Jedro

Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo je njen delavec povzročil tretji osebi pri delu ali v zvezi z delom. Odgovornosti bi se rešila, če bi dokazala, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (1. odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za toženo stranko je ekskulpacijski razlog omejen zgolj na dokazovanje, da je njen delavec ravnal pravilno. Tega pa ni dokazala. Nasprotno: ker se njen delavec pred pričetkom dela na transformatorski postaji ni prepričal, ali je električni tok odklopljen in je vzpostavljeno breznapetostno stanje, je ravnal očitno v nasprotju s pravili stroke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 2.079.440,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1994 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 138.385,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.1994 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka na podlagi sodbe Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 1599/92 plačala svoji delavki M. M. odškodnino v znesku 2.079.440,00 SIT ter stroške v znesku 211.800,00 SIT. M. M. je namreč dne 30.7.1988 oplazil obločni plamen in jo poškodoval. To se je zgodilo, ko je tožena stranka opravljala remont na transformatorski postaji v I. E.. Delavec tožene stranke ni preizkusil, ali je električni tok izključen in vzpostavljeno breznapetostno stanje. Tožena stranka se ukvarja z nevarno dejavnostjo in je zato objektivno odškodninsko odgovorna. Zato mora tožeči stranki povrniti odškodnino, ki jo je ta plačala svoji delavki. Zahtevek za plačilo stroškov postopka pred sodiščem združenega dela pa je zavrnilo, ker je štelo, da za te stroške tožena stranka ne odgovarja.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in ji prisodilo še 211.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.3.1994 dalje do plačila ter zamudne obresti od glavnice 2.079.440,00 SIT za čas od 14.3.1994 do 15.5.1994. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo še pritožbene stroške v znesku 24.435.00 SIT. Zavrnitev pritožbe tožene stranke je utemeljilo s stališčem, da se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na opustitve delavca I. E. p.o., ki je bil zadolžen za izklop električnega toka, saj sta navzven nasproti tožeči stranki solidarno odgovorna tako tožena stranka kot tudi tretji. Zavrnilo je tudi nadaljnji ugovor tožene stranke, da je soodgovorna tožeča stranka, katere delavec je bil po dogovoru zadolžen za koordinacijo izvajanja in zagotavljanja varstva pri delu. Z dogovorom je namreč tožena stranka prevzela odgovornost za stalno izvajanje ukrepov iz varstva pri delu. V zvezi s pritožbo tožeče stranke pa je ugotovilo, da je upravičena tudi do povračila stroškov postopka pri sodišču združenega dela in do obresti od dneva, ko je prisojeni znesek nakazala oškodovanki.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je drugostopno sodišče zmotno uporabilo določbo 177. in 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter dogovor med strankama o skupnih varstvenih ukrepih na delovišču z dne 8.7.1988. Pri tem opozarja na nasprotje med 4. in 6. členom tega dogovora. Meni, da iz tega izhaja vnaprejšnja porazdelitev odgovornosti za primer nesreče. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je izjavila, da nanjo ne bo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je na podlagi naročilnice tožeče stranke z dne 7.7.1988 prevzela letni pregled transformatorskih postaj I. S.. Z dogovorom z dne 8.7.1988 je prevzela odgovornost za stalno izvajanje ukrepov iz varstva pri delu (6. člen dogovora). Za koordinacijo izvajanja in zagotavljanja varstva pri delu na delovišču pa je bil določen delavec tožeče stranke (4. člen dogovora). Tožena stranka v reviziji napačno povzema določbo 4. člena dogovora, ko navaja, da je s tem členom predvidena oseba za zagotavljanje varstva pri delu. Iz tega izvaja, da je bila vnaprej dogovorjena "porazdelitev odgovornosti". Če pri tem misli na deljeno odgovornost za škodo, ki je nastala M. M., napačno razlaga določbe dogovora. Navedena določba namreč predvideva "osebo za koordinacijo izvajanja in zagotavljanja varstva pri delu na delovišču". Koordinacija izvajanja in zagotavljanja varstva na delovišču pa ne pomeni, da bi moral za to zadolženi delavec kontrolirati neposrednega izvajalca posameznih del pri njegovem delu. Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo je njen delavec povzročil tretji osebi pri delu ali v zvezi z delom. Odgovornosti bi se rešila, če bi dokazala, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (1. odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za toženo stranko je ekskulpacijski razlog omejen zgolj na dokazovanje, da je njen delavec ravnal pravilno. Tega pa ni dokazala. Nasprotno: ker se njen delavec pred pričetkom dela na transformatorski postaji ni prepričal, ali je električni tok odklopljen in je vzpostavljeno breznapetostno stanje, je ravnal očitno v nasprotju s pravili stroke in je s tem prekršil določbo 36. člena tedaj veljavnega Pravilnika o varstvenih ukrepih zoper nevarnost električnega toka v delovnih prostorih (Ur. l. SFRJ št. 107/47), ki je nalagal izključitev napeljave, kadar je mogoče pri opravljanju del priti neposredno ali posredno v dotik z električno napeljavo ali pripravo, ki je pod tokom. Glede na navedeno bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna tudi ne glede na določbo 6. člena dogovora, s katerim pa je izrečno in nedvoumno prevzela odgovornost za stalno izvajanja ukrepov iz varstva pri delu.

Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na soodgovornost tožeče stranke, ker je bila ona zadolžena za koordinacijo varnostnih ukrepov. Do nesreče namreč ni prišlo zaradi nekoordiniranih varnostnih ukrepov, ampak zaradi ravnanja delavca tožene stranke, ki je opustil preizkus, ali so naprave pod napetostjo. Pri tem gre za povsem jasno obveznost delavca tožene stranke, ne samo na podlagi določbe 6. člena navedenega dogovora, ampak tudi na podlagi že navedenega pravilnika. Ravnanje, oziroma opustitve delavca tožene stranke so krivdne. To je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Glede na navedeno temeljita sodbi prve in druge stopnje na pravilni uporabi določbe 1. odstavka 170. člena ZOR in na pravilni razlagi dogovora z dne 8.7.1988. Zato uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.člen ZPP).