Jedro

Duševne bolečine, ki jih pogodbena stranka trpi zaradi same neizpolnitve oziroma izpolnitve z zamudo pogodbene obveznosti nasprotne pogodbene stranke, ne predstavljajo pravno priznane škode glede na zakonski okvir.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje svoj sklep o izvršbi, opr. št. VL19502/2009 z dne 4. 3. 2009 vzdržalo v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Ugotovilo je, da ne obstoji toženkina v pobot ugovarjana terjatev v višini 1.806,26 EUR. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki v osmih dneh pravdne stroške v znesku 443,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen in obveže tožečo stranko, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške na prvi in drugi stopnji. Pritožbi sprva ugovarja tudi zastaranje terjatve, vendar pa s popravkom pritožbe ta ugovor umakne z obrazložitvijo, da je bilo pomotno prepričano, da je zastaralni rok pred vložitvijo tožbe potekel. Sklicuje se na avansni račun, kot nesporni dokaz o dogovoru med pravdnima strankama. Sestavljen je bil zato, da bi bila vsa naročena oprema dobavljena in montirana še pred novim letom. Gospod L. je sestavil skupen dokument in ga ustrezno antidatiral. Sestavil ga je namenoma v skladu z doseženim dogovorom s toženko glede skrajnega roka dobave celotne kuhinje. Sodišče ne bi smelo upoštevati zgolj golega zatrjevanja stranke, ki izpodbija listinski dokaz in niti ne predlaga zaslišanja neposredne priče. Sodišče bi moralo upoštevati navedeni listinski dokaz in skladno izpoved toženke, ki je natančno opisala dogovor s pooblaščenim predstavnikom tožnice gospodom L.. Ta dogovor še posebej potrjujejo v avansnem računu navedbe o zneskih in datumih čekov, ki se nanašajo na celotno naročilo in katerih prvo vnovčenje (15. 12. 2004) je bilo predvideno po dobavi in montaži kuhinje. Sodišče ne pojasni, zakaj tožnice ni predlagala kot pričo edino neposredno vključeno osebo glede dogovorov o naročilu in kritično sledi navedbam zastopnice tožnice, ne glede na očitno protislovnost navedb in dejstvo, da pri dogovarjanjih sploh ni bila navzoča. V nasprotju z listinskim dokazom, avansnim računom, trditev, da je dobavni rok tekel ločeno za lesene dele kuhinje in pult ter belo tehniko, ne opira na dokaze. Namesto, da bi kritično ocenilo navedbe tožnice, zgolj sledi protislovnim navedbam zastopnice tožnice in se ne vpraša, kako so bili lahko v avansnem računu določeni dnevi za vnovčevanje čekov celo več kot mesec in pol pred dobavo kuhinje. Neverjeten je odgovor zastopnice tožnice, češ da gospoda L. niso predlagali za pričo, ker za nas zadeva ni sporna po dokumentih, imamo predračun, dobavnico“. Pri tem pa hkrati odprta vrsta spornih vprašanj od navedenega avansnega računa do dogovorjenih rokov dobave, kot tudi njene nezmožnosti, da konkretno izpove o dogovorih in dogajanju. Ni razlogov, da se ne verjame izpovedi toženke, da je bil predviden rok za dobavo celotne kuhinje 15. 12., ko datira tudi prvi ček, oziroma vsaj do 20. 12., kot skrajni rok pa po avansnem računu določen na dan 27. 12., to je šestdeset dni od datuma avansnega računa. Gre za edini dokaz, ki ga je predložila tožnica. V rok dobave niti v ponudbi niti v avansnem računi ni bil vezan na pogoj predhodnega plačila 50% avansa. Glede na pogoje avansnega računa je bil nedvomno zadnji dan dobave 27. 12. 2004. Za nerazumno podaljševanje roka dobave tožnica ni predložila dokazil o opravičljivih razlogih. Le navajala je o neoprijemljivih zamudah ali ovirah pri njenem nekem neopredeljenem anonimnem dobavitelju oziroma kooperantu. Navedbe zakonite zastopnice tožnice, da na rok iz dobave nima vpliva, so popolnoma odvisni od neimenovanega italijanskega proizvajalca, češ , da so v položaju „ko dobimo, dobimo“ in v direktnem nasprotju s konkretno prevzetimi obveznostmi tožnice. Tožnica toženki ni vrnila čekov in jih ni poskusila vnovčiti in toženka je tudi ni obvestila, da naj bi banka zavrnila njihovo vnovčenje. Dogovorjeno pa je bilo plačilo na podlagi predloženih čekov. Rok za plačilo tako še ni dospel. Zato je tožbeni obrestni zahtevek prav tako neutemeljen. Tožnica niti ni poskusila vnovčiti naknadno popravljenih čekov, ki jih je toženka ponovno poslala po njenem obvestilu o napaki pri datiranju zadnjih prvotno izdanih čekov. Zastopnica dolžnice je navedla, da novo izdanih čekov niso mogli sprejeti, ker so bili zneski na njih znižani, saj je toženka obračunala že nastalo škodo. Vendar tudi teh čekov niso vrnili in ni jasno, zakaj jih niso vnovčili, razlike, za katero so bili znižani, pa poskusili uveljaviti s tožbo. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2009 uveljavljala povrnitev škode upoštevaje priznanje tožnice, da je zaradi zamude upravičena do povrnitve škode (glej njen dopis z dne 2. 3. 2005), prav tako pa tudi glede na priznanje tožeče stranke za čas plačila avansa do dneva dobave in montaže do obresti na vezane vloge (dopis tožnice z dne 31. 3. 2006). Sodba pa o tem molči. Zakonita zastopnica tožnice je na obravnavi v zvezi z obveščenostjo toženke o tem „kdaj pride roba“ izražala le domneve, češ da je „težko reči, da toženka ne bi bila obveščena, češ da je salon odprt vsak dan, da je bil g. L. vsak drugi dan v salonu, da bi toženka (ki je v zelo obremenjujoči službi z nedoletnim otrokom brez kuhinje in velikimi problemi v tej zvezi) lahko prišla v salon vsak dan itd., dalje da je „sigurno bila obveščena, kdaj bo dobavljena kuhinja“ itd. itd., skratka gre za gole navedbe brez vsake zveze z resničnim dogajanjem. Enaka je njena izpoved kot na primer „povem še, da svetovalec vedno pove stranki, da je rok dobave šestdeset dni ...“, „prepričana sem, da je g. L. toženki to tudi povedal …“ itd. Cinično zvenijo njene navedbe, da bi – če bi toženka povedala, da se ne more kje prehranjevati – lahko začasno montirali kuhinjo: po vseh večkratnih dogovorjenih terminih za dobavo kuhinje, ko mora biti prostor za montažo kuhinje vnaprej pripravljen – t.j. stara kuhinjska oprema v celoti demontirana, pri čemer ne pove ali je to možnost omenila toženki. Ne pove, zakaj toženki, za katero je vedela, da je odmontirala kuhinjo in da spričo nedoletnega otroka nujno rabi kuhinjo, ni ponudila možnosti predčasne dobave lesenega dela kuhinje z vpisano začasno provizorično postavitvijo kuhalne plošče. Zakaj toženki ni povedala, da imajo že vse dele kuhinje naročene z izjemo navedenega pulta, kot je zatrjevala na obravnavi in da ji kuhinjo lahko provizorično montirajo in s tem rešijo njen resnično velik problem. Sprašuje se tudi na kakšni podlagi je zastopnica tožnice šokantno odgovorila na vprašanje, zakaj toženki niso dobavili v roku navedenega dela kuhinje, ki naj bi ga že imeli, češ da ga toženka očitno ni želela. Treba je povedati, da je pult iz umetne mase, ne pa iz kamna in se sploh ne izdeluje za vsako stranko posebej, pač pa je že pripravljen v traku, ki ga je treba le odrezati na pravo dolžino in v njem pravilno odrezati potrebno odprtino za kuhalno ploščo. Gre za sorazmerno preprost postopek, ki ga je mogoče opraviti v zelo kratkem času, na primer v enem dnevu. Tožničina zastopnica je priznala, da toženka ni bila njena stranka, da se z njo ni karkoli dogovarjala in je zato svoje izpovedi le na splošno opisovala, kako poteka sklepanje in izvajanje naročil pri tožeči stranki. Sicer pa se je zapletala v protislovja, in gre zgolj ugibanja ali navajanja očitnih neresnic oziroma netočnosti. Toženka je tudi konkretno navedla, da se je bila zaradi popolnoma razdrte kuhinje prisiljena mesec in pol z nedoletnim otrokom prehranjevati zunaj v lokalih in je v tej zvezi pogosto uporabljala tudi taksi prevoze, da bi stroškovno prihranila, pa se je prehranjevala v samopostrežnih restavracijah S. ali M., seveda ob velikih časovnih izgubah in neugodnostih v zvezi s čakanjem na prevoz, pri čemer so bili v drugih gostilnah ti stroški bistveno višji. Navedla je, da so znašali povečani stroški zaradi takšnega načina prehrane in prevoza vsaj 30,00 EUR na dan. Kakšne so bile te razmere, je toženka dodatno predstavila med svojo izpovedjo na glavni obravnavi. Popolnoma jasno pa je, da dokler je imela kuhinjo, da se je z mladoletnim predšolskim otrokom redno prehranjevala doma. Nerazumljivo je tudi apriorno odklonilno stališče izpodbijane sodbe glede uveljavljanja nematerialne škode. Ne drži, da tožnica te škode ni vsebinsko opredelila. Opredelila jo je v vlogi, kot tudi ob svojem zaslišanju na obravnavi. Iz izpovedi in navedb izhaja, da je šlo za stalne izjemne psihične napetosti in duševne bolečine, upoštevajoč še stalno skrb in bolečino zaradi mladoletnega otroka, ki je moral prestajati vse te življenjsko popolnoma nevzdržne razmere. Ta neverjeten odnos tožnice je celo na glavni obravnavi izkazala njena zastopnica z nerazumljivo izjavo, češ da tožnica očitno ni želela prejeti vsaj provizorija kuhinje.

Pritožba ni utemeljena.

Konkretni spor, ko vrednost tožbenega zahtevka ne presega 2.000,00 EUR, je spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). V skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP pa se sme sodba, s katero je končan spor o postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega dostavka 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pa pomeni, da tudi pritožnik v tem postopku ne more uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav ta razlog pritožnica s svojimi zelo obširnimi (zgoraj povzetimi) pritožbenimi trditvami oziroma navedbami nedopustno uveljavlja v delu, ki se nanaša na dokazno oceno sodišča prve stopnje, kakšen rok izpolnitve obveznosti tožeče stranke sta pravdni stranki dogovorili. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vendarle ugotovilo, da je bila tožeča stranka v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, vendar pa je tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da tožena stranka pogodbe ni odpovedala, temveč je vztrajala pri izpolnitvi, tožeča stranka pa je svojo obveznost nato vendarle izpolnila in je zato upravičena do celotnega dogovorjenega plačila. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka toženi stranki ni vrnila čekov, ki pa jih je ta izpolnila tako, da je odštela vrednost škode, katero je ocenila v zvezi z nepravočasno izpolnitvijo tožeče stranke, in da naj bi bilo plačilo na podlagi vnovčenja čekov dogovorjeno med pravdnima strankama, pa predstavljajo celo v pritožbi prvič ponujane trditve tožene stranke. Teh trditev namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, temveč se je zgolj pavšalno sklicevala na to, da je dala popolno zavarovanje plačila s čeki. Pritožnica torej tudi v tej smeri zgolj izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa so te pritožbene navedbe tudi pravno irelevantne v tem sporu, upoštevaje pritožbeno trditev, da je tožena stranka celo po svoje izpolnila čeke na manjše zneske od dogovorjenih. Ker tožeča stranka torej ni bila poplačana za celotni dogovorjeni znesek, je za neplačano razliko upravičeno izbrala sodno pot. Ker je sedaj v celoti poplačana, pa ne bo smela iskati plačila še na podlagi vnovčenja čekov.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ocenilo kot nezadostno substancirane toženkine navedbe, da je nastala premoženjska škoda, ker se je bila prisiljena s svojim otrokom prehranjevati v restavracijah. Tožena stranka je sicer res še pravočasno v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2010 navedla, da znašajo povečani stroški prehranjevanja vsaj 30,00 EUR na dan, kar znaša za osemintrideset dni zamude - 1.140,00 EUR. Vendar pa teh trditev ni podkrepila z ustreznimi dokazi. Prav tako pa je pomanjkljiva v tej smeri tudi sama trditvena podlaga. Tožena stranka bi morala izrecno navesti, da se je pred tem prehranjevala doma, nadalje bi morala navesti, koliko so znašali v povprečju stroški prehranjevanja na ta način ter nadalje navesti, koliko je porabila za prehranjevanje v restavracijah ter predložiti tudi ustrezne listinske dokaze. Te njene trditve so bile za tožečo stranko sporne (glej pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 19. 11. 2009), kar je torej terjalo ustrezno povečano procesno aktivnost tožene stranke, katere pa ni ponudila in zato posledično ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena (glej v 7. členu ZPP uzakonjeno načelo razpravnosti, ki od vsake pravdne stranke terja navedbo vseh pravno relevantnih dejstev in predložitev vseh potrebnih dokazov). Zato je v tem delu neutemeljen vsebinsko oziroma smiselno uveljavljan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odtegnitev možnosti obravnavanja pred sodiščem; tudi kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS).

Materialnopravno pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožena stranka niti ni navedla kakšne od oblik pravno priznane škode, kot jih opredeljuje prvi odstavek 179. člena OZ. Duševne bolečine, ki jih pogodbena stranka trpi zaradi same neizpolnitve oziroma izpolnitve z zamudo pogodbene obveznosti nasprotne pogodbene stranke, ne predstavljajo pravno priznane škode glede na zakonski okvir iz cit. zakonske določbe. Odškodnine za na ta način nastalo „škodo“ glede na našo zakonsko ureditev ni mogoče terjati.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo, saj tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnopravnega značaja (353. člen ZPP).