Jedro

Tožnica je izvorno državo zapustila zaradi ekonomskih razlogov. Trdi namreč, da se je znašla v eksistencialni stiski, saj nima pogojev, da preživi sebe in svojega še nerojenega otroka. Razlogi, s katerimi je tožnica utemeljila svojo prošnjo za mednarodno zaščito, so namreč ekonomske narave in niso takšni, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Glede na tožničine navedbe v postopku, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da razlogi, ki jih je za mednarodno zaščito navedla tožnica, niso takšne narave, da bi bili razlog za mednarodno zaščito. Zato je na podlagi tožničinih navedb imela tožena stranka pravno podlago (52. člen ZMZ-1), da je tožničino prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica, državljanka Republike Kosovo, 3. 5. 2017 vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnica je Albanka muslimanske veroizpovedi, gimnazijska maturantka, ki je v Republiko Slovenijo prišla z bratom in sestro. Povedala je, da so se njene težave začele pred tremi meseci. Njen takratni partner, s katerim je tudi noseča, je od nje zahteval, da naredi splav. Tega ni storila. Živela je z materjo, ki pa jo je sedaj postavila na cesto. Tožnica tako nima kje bivati. S tožnico je bil 19. 5. 2017 opravljen osebni razgovor. Pojasnila je, da je pred odhodom iz izvorne države sprva živela pri mami, zadnje tri mesece pa je živela pri družini svoje sestre, ki je sedaj, skupaj z družino, v Sloveniji. V domačem kraju živita mama in mlajša sestra, vsaka živi v svoji hiši. Tožnica je pri opisovanju razlogov, zaradi katerih je morala zapustiti izvorno državo, navedla, da se je po zaključku srednje šole morala zaposliti, saj je izgubila očeta. Zaposlila se je leta 2008 in delala do 2012. V tem obdobju je spoznala moškega, s katerim pričakuje otroka. Da je poročen in ima družino je ugotovila šele takrat, ko ji je predlagal abortus. Takrat ji je povedal, da z njo ne more živeti, ker ima družino. Povedal ji je tudi, da ne bo skrbel ne za tožnico in tudi ne za še nerojenega otroka. Tožnica in njena mama nista zmožni nuditi otroku vse potrebno. Podporo je tožnici odrekla tudi mama. Sestra je tožnici ponudila, da lahko pride k njej in tam je bila do trenutka, ko so se odločili, da zapustijo Kosovo, saj so tudi oni imeli svoje težave. Tožnica jih je prosila, če vzamejo s seboj še njo, saj zanjo na Kosovu ni življenja. Republiko Slovenijo prosi, da ji odobri mednarodno zaščito, saj je njena vrnitev na Kosovo v takšnem stanju nemogoča. 2. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki določa pogoje za priznanje statusa begunca in tretji odstavek 20. člena ZMZ-1, iz katerega izhaja kdaj se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države. Nadalje se sklicuje na 52. člen ZMZ-1, ki določa kdaj se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno. Kot izhaja iz tožničinih navedb, tožnica svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da na Kosovu nima kje živeti in nima sredstev ter primerih razmer za vzgojo in skrb za svojega še nerojenega otroka. Tožena stranka ugotavlja, da je tožničino prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno. Okoliščine, ki jih tožnica navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnica namreč kot razlog za zaščito navaja ekonomske razloge, saj na Kosovu nima sredstev za preživljanje sebe in svojega nerojenega otroka. Zavrača jo njen bivši partner, s katerim je zanosila, zavrača jo tudi njena družina, med drugim tudi njena mati, pri kateri je predhodno živela. Vendar to ne predstavlja utemeljenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Tožnica s strani navedenih oseb ni bila fizično ogrožena, čeprav sama smatra zahtevo bivšega partnerja, da splavi otroka, kot grožnjo. Vendar je v postopku pojasnila, da ni šlo za grožnje v smislu kakršnihkoli nasilnih dejanj. Tudi to, da je zaradi situacije, v kateri se je znašla, postala depresivna, ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite. Sama je navedla, da je takšno zdravstveno stanje (depresijo) ugotovil zdravnik, kot je razvidno iz potrdila, ki ga je predložila, saj je dobila tudi predpisano terapijo. Tožena stranka pa k temu dodaja, da je iz izjav tožnice razvidno, da pomoči države zaradi svoje situacije ni iskala, ampak je zgolj pavšalno navajala, da takšne pomoči ne more dobiti oziroma spraševala, kakšno pomoč naj poišče. Zanikala je, da v njeni izvorni državi obstajajo organizacije/varne hiše, ter trdila, da center za socialno delo za osebe v njeni situaciji ne nudi pomoči, ali bi lahko izterjala preživnino, pa ji ni znano. Iz njenih izjav torej ne izhaja, da bi takšno pomoč tudi dejansko iskala oziroma se o njej pozanimala. Po drugi strani pa je tožnica omenila več pregledov pri zdravniku zaradi nosečnosti, tudi glede tega, ali ima njen nerojeni otrok Downov sindrom, iz česar pa izhaja, da je kljub svojemu statusu nezaposlene osebe imela na voljo širok obseg zdravstvenih storitev, kar poraja dodaten dvom v resničnost njenih navedb, da v izvorni državi ne more dobiti prav nobene pomoči. Sklepno tožena stranka zaključuje, da je tožnica v postopku navajala samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njeno prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 3. Tožena stranka še dodatno navaja, da tožnica prihaja iz Republike Kosovo, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Sklicuje se na prvi odstavek 62. člena ZMZ-1, ki določa kdaj se tretja država lahko za prosilca šteje za varno državo. Tožnica se je deklarirala kot državljanka Republike Kosovo, kar je tudi izkazala s predloženim potnim listom Republike Kosovo. V tožničinih navedbah pa tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Republika Kosovo ob upoštevanju njenih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanjo ni varna izvorna država. Tožnica je izvorno državo zapustila zaradi ekonomskih razlogov. Trdi namreč, da se je znašla v eksistencialni stiski, saj nima pogojev, da preživi sebe in svojega še nerojenega otroka. Tožena stranka zato zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožničine prošnje tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnica prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Zato je tožena stranka tožničino prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru navedla, da je v izvorni državi zanosila, česar njen partner, za katerega je kasneje izvedela, da je poročen, ni odobraval in je od nje zahteval, da naredi splav. Tega ni želela storiti, saj želi otroka obdržati in mu zagotoviti najosnovnejše potrebe. Vendar, ker njen partner zanjo in otroka ne želi slišati, mati pa ji zaradi kulturnega neodobravanja njenega položaja ("mentalitete") in slabih ekonomskih razmer več ne dovoli bivanja v domači hiši, je tožnica ostala brez strehe nad glavo in vsakršnih materialnih pogojev za bivanje v njeni izvorni državi. Državne institucije v primerih, kot je njen, ne zagotovijo nobene pomoči. Ker na Kosovu v položaju, kot se trenutno nahaja, ne more dobiti zaposlitve, niti pomoči kakršnekoli organizacije, zase in za svojega otroka v izvorni državi ne more zagotoviti najosnovnejših pogojev za bivanje.

