Jedro

Za obstoj podlage iz 5. člena ZDen ne zadostuje le ugotovitev o tedanjih splošnih družbenih razmerah. Ugotovljene morajo biti tudi take okoliščine pri sklepanju konkretnega pravnega posla, ki pomenijo silo, grožnjo ali zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Ker v obravnavani zadevi take okoliščine pri sklepanju darilne pogodbe z dne 26.6.1962 niso bile ugotovljene, je zahteva za denacionalizacijo neutemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v četrtem odločanju tretjič zavrnilo zahtevo predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin, ki jih je njun oče z darilno pogodbo z dne 26.6.1962 prepustil Občini I.. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se zahtevi za denacionalizacijo ugodi. Revizija očita sodišču prve stopnje, da je pravilno oceno izvedenih dokazov v skladu z napotili iz prvega razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča opravilo le v svojem drugem sklepu, s katerim je ugotovilo, da obstoji podlaga za denacionalizacijo, vendar je bil ta sklep kasneje razveljavljen. Ukvarja se z razlogi iz drugega razveljavitvenega sklepa o pojmovanju grožnje in zvijače, ki pa je po mnenju revizije preozko, ker je sodna praksa že takrat te pojme širše obravnavala. Ker je bilo po mnenju revizije ugotovljeno, da denacionalizacijski upravičenec ni imel darilnega namena, se vprašanje razlogov darila toliko bolj potencira. Pri tem pa sodišče ni upoštevalo, da je zaradi poteka časa zelo otežkočeno dokazovanje okoliščin. To je posledica neprimernega odnosa sodišča prve stopnje do predlagateljev, saj je sodišče napačno interpretiralo njuno trditev v eni od pritožb kot odpoved upoštevanju takratnih splošnih razmer. Sodišče druge stopnje je to sicer delno saniralo, vendar ne do konca, saj ni dejansko upoštevalo izpovedi prič o običajnem nagovarjanju davčnih uradnikov, naj kmetje dajo zemljo. Tudi če naj bi res šlo samo za nasvete, kot je priča V. v drugi izpovedi zatrjeval, so to preprosti kmetje razumeli kot grožnjo. Revizija graja razloge, da naj ne bi bilo dokazano izjalovljeno pričakovanje denacionalizacijskega upravičenca, da mu bodo davki za nazaj odpisani in da bo dobil podporo. Če mu ne bi tega obljubili, bi verjetno raje zemljo prodal in s tem plačal dolg. V utemeljitev teh trditev revizija povzema izpovedi nekaterih prič, za katere meni, da dokazujejo trditve obeh predlagateljev. Na koncu še poudarja, da je z vidika denacionalizacije krivično, da predlagatelja odvzetega ne dobita nazaj, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu obljubljen odpis davkov za nazaj in obljubljena podpora za naprej, te obljube pa niso bile izpolnjene.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Podlaga za denacionalizacijo je po 5. členu ZDen pravni posel, na podlagi katerega je premoženje prešlo v državno last, če je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Pri presoji te podlage je treba upoštevati tedanje splošne družbene razmere in okoliščine, v katerih je bil sklenjen konkretni pravni posel, ter njihovo medsebojno vplivanje. Povzeto besedilo 5. člena ZDen ne predpostavlja, da je bil vsak pravni posel, s katerim je v tedanjih družbenih razmerah premoženje prešlo v državno last, sklenjen pod vplivom sile, zmote ali zvijače. Res je treba silo, grožnjo in zvijačo v smislu navedene zakonske določbe razlagati širše od takratnih pravil civilnega prava, vendar to ne pomeni, da ni treba ugotoviti in upoštevati konkretnih okoliščin v času sklepanja pravnega posla. Ali z drugimi besedami: samo tako imenovana posredna prisila države, ki z zakonodajo ustvari take splošne in ekonomske razmere, zaradi katerih se njeni prebivalci odločajo za prenos premoženja državi, ne zadostuje za obstoj pravnega položaja iz 5. člena ZDen.

V obravnavani zadevi sta predlagatelja uveljavljala, da je razlog za denacionalizacijo podarjenih nepremičnin obljuba odpusta davčnega dolga in obljuba pomoči za naprej. Teh trditev pa po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč nista dokazala. Revizija sicer povzema izpovedi prič, ki naj bi to dokazovale, vendar s takimi trditvami izpodbija dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Tega v revizijskem postopku zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče uveljavljati. Tudi sicer so revizijski povzetki izpovedi prič nepopolni, saj revizija na primer ne omenja drugega dela izpovedi priče B. Z., da ne ve nič o kakšni prisili. Tudi ostale priče o konkretnih okoliščinah, v katerih je bila sklenjena darilna pogodba, niso vedele ničesar. Pritožbeno sodišče je korektno povzelo izpoved upravičenčeve hčerke, da o odpisu davka in obljubi pomoči ni vedela ničesar in je drugačno revizijsko zatrjevanje neutemeljeno. V zvezi s povzemanjem izpovedi prič v sklepih sodišča druge in prve stopnje revizijsko sodišče ni ugotovilo nobenih procesnih nepravilnosti, na katere morda meri revizija, ki pa uveljavljanih procesnih kršitev vsebinsko sicer ni jasno opredelila.

Revizijsko sodišče je torej vezano na odločilno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da predlagatelja nista dokazala, da naj bi imel denacionalizacijski upravičenec utemeljene razloge za pričakovanje, da mu bodo zaradi sklenjenega pravnega posla odpustili dolžne davke in nudili pomoč vnaprej. K tem razlogom obeh sodišč revizijsko sodišče še dodaja, da predlagatelja, ki sta bila v času sklepanja pravnega posla stara že okoli 30 let, in otroški dodatek zanju zato ni mogel priti v poštev, nista pojasnila, za kakšno drugo obljubljeno socialno pomoč naj bi sploh šlo.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje. Zato je lahko revizijsko sodišče v tej zadevi obravnavalo le razloge pritožbene odločbe v zvezi z odločbo sodišča prve stopnje iz četrtega odločanja. Z razlogi iz razveljavitvenih in razveljavljenih odločb iz prejšnjih odločanj, ki jih omenja in poudarja revizija, se torej ni moglo ukvarjati. Revizijske trditve, kako so preprosti ljudje razumeli običajno nagovarjanje davčnih uradnikov, merijo na tedanje splošne razmere, ki pa so v tej zadevi nesporne. Če revizija s temi trditvami skuša uveljaviti, da je bil takega nasveta, ki naj bi ga razumel kot grožnjo, deležen tudi denacionalizacijski upravičenec, taka trditev nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev obeh sodišč, da pri sklepanju konkretne darilne pogodbe, ki jo je sestavil sodnik, ni bilo nobene grožnje. Sodišči sta tudi ugotovili razloge, zaradi katerih se je denacionalizacijski upravičenec odločil za sklenitev pravnega posla. Zato revizija ne more uspeti s trditvami o neobstoju darilnega namena.

Po vsem obrazloženem v tej zadevi niso bile ugotovljene take konkretne okoliščine ob sklepanju darilne pogodbe z dne 26.6.1962, ki bi utemeljevale sklep, da je denacionalizacijski upravičenec pravni posel sklenil zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zavrnitev denacionalizacijske zahteve in zavrnitev pritožbe predlagateljev sta bili zato materialnopravno pravilni.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je moralo revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP revizijo obeh predlagateljev zavrniti.