Jedro

Namen predhodne določbe 2. odstavka 206. člena ZSS je bil v zmanjšanju razlik med sodniki, ki so bili zaradi nove delitve dela razporejeni na okrožna in okrajna sodišča in zato ni zakonske podlage, da bi po tej določbi napredovali tudi sodniki za prekrške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.3.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Sveta sodnikov za prekrške z dne 12.1.1999, s katero je prvostopni organ zavrnil predlog tožnice za pridobitev naziva svetnice in uvrstitve v ustrezni plačilni razred, češ da ne izpolnjuje 15 let sodniške službe.

Po presoji sodišča prve stopnje je namen določbe 2. odstavka 106. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98) izboljšanje položaja tistih sodnikov, ki so bili zaradi spremembe organizacije prvostopenjskih sodišč splošne pristojnosti ob razporeditvi sodnikov na novo ustanovljena okrajna in okrožna sodišča, razporejeni na okrajna sodišča. Ob upoštevanju vsebine in namena te določbe pa njena smiselna uporaba pri določanju plač sodnikov za prekrške oziroma v obravnavanem primeru napredovanja tožnice v naziv svetnik ne more priti v poštev. Zato je tožena stranka pravilno zavrnila tožničino pritožbo, vendar bi morala za to svojo odločitev uporabiti druge razloge, to je razloge, ki jih navaja sodišče. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Izpodbijane sodbe po tožničinem mnenju ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o tistih odločilnih dejstvih, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo sveta sodnikov za prekrške. Ta je pritožbo zavrnil, češ da sodniška služba in sodniška funkcija nista izenačeni. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je zgolj navedena razlaga drugega odstavka 106. člena ZSS in da zato niso izpolnjeni pogoji za njeno napredovanje v naziv svetnice. Prvič je bila uvrščena v plačilni razred 2.56 dne 28.6.1997, 12.11.1998 pa je bila izvoljena v trajni mandat. Prepričana je, da je funkcija namestnika javnega tožilca, ki jo je predhodno opravljala, izenačena s funkcijo sodnika za prekrške, kar je razvidno iz 1. odstavka 105. člena ZSS, pa tudi iz 2. odstavka 13. člena ZSS. Zakon o prekrških pa v 258h členu napotuje na smiselno uporabo določb ZSS glede plač sodnikov za prekrške, njihovega imenovanja, itd. Zato meni, da ob upoštevanju dela kot namestnica javnega tožilstva in sodnice za prekrške izpolnjuje pogoj 15 let sodniške službe za napredovanje v naziv svetnica.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Z razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče obrazložilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavanem primeru ni podan zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica nima prav, ko zatrjuje, da velja za sodnike za prekrške smiselno tudi določba 2. odstavka 106. člena ZSS v zvezi z določbo 258h člena Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 25/83 in nadaljnji), ki določa izenačevanje sodnikov za prekrške s sodniki sodišč splošne pristojnosti in specializiranih sodišč glede napredovanja, kriterijev za izbiro, postopek ocenjevanja dela, itd. Določbo 2. odstavka 106. člena ZSS je treba razlagati po njenem namenu, ki ga je navedlo že sodišče prve stopnje. Namen te prehodne določbe je bil zmanjšati razliko med sodniki, ki so bili zaradi nove delitve dela med dve prvostopni sodišči razporejeni na okrožna sodišča in sodniki, ki so bili razporejeni na okrajna sodišča. Zakonodajalec je pravico do naziva svetnik za okrajne sodnike uredil drugače, in sicer zato, da bi motiviral izkušene sodnike, da ostanejo na okrajnih sodiščih. Ustavno sodišče RS je glede takega napredovanja (samo) okrajnih sodnikov zapisalo (U-I-105/96), da je tak razlog razumen, pridobitev pravice do naziva svetnika okrajnega sodišča že po samem zakonu (3. odstavek 27. člena v zvezi z 2. odstavkom 106. člena ZSS) pa tudi primerno sredstvo za dosego zasledovanega cilja. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča zato tožena stranka ni imela zakonske podlage, da določbo 2. odstavka 106. člena ZSS uporabi tudi v obravnavanem primeru, kot je to želela tožnica.

Pritožbeno sodišče pa glede uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pojasnjuje tožnici, da ga je možno uveljavljati le tedaj, kadar in kolikor sodba sodišča prve stopnje temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Ker sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog ni podan.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.