Jedro

Če se senat višjega sodišča, v katerem je nastopal v vlogi poročevalca višji sodnik A. A., ob odločanju o pritožbi upnice v obrazložitvi svojega sklepa ni opredelil do vseh ugovornih navedb in pravnih stališč dolžnice, ni s tem opustil nobenih zakonskih dolžnosti. Velja ravno obratno: če bi to storil, bi prekoračil svoja procesna pooblastila in dolžnico prikrajšal za zajamčeno ji možnost dvostopenjskega odločanja o njenih pravicah. Opisano postopanje senata, v katerem je soodločal o pritožbi upnice višji sodnik A. A., v nobenem primeru ne omogoča po dolžnici na tej dejanski podlagi zatrjevanega sklepanja o obstoju okoliščin, ki bi vzbudile dvom v sodnikovo nepristranskost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo dolžnice za izločitev višjega sodnika na Višjem sodišču v Ljubljani A. A. z obrazložitvijo, da uveljavljani izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju) ni podan.

Zoper tak sklep je dolžnica vložila pritožbo. Po njenih navedbah ga izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predsedniku višjega sodišča očita, da o zahtevi za izločitev ni odločil v celoti, saj se ni opredelil do izločitvenega razloga, ki ga je dolžnica utemeljevala z okoliščino, da sodnik A. A., ko je v tej zadevi enkrat že odločil (tedaj o pritožbi upnice) in ko se je bil dolžan opredeliti tudi do navedb v ugovoru dolžnice, tega ni storil - kot da ugovora ne bi bilo. Enako velja po mnenju dolžnice glede njenih v ugovoru zoper sklep o izvršbi izraženih pravnih stališč, ki bi jih bilo višje sodišče dolžno presoditi po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Že zgolj pravkar opisana opustitev zakonske dolžnosti sodnika A. A. bi lahko po mnenju dolžnice vzbudila dvom v njegovo nepristranskost. V nadaljevanju pritožbenih navedb dolžnica ponavlja svoje argumente v prid obstoju uveljavljanega ugovornega razloga iz 12. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v zvezi s 24. členom istega zakona), ki ga sodnik A. A. ob odločanju o pritožbi upnice "sicer ni presojal, je pa o njem kljub temu 'odločil' oz. ga je s svojimi stališči implicitne zavrnil" - s čimer naj bi posegel tudi v ustavno zajamčene pravice dolžnice (predvsem do zasebne lastnine) in kar po njenem mnenju utemeljuje dvom v nepristranskost imenovanega sodnika kot razloga za njegovo izločitev. Dolžnica predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve njeni zahtevi za izločitev sodnika.

Pritožba ni utemeljena.

Če se senat višjega sodišča, v katerem je nastopal v vlogi poročevalca višji sodnik A. A., ob odločanju o pritožbi upnice (zoper sklep sodišča prve stopnje o ugoditvi dolžničinemu ugovoru in razveljavitvi sklepa o izvršbi) v obrazložitvi svojega sklepa z dne 19.10.2005, opr. št. III Cp 4853/2005, ni opredelil do vseh ugovornih navedb in pravnih stališč dolžnice, ni s tem opustil nobenih zakonskih dolžnosti (kot zmotno meni dolžnica). Velja ravno obratno: če bi to storil, bi prekoračil svoja procesna pooblastila in dolžnico prikrajšal za zajamčeno ji možnost dvostopenjskega odločanja o njenih pravicah. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 20.9.2005 na podlagi dolžničinega ugovora razveljavilo svoj sklep o izvršbi izključno zato, ker je štelo, da je podan ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), s preostalimi uveljavljanimi ugovornimi razlogi in z njimi povezanimi stališči dolžnice pa se sploh ni ukvarjalo. Ker sodišče druge stopnje ni pritrdilo razlogovanju sodišča prve stopnje in je zavzelo stališče, da ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s 24. členom ZIZ ni podan (vprašanje pravilnosti takega nadziranja ne more biti podvrženo preizkusu v tem izločitvenem postopku), je moralo omogočiti, da dolžničine preostale ugovorne navedbe v celoti izčrpa najprej sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi in ki je spričo določbe 54. člena ZIZ pristojno za odločanje o ugovoru na prvi stopnji. Opisano postopanje senata, v katerem je soodločal o pritožbi upnice višji sodnik A. A., v nobenem primeru ne omogoča po dolžnici na tej dejanski podlagi zatrjevanega sklepanja o obstoju okoliščin, ki bi vzbudile dvom v sodnikovo nepristranskost. Zato tudi ni bilo nikakršne potrebe po opredeljevanju v razlogih izpodbijanega sklepa do za izločitev sodnika očitno irelevantnih okoliščin v širšem obsegu od opredelitve, da "nezadovoljstvo stranke z že sprejeto odločitvijo, pri kateri je kot sodnik poročevalec sodeloval sodnik A., ne more utemeljevati razloga za izločitev sodnika" (obrazložitev na 2. strani izpodbijanega sklepa).

Ker dolžnica v izpodbijanem sklepu zavzetih stališč o neutemeljenosti preostalih zatrjevanih razlogov za izločitev ne graja v svoji pritožbi, in ker tudi po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom istega zakona in s 15. členom ZIZ) niso podani, je bilo treba dolžničino pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti in izpodbijani sklep potrditi.