Jedro

Odločba o ponovni odmeri pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 12. 2015 v celoti in odločba št. ... z dne 4. 6. 2015 v I. točki izreka v delu, ki glasi: "od 1. 7. 2015 dalje" in v II. točki izreka, ter da je tožena stranka dolžna tožniku odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši s 3. 9. 2004, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da interpretacija V. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS1, kot jo podaja sodišče prve stopnje, ni pravilna. Ustavno sodišče namreč ni izključilo možnost uveljavitve zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke iz leta 2004 in novo odmero opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Pravica temelji na načelih pokojninskega in invalidskega prava. Gre za pogojenost pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in lastninske pravice (33. člen Ustave RS), ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave RS). Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da niso bili upoštevani vsi prispevki pri izračunu osnove in odmeri pokojnine. Pravnomočna odločba o odmeri pokojnine iz leta 2004 tako ni ovira za ponovno odmero pokojnine tudi za nazaj, glede na to, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona, ki je zajamčena ustavna pravica. Bistveno je tudi, da je bila protiustavnost pri uporabi 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)2, ugotovljena že leta 2002. Sicer pa tudi iz priloge izpodbijane odločbe št. ... z dne 10. 6. 2015 izhaja, da tožniku pripada ponovno odmerjen višji znesek pokojnine z upoštevanjem prispevkov od dela plače, ki je bil namenjen za nakup delnic, vse od upokojitve dalje. Poleg tega je lahko odločitev pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so bili upoštevani ali pa izločeni po predpisanem postopku, ne pa tudi za druge dohodke, zato ne gre za isto dejansko stanje. Ker v izreku odločbe iz leta 2004 ni navedeno, da bi se odločitev nanašala tudi na znesek, plačan v obliki delnic za notranji odkup, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, v izreku odločbe pa tudi ni navedeno, da se določeni znesek ne upošteva, ta del ni zajet z mejami dokončnosti in pravnomočnosti. Tako je zahtevi tožnika o ponovni odmeri in povrnitvi razlike v pokojnini od 3. 9. 2004 dalje potrebno ugoditi. Utemeljenost zahtevka izhaja že iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelu solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavlja pravice v primeru nastopa zavarovalnega rizika. Iz navedenega izhaja tudi utemeljeno pričakovanje zavarovanca, da se bodo njegovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili plačani ustrezni pokojninski prispevki, tudi odrazili v višini same pokojnine ter da bodo posamezniki v identičnih primerih enako obravnavani. Ob tem opozarja, da načelo pravnomočnosti in načelo retraktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi že Ustavno sodišče RS v svojih odločitvah. Tako bi moralo obveljati tudi v konkretnem primeru, ko je bila izkazana očitna kršitev pravic tožnika z uporabo protiustavnih določil, kršitvijo načela enakopravnosti in onemogočanje uporabe pravnih sredstev zoper nezakonito odločbo, saj neprave obnove postopka Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3, ni urejal. Sodišče prve stopnje je sledilo zmotnemu prepričanju tožene stranke, da za zahtevek tožnika ni pravne podlage. Tožnik je pravico do starostne pokojnine v višini, kot bi jo morala tožena stranka odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup pridobil s 3. 9. 2004 in ta njegova pravica ne zastara. Sicer pa tudi V. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS ne določa, da tožniku ne pripada razlika med ponovno odmerjeno pokojnino in že izplačanimi zneski vse od prvega dne upokojitve dalje. Ker so bili prispevki plačani, tožena stranka pa bo prejeto obdržala, to pomeni, da bo na ta račun kot javni oziroma državni zavod obogatena, tožnik pa prikrajšan za svoje pravice vse od upokojitve dalje. Tolmačenje, ki ga je podalo sodišče prve stopnje je strogo formalistično, nepravilno in izrazito na škodo zavarovancev. Tožnik nadalje opozarja, da so bili posamezniki tudi različno obravnavani. V istem obdobju in v identičnih primerih je bilo namreč določenim zavarovancem pri izračunu osnove priznan del plače, ki je bil namenjen za nakup delnic, drugim pa ne. Tisti, ki se jim ta del ni upošteval, na to dejstvo niso bili opozorjeni. Tožnik je zaupal v obračun tožene stranke, ki je vedela za odločbo Ustavnega sodišča RS iz leta 2002 v zvezi s presojo 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Protiustavno ravnanje tožene stranke pa se je nedopustno nadaljevalo vse do leta 2015, torej do izdaje nove odločbe Ustavnega sodišča RS. Glede na zapletenost izračunov, ki so bili priloženi odločbi in ki se včasih med seboj razlikujejo že glede na uradnika, ki jih je opravil, je neživljenjsko pričakovati, da bi tožnik kot laik ob povprečni skrbnosti lahko razbral, da pri odmeri ni bil upoštevan del plače namenjen za notranji odkup delnic. Glede sklicevanja na 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 sodišče spregleda, da postopka z izrednim pravnim sredstvom v času veljavnosti ZPIZ-1 tožnik niti ni mogel sprožiti, saj navedeni zakon tega pravnega sredstva ni urejal. V kolikor bi obveljalo razlikovanje med zavarovanci glede na vložitev zahtevkov, za katere sploh ni bilo pravne podlage v ZPIZ-1, bi to ponovno pomenilo neenakopravno obravnavanje zavarovancev in nadaljnjo kršitev načela enakopravnosti. Kršitev pri izdaji odločbe iz leta 2004 bi se tako lahko v celoti odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine za nazaj, torej za obdobje od 3. 9. 2004 do 30. 6. 2015. Vprašljiva je tudi ustavnost določila, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej pri tako očitnih kršitvah in ugotovljeni protiustavnosti uporabljenih določb. Določbo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo potrebno pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določbo 4. člena ZPIZ-2 (5. člen ZPIZ-1). Tožnik še izpostavlja določbe 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. členom ter 8. členom Konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 12. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnika pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 6. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmeri pokojnina in sicer v znesku 1.075,88 EUR na mesec. Že izplačani zneski pokojnine pa se poračunajo. Odločbo št. ... z dne 25. 8. 2004 pa je razveljavila.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št.... z dne 25. 8. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 176.908,74 takratnih SIT na mesec od 3. 9. 2004 dalje. Pri odmeri starostne pokojnine niso bili upoštevani zneski, vplačani za nakup delnic za notranji odkup.

7. Takih primerov je bilo več in je bilo s tem v zvezi vodenih tudi večje število sodnih postopkov. Kot je tedaj v več zadevah poudarilo Vrhovno sodišče RS, kot npr. tudi v zadevi VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012, je bilo o pravici do pokojnine pravnomočno odločeno in v pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom, če so zato izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Navedena odločba Vrhovnega sodišča RS je bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS, saj je bila zoper revizijsko sodbo vložena ustavna pritožba. Ustavno sodišče RS je odločilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v II. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. - IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka). Sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012 in sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 410/2011 z dne 8. 12. 2011 pa je razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje (VI. točka izreka). Tožena stranka je upoštevaje sprejeto odločitev Ustavnega sodišča RS v konkretni zadevi po uradni dolžnosti začela postopek ponovne odmere starostne pokojnine. V postopku je ugotovila, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Tožniku je starostno pokojnino ponovno odmerila in sicer za čas od 1. 7. 2015 dalje.

8. V zadevi je sporno, ali gre višji znesek starostne pokojnine tožniku šele od 1. 7. 2015 dalje, ali pa že vse od upokojitve dalje, to je od 3. 9. 2004 dalje.

9. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah6 je za odločitev bistvena že citirana odločba Ustavnega sodišča RS, ki jo je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno razlagalo in jo uporabilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Ustavnemu sodišču RS se je zastavilo vprašanje ustavnosti ZPIZ-1, ker ta ni (več) omogočal ponovne odmere pokojnine. Odprto je bilo torej vprašanje, ali lahko stranka učinkovito uveljavlja svoje pravice v okviru pravnih sredstev, določenih z zakonom. Ker je bil tako v zadevi, ki je bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS, kot tudi v predmetni zadevi spor v zvezi z višino pokojnine o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je v takem primeru v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom. Ker ZPIZ-1 tako imenovane neprave obnove postopka, kot je bila določena v 270. členu ZPIZ/92 in kot jo omogoča sedaj veljavni ZPIZ-2 v 183. členu ni vseboval je presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena RS. V 11. točki odločbe Ustavno sodišče RS posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval. Odločilo je, da je bil ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavi, v neskladju z Ustavo RS, ter da je pri presoji potrebno upoštevati določbo 183. člena ZPIZ-2. V bistvu enako stališče je zavzelo tudi v drugi zadevi7. 10. Glede na to, da se je postopek začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka upoštevala V. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je le to izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej v sporni zadevi postopek začet po uradni dolžnosti, nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje. Tudi iz obrazložitve ustavne odločbe jasno izhaja, da je pravna podlaga za ponovno odmero pokojnine podana v določbi 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je Ustavno sodišče RS poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancem ali uživalcem pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče RS sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Nenazadnje pritožbeno sodišče zgolj še poudarja, da tudi če bi šlo za obnovo postopka, skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkuje tudi odločba, izdana v obnovi postopka.

11. Glede obširnih pritožbenih navedb v zvezi s prikrajšanjem pri pokojnini, nadalje glede posega v načelo pravnomočnosti in glede kršitve temeljnih ustavnih pravic, pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje priznanja in odmere pokojnin urejeno v specialnem predpisu. Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožniku ni mogoče priznati več pravic, kot mu gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2, na podlagi katere mu je bila ponovno odmerjena pokojnina. Ker zakon ne omogoča priznanja višjega zneska za nazaj so s tem v zvezi neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neupoštevanje načela pravnomočnosti. Glede na jasno zakonsko določbo in tudi glede na samo obrazložitev Ustavnega sodišča RS v že citiranih zadevah, pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena zakonska ureditev tudi ni ustavno sporna. Na omenjeno opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi8. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. 2 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 6 npr. Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 19/2017 z dne 9. 3. 2017, Psp 35/2017 z dne 30. 3. 2017. 7 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-67/16-20 z dne 26. 1. 2017. 8 glej sodba VIII Ips 153/2015 z dne 22. 9. 2015.