oklevetanega preiskovalca UDV, čeprav se obsodilna sodba sklicuje na njegovo izjavo z dne 18.3.1947, v kateri je "ožigosal obtoženčevo klevetanje kot do cela neosnovano". Tako ravnanje sodišče je vsekakor pomenilo kršitev pravice obrambe. Tudi po takrat veljavnih pravilih kazenskega postopka je namreč veljalo načelo iskanja materialne resnice, dolžnost sodišča da celo v primeru popolnega priznanja dejanja zbira še nadaljnje dokaze, ter da tudi brez predloga strank zasliši priče, za katere oceni, da bi lahko izpovedale o pomembnih dejstvih (paragraf 3., 254., 265. in drugi ZSKP-29). Po oceni Vrhovnega sodišča so omenjene kršitve pravice obsojencev do obrambe na glavni obravnavi takšne narave, da so vplivale na pravilnost in popolnost ugotovitve odločilnih dejstev in to glede obeh obsojencema očitanih kaznivih dejanj. Torej gre za takšne kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

Po povedanem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in glede na naravo ugotovljene kršitve procesnega zakona odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (l. odstavek 426. člena ZKP).