5. Ob upoštevanju navedenega se tožnica ne strinja z izpodbijano odločitvijo. Sklicuje se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (navaja primere), iz katere izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), v konkretnem primeru pa bi lahko šlo tudi za kršitev 8. člena EKČP. Zaključek tožene stranke, da tožnica ni navedla razlogov, ki bi lahko predstavljali utemeljene razloge za podelitev mednarodne zaščite, je materialnopravno zmoten. Sklicuje se na določbe ZMZ-1, iz katerih izhaja, da je status begunca treba priznati vsakemu državljanu tretje države, če se iz razlogov, ki so navedeni, zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo ter na določbe ZMZ-1, iz katerih izhajajo pogoji za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Navaja, da Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva 2012/32/EU) v 8. točki 31. člena sicer dopušča, da lahko države prošnje obravnavajo tudi v pospešenem postopku, vendar le ob pogoju, da so zagotovljena temeljna jamstva in načela, kot so določena v poglavju II navedene direktive. Med temi načeli je v 10. členu izrecno navedeno, da države zagotovijo, da se iz različnih virov, kot so EASO in UNHCR ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice, pridobijo točne in ažurne informacije o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev in po potrebi v državah, skozi katere so potovali, ter da so te informacije dostopne osebju, odgovornemu za obravnavanje prošenj in odločanje.

6. Tudi v pospešenem postopku je treba spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil. Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti kot očitno neutemeljeno le v primeru, ko je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob upoštevanju okoliščin iz prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 mogoče z gotovostjo zaključiti, da posamezni prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno razlago potrjuje tudi načelo nevračanja. Toženi stranki očita, da v obravnavani zadevi splošnih razmer v izvorni državi ni ugotavljala, temveč je le pavšalno, brez kakršne koli dokazne opore navedla, da obstoja dvom v resničnost tožničinih navedb, da v izvorni državni ne more dobiti nobene pomoči. Iz navedenega razloga je odločitev o zavrnitvi tožničine prošnje najmanj preuranjena. Tožnica se sklicuje še na članek, dostopen na svetovnem spletu, iz katerega izhaja, da je ambasadorka Kosova v Združenih narodih izjavila, da je biti ženska na Kosovu brez podpore, službe in prihrankov nevarno. Ženske namreč ne uživajo nekaterih osnovnih pravic, ki so zagotovljene v pravnem redu. Dekleta na primer niso vključena v oporoko staršev, kar vodi v številne druge težave. Naslednja težava je družinsko nasilje. V luči opisanih razmer je nevarnost preganjanja, ki ga opisuje tožnica, lahko posledica njene pripadnosti posebni družbeni skupini. Sklepno tožnica zaključuje, da je izkazala tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njenih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanjo ni varna izvorna država. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožničine navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Iz 52. člena ZMZ-1 izhaja, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje med drugim za očitno neutemeljeno, če: - je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja); - prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

10. Iz 20. člena ZMZ-1 izhaja, da pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek).

11. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožničinih izjav pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podan razlog po 1. alineji 52. člena ZMZ-1. Razlogi, s katerimi je tožnica utemeljila svojo prošnjo za mednarodno zaščito, so namreč ekonomske narave in niso takšni, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnica je v svoji vlogi in na osebnem razgovoru navajala, da na Kosovu nima kje živeti in nima sredstev ter primernih razmer za vzgojo in skrb za svojega še nerojenega otroka. Zavrača jo njen bivši partner, s katerim je zanosila, prav tako jo zavrača njena družina, saj jo je mati, s katero je živela, postavila na cesto. Tožnica pa s strani navedenih oseb ni bila fizično ogrožena. V postopku je tudi povedala, da zaradi situacije, v kateri se je znašla, v svoji državi pomoči ni iskala. Iz njenih navedb prav tako izhaja, da je zaradi depresije dobila ustrezno terapijo, zaradi nosečnosti pa več pregledov pri zdravniku (med drugim tudi glede tega, ali ima njen nerojen otrok Downov sindrom).

12. Glede na tožničine navedbe v postopku, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da razlogi, ki jih je za mednarodno zaščito navedla tožnica, niso takšne narave, da bi bili razlog za mednarodno zaščito. Zato je na podlagi tožničinih navedb imela tožena stranka pravno podlago (52. člen ZMZ-1), da je tožničino prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Ob ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po 1. alineji 52. člena ZMZ-1, je navedeno že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožničine prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku. Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 52. člena ZMZ-1, namreč zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi oprla še na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 kar, glede na navedeno, ni niti potrebno.

13. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača ugovore tožnice, ki se z izpodbijano odločbo ne strinja. Ker je v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno, da tožnica očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po ZMZ-1, na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne more vplivati tožničino sklicevanje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, četudi tožnica meni, da gre v njenem primeru lahko za kršitev 8. člena EKČP. Kot pojasnjeno, se v predmetni zadevi presojajo pogoji za mednarodno zaščito po ZMZ-1, zaradi česar se tožnica, za katero je ugotovljeno, da navedenih pogojev ne izpolnjuje, v obravnavani zadevi ne more uspešno sklicevati na 8. člen EKČP, ki se nanaša na pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Po presoji sodišča prav tako niso utemeljeni tožničini ugovori, da tožena stranka tožnici ni zagotovila temeljnih jamstev in načel, v skladu z Direktivo 2013/32/EU, ker v postopku iz različnih virov (kot so EASO in UNHCR ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice) ni pridobila informacij o razmerah v izvorni državi.

14. V konkretnem primeru je sicer tožena stranka dejansko stanje ugotovila na podlagi tožničinih izjav. Tožnica pa, četudi je na njeni strani primarno trditveno breme, namreč ni navedla razlogov, zaradi katerih bi pri njej obstojal utemeljen strah pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Prav tako ni navedla obstoja utemeljenih razlogov, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Po 28. členu ZMZ-1 zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Ker tožnica takih razlogov ni navedla, ampak je ob vložitvi prošnje in na ustnem zaslišanju navajala zgolj razloge ekonomske narave, ki ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito, so neutemeljeni tožničini ugovori, da bi tožena stranka v postopku morala pred odločitvijo pridobiti še informacije o splošnih razmerah v državi tožnice. Zaradi vsega navedenega na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožničino sklicevanje na izjavo ambasadorke Kosova glede položaja žensk na Kosovem.

15. Glede na vse navedeno je sodišče tožničino tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.