Jedro

V primeru, ko je v splošnem aktu opredeljeno pijančevanje med delom kot hujša kršitev delovne obveznosti, se pod tem razume pijančevanje med delovnim časom, in ne le med opravljanjem dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 29.9.1993 in sklepa delavskega sveta z dne 17.11.1993, v zvezi s tožniku izrečenim disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnji zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti nazaj na delo in mu plačati odškodnino v višini izpadlega osebnega dohodka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil kršitve delovnih obveznosti, za katere je bil spoznan za odgovornega in mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sicer, da je 17.8.1993 neopravičeno izostal z dela, da je 16.9.1993 brez dovoljenja zapustil delovno mesto in da je bil tega dne vinjen na delovnem mestu. Sodišče ugotavlja, da je tožnikova vinjenost bila take stopnje, da ni obvladoval svojega vedenja in da je predstavljal nevarnost za sebe in druge.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kršitve delovnih obveznosti, za katere mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in da ni razlogov za milejši ukrep oziroma za pogojno odložitev izvršitve izrečenega ukrepa.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji očita sodišču druge stopnje, da nekritično verjame tožnikovemu nadrejenemu delavcu, da je že pred tem izostajal iz dela in meni, da je sodišče kršilo materialno pravo, ko opira odločitev na domneve. Dalje navaja, da če je zapustil delovno mesto, potem med delom ni mogel pijančevati. Dejansko kritičnega dne ni delal, saj je že zjutraj zapustil delovno mesto, zato je neutemeljen očitek, da je med delom pijančeval. Glede na okoliščine, v katerih je storil kršitve, bi bil ustrezen blažji ukrep, ali pa pogojna odložitev izvršitve izrečenega ukrepa. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče ne more presojati ugotovljenega dejanskega stanja in ne upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Obe nižji sodišči sta ugotovili, da so pri ravnanjih revidenta podani znaki vseh kršitev delovnih obveznosti, za katere je bil spoznan za odgovornega. Zato ni upoštevna revizijska navedba, da revident 16.9.1993 ni bil na delovnem mestu, in da zato ni mogel pijančevati med delom. Opredelitev "med delom" dejansko pomeni med delovnim časom in ne le med opravljanjem dela. Ugotovljeno pa je, da je bil revident pod vplivom alkohola med delovnim časom in to na območju, na katerem v takem stanju ne bi smel biti. Zato so tudi po mnenju revizijskega sodišča v revidentovem ravnanju podani vsi znaki hujše kršitve delovne obveznosti iz 4. točke C 89. člena pravilnika o delovnih razmerjih, ki se jo stori s prihajanjem na delo v vinjenem stanju ali uživanjem alkohola ali narkotičnega sredstva med delom. Za tako kršitev se po navedeni določbi pravilnika mora obvezno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Taka določba ni v nasprotju z 89. členom Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, kdaj se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, saj že samo stanje alkoholiziranosti pomeni nevarnost oziroma ogrožanje varnosti delavca samega in drugih, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno revidentu ni mogel biti izrečen blažji ukrep. Po določbi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih se izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži. Zakon ne določa pogojev za obvezno odložitev izršitve izrečenega ukrepa, zato je presoja o tem v celoti prepuščena disciplinskim organom in sodišču. Po mnenju revizijskega sodišča bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, v zvezi s pogojno odložitvijo izvršitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja, če bi bile ugotovljene take okoliščine in dejstva, iz katerih bi izhajalo, da revident ne bi več kršil delovnih obveznosti, če tudi se ukrep ne bi izvršil. Taka dejstva oziroma okoliščine pa niso ugotovljena, zato materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov, na katerega pazi po uradni dolžnosti (386. člena ZPP), zato je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

O predlogu za oprostitev plačila takse, revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).