Jedro

Sodne poravnave (v predmetni zadevi sporazuma, sklenjenega na podlagi 251c člena ZIZ) ni dopustno izpodbijati zaradi ničnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je neobstoječa in nična posojilna zastavna pogodba z dne 5.5.1994, ki so jo sklenili B. H. kot upnik, M. H. kot dolžnik in T. S., roj. 1945, kot zastavitelj in da je neobstoječ in ničen ter brez pravnega učinka sporazum R 93/94 z dne 6.5.1994, sestavljen pri takratnem Temeljnem sodišču v Novem mestu, Enoti v Brežicah. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 985,18 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Napačno in nesprejemljivo je stališče sodišča glede sporazuma, ki ga sodišče šteje kot sodno poravnavo. Nepravilno se je oprlo na določbe ZPP glede sklenjene sodne poravnave. Glede uveljavljane ničnosti Posojilno - zastavne pