Jedro

Postopek vračila premoženjskih pravic po ZPVAS je predlagalni postopek (8. člen) in je organ vezan na obseg zahtevka, kot je v zahtevi opredeljen.

Jasno izraženega zahtevka ne morejo nadomestiti podatki, ki naj bi izhajali iz prilog in ki naj bi se nanašali na drugega upravičenca. Organ ni dolžan sklepati ali celo ugibati prave oziroma resnične volje stranke, kot to nakazuje tožnica, temveč je dolžan vlogo obravnavati v obsegu, kot iz nje izhaja, in na način, kot mu nalaga zakon.

Predpisan rok (30. 6. 2001) po ZPVAS (9. člen) je zakonsko določen prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanima sklepoma v 1. točki zavrgel zahtevo tožnice z dne 1. 7. 1999 za vračilo premoženjskih pravic, ki so bile podržavljene članu nekdanje agrarne skupnosti A. A.A., v 2. točki izreka pa zavrgel zahtevo tožnice z dne 27. 7. 2015 za vračilo premoženjskih pravic, ki so bile podržavljene članici nekdanje agrarne skupnosti A. B.B. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila navedeni zahtevi za vračilo premoženjskih pravic. Po vpogledu v listine spisa in ob upoštevanju 9. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS) je organ ugotovil, da je bilo o zahtevi za vračanje odvzetih pravic A.A. že odločeno na podlagi zahteve, ki jo je vložila njegova snaha C.C. Njena vloga je bila popolna in pravočasna ter vložena po upravičeni osebi. Na tej osnovi so bile izdane delne odločbe z dne 25. 4. 1997, 18. 11. 1998, z dne 30. 5. 2000 in 29. 11. 2006, dopolnilni odločbi z dne 29. 6. 2000 in z dne 30. 11. 2006, izdani so bili tudi sklepi o popravi pomote. Vsi navedeni akti so bili vročeni pooblaščenki tožnice kot skupni pooblaščenki članov A. Glede na povedano organ v zvezi z zahtevo Č.Č. z dne 1. 7. 1999 ni opravil nobenega uradnega dejanja, kar pomeni, da postopek na podlagi 125. člena ZUP/86 ni bil uveden. Stranka pa je očitno v to molče privolila. V zvezi z zahtevo tožnice za vračilo odvzetih pravic članice B.B. pa je organ ugotovil, da se ime tožnice v zvezi s to nekdanjo članico pojavi šele v vlogi za popravo pomot v odločbi z dne 27. 7. 2015. Pred tem tožnica ni posredovala nobene zahteve v zvezi s to zahtevo. Sedanja pojasnila tožnice, da je zahteva za vračilo odvzetih premoženjskih pravic A.A. z dne 1. 7. 1999 vložena pomotoma in bi se dejansko morala glasiti na B.B., so neprepričljiva. K tej vlogi ni priloženih nobenih dokazil, iz katerih bi se dalo sklepati na pomoto pri navedbi upravičenca. V predpisanem roku po ZVPAS, tj. do 30. 6. 2001, pa tožnica vračila pravic po pok. B.B. nedvomno ni zahtevala. Rok za vložitev zahteve po ZPVAS je materialni prekluzivni rok, postopek pa se vodi in uvede na zahtevo strank. Organ je zato to vlogo zavrgel kot prepozno (129. člen ZUP).

2. Drugostopni organ je v pritožbenem postopku potrdil odločitev prvostopnega organa, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je bilo iz vloge z dne 1. 7. 1999 jasno razvidno, da jo tožnica vlaga za vračilo odvzetih premoženjskih pravic A.A., pa še to pogojno, če ne bo ugodeno zahtevi C.C. Organ pa je vezan na zahtevo stranke, še zlasti če je ta jasna in nedvoumna. Četudi pa bi tožnica pravočasno vložila zahtevo po B.B., pa ne bi uspešno izkazala pravnega nasledstva po njej, saj je slednja z izročilno pogodbo svoje premoženje izročila D.D., materi tožnice, vendar se ta pogodba nanaša le na premoženje, ki je predmet te pogodbe, ne pa na drugo, kasneje pridobljeno ali najdeno premoženje.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da je organ napačno uporabil drugi odstavek 125. člena ZUP/86 kot podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. V tem primeru je bilo pred izdajo sklepa pojasnjeno, da je pri pisanju zahtevka prišlo do očitne napake in da se zahtevek ne nanaša na pomotoma navedenega upravičenca A.A., ampak na B.B. Že v vlogi z dne 1. 7. 1999 je bilo navedeno, da dediči upravičencev vlagajo zahteve poleg snah in ne pogojno. Sicer se je pa organ z dopisom z dne 30. 11. 2015, ko je pozval tožnico na pojasnila, spustil v ugotavljanje dejanskega stanja, zato je treba šteti, da je bil postopek uveden. Ne drži, da se je ime B.B. v vlogah tožnice pojavilo šele v vlogi z dne 27. 7. 2015. K vlogi z dne 29. 6. 1999 (tj. 1. 7. 1999 - op. sod.) so bile priložene kopije družinskih dreves, rojstnega lista za tožnico in pooblastila tožnice, iz katerih je razvidno, da zahteva vrnitev nepremičnin odvzetih B.B. in E.E. in ne A.A. Vse to je bilo ponovno dodano k vlogi z dne 30. 12. 2015. Tudi če iz vseh prilog organ ne bi mogel sklepati, da je tožnica vložila zahtevo za vrnitev pravic, odvzetih B.B. (in E.E.), pa je bil s tem dejstvom organ seznanjen pred izdajo izpodbijanega akta, saj je bilo to izrecno navedeno v vlogi z dne 27. 7. 2015, še natančneje pa v dopisih z dne 31. 12. 2015 in z dne 29. 1. 2016. Napačno pa je tudi navedeno, da je bila vloga z dne 1. 7. 1999 popolna in razumljiva, saj npr. D.D. ni mogla vedeti, da bo tožnica sploh vložila zahtevo, niti ni vedela, kdaj in če bo hči sprejeta med člane A. Organu pa so bila tudi znana prejšnja in sedanja pravila A., iz katerih jasno izhaja, da je solastnina na podržavljenih nepremičninah nerazdružno povezana z lastninsko pravico posameznih zemljiškoknjižnih vložkov, torej je vezana na lastnino posameznih kmetij in ni bilo primera, da bi vlagatelj zahteval vrnitev nepremičnin upravičenca, ki je bil lastnik druge kmetije. Zato je nerazumljivo in protispisno, da bi tožnica zahtevala vrnitev pravic po pok. A.A., ki so vezane na kmetijo, ki je v lasti potomcev njenega strica, po katerem tožnica ne deduje, ne bi pa zahtevala vrnitev pravic po pokojni upravičenki B.B., ki so vezane na kmetijo, ki je v lasti matere tožnice in ki jo tožnica ves čas obdeluje. Zaradi obsežnosti zadev je prišlo do pomote pri navedbi imena upravičenca, ki pa je bila pred izdajo odločbe tudi odpravljena. Šlo je le za odpravo napake in ne za spremembo ali širitev zahtevka. Na obsežnost in zapletenost zadeve kaže tudi dejstvo, da je organ moral s sklepi o popravi pomot odpravljati napake. Nenazadnje pa na obsežnost zadeve kaže tudi dejstvo, da je bilo o zahtevku D.D., vloženem leta 1999, odločeno letos. V sami odločbi o podržavljenju pa so tudi pisne napake, saj niso navedeni vsi člani A. Ker je tožnica vlogo dopolnila in pojasnila pred izdajo izpodbijanega akta, je zahtevek glede na ZUP vložen pravočasno. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijani akt in odloči, da se upravičenki B.B., roj. ..., umrli ..., vrnejo premoženjske pravice, ki so ji bile odvzete kot članici A. in sicer nepremičnine v k.o. ..., ki so bile v določenih deležih vrnjene ostalih upravičencem, ostalim članom nekdanje A. v vseh delnih in dopolnilnih odločbah tako, da se med upravičenci navede tudi B.B. in se ji vrnejo nepremičnine do 3/487-tin, za omenjeni delež pa se ustrezno temu zmanjša delež B., podrejeno pa predlagala, da sodišče akt odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vsebinsko prerekala tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijanem aktu. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju zahteve tožnice za vračilo premoženjskih pravic, podržavljenih pok. A.A. (1. točka izreka), in o zavrženju zahteve tožnice za vračilo premoženjskih pravic, podržavljenih pok. B.B. (2. točka izreka). Kot podlago za odločitev pod 1. točko izreka je uporabil 125. člen ZUP/86, ker postopek po zahtevi tožnice za vračilo premoženjskih pravic po pok. A.A. ni bil uveden, za odločitev pod 2. točko izreka pa 129. člen ZUP, ker je tožnica zahtevo za vračilo premoženjskih pravic po pok. B.B. vložila prepozno.

7. Tožnica uvodoma ugovarja, da organ ni imel podlage za zaključek, da postopek sploh ni bil uveden, saj se je spustil v obravnavanje stvari s pozivom tožnici (dopis z dne 30. 11. 2015). Po določbi 125. člena ZUP/86 je upravni postopek uveden, brž ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje (prvi odstavek), če pa vidi pristojni organ iz vložene strankine vloge, da po veljavnih predpisih ni podlage za uvedbo postopka, izda o tem sklep; zoper ta sklep je dovoljenja posebna pritožba (drugi odstavek). Sodišče se s tem tožničinim ugovorom ne strinja. Iz dopisa z dne 30. 11. 2015 je namreč razvidno, da je organ pozval na razjasnitev in dopolnitev vloge za vračilo premoženja po pok. A.A. D.D., ki jo sicer zastopa ista pooblaščenka, ne pa tožnice. Iz tega dopisa organa tudi izhaja, da je bilo o vračilu premoženjskih pravic po pok. A.A. že pravnomočno odločeno (kar med strankami tudi ni sporno), da pa je treba v postopku razjasniti še vlogo (z dne 18. 2. 1997 in z dne 27. 7. 2015), ki jo je vložila D.D. za vračilo premoženjskih pravic po pok. B.B. Glede na povedano je tudi po presoji sodišča organ mogel zaključiti, da za uvedbo postopka za obravnavanje zahteve tožnice za vračilo premoženjskih pravic, podržavljenih pok. A.A., ni podlage in je zato zahtevo tožnice v tem delu smel zavreči na tej podlagi.

8. Organ je tudi sprejel pravilno odločitev o zavrženju tožničine zahteve za vračilo premoženjskih pravic, podržavljenih pok. B.B., kot prepozne. Po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Tako odločitev pa je organ sprejel po naslednjih ugotovitvah: - da je tožnica v vlogi z dne 29. 6. 1999 oziroma z dne 1. 7. 1999 (kot ena izmed članic A.) vložila zahtevo za vračilo premoženja po pok. A.A., - da je šele v vlogi, ki jo je tožnica (oziroma pooblaščenka v njenem imenu ter imenu D.D.) vložila 27. 7. 2015 (vloga je naslovljena ''zahteva za popravo pomote oziroma dopolnitev upravičencev, ki jim je bilo vrnjeno premoženje v odločbah, izdanih v denacionalizacijski zadevi opr. št. 321-138/95''), prvič navedla, da je bila vložena zahteva za vračilo premoženja po pok. B.B. (vloga D.D. z dne 18. 2. 1997 in dopolnitev zahtevka z dne 29. 6. 1999 (zahteva z dne 1. 7. 1999) tožnice) in - da pojasnil tožnice, da je vsebovala zahteva z dne 1. 7. 1999 očitno pomoto v navedbi upravičenca (namesto pok. B.B. je bil pomotoma naveden pok. A.A.), organ ne more sprejeti.

9. Tožnica ugovarja, da gre za očitno pisno pomoto v navedbi upravičenca, ki bi jo organ moral upoštevati, še zlasti, ker je bila zahteva vložena poleg že vloženih zahtevkov drugih vlagateljev oziroma vlagateljic (iz previdnosti in torej ne pogojno), da je iz prilog k vlogi z dne 1. 7. 1999 izhajalo, da tožnica vlaga zahtevo po pok. B.B., to pa naj bi bilo logično tudi zato, ker tožnica po pok. A.A. ne more uveljavljati nobenih premoženjskih pravic, jih pa lahko po pok. B.B. Sodišče tudi tega ugovora tožnice ne more sprejeti. Zahteva tožnice z dne 1. 7. 1999 je bila jasna in nedvoumna ter se je nanašala na pok. A.A. in v tem obsegu je organ tudi smel odločati. Postopek vračila premoženjskih pravic po ZPVAS je namreč predlagalni postopek (8. člen zakona) in je organ vezan na obseg zahtevka, kot je v zahtevi tudi opredeljen. Če bi organ odločil tako, kot bi po mnenju tožnice v tem primeru moral, torej, da bi odločal o vračilu premoženjskih pravic po drugemu upravičencu, kot je bil naveden v vlogi, bi odločal brez zahtevka stranke, kar je razlog za ničnost odločbe (267. člen ZUP/86 oziroma 279. člen ZUP). Tožnica se zato tudi ne more sklicevati na priloge k vlogi z dne 1. 7. 1999, saj (kot je pojasnil tožnici že drugostopni organ) k tej vlogi priloge niti niso bile dane. Četudi pa bi temu res bilo tako, pa tožnica tudi nima prav, saj jasno izraženega zahtevka ne morejo nadomestiti podatki, ki naj bi izhajali iz prilog in ki naj bi se nanašali - kot v tem primeru - na drugega upravičenca. Tožnica tudi nima prav, da bi moral organ sklepati, da je šlo za pisno pomoto, ne samo glede na priloge k vlogi (ki jih - kot že povedano - ni bilo), temveč tudi, ker tožnica ni upravičena uveljavljati premoženjskih pravic po pok. A.A. Če je zahteva oziroma vloga jasna, popolna ter razumljiva (kar je zahteva tožnice z dne 1. 7. 1999 nedvomno tudi bila, zaradi česar tudi ni mogoče očitati organu, da tožnice ni pozval na pravilno oblikovanje zahtevka), organ stranke ni dolžan pozivati k njeni dopolnitvi oziroma razjasnitvi (67. člen ZUP/86 oziroma 67. člen ZUP). Prav tako pa organ ni dolžan sklepati ali celo ugibati prave oziroma resnične volje stranke, kot to nakazuje tožnica, temveč je dolžan vlogo obravnavati v obsegu, kot iz nje izhaja, in na način, kot mu nalaga zakon.

10. S tem, ko je tožnica vlogo dopolnila po pozivu organa z dne 30. 11. 2015 in pojasnila, da je šlo pri zahtevi z dne 1. 7. 1999 za pomoto pri navedbi imena upravičenca, pa ni sanirala neizpolnjevanja procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zahteve: to je vložitev do predpisanega roka (30. 6. 2001) po ZPVAS (9. člen). Gre namreč za zakonsko določen prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

11. Sodišče je glede na navedeno tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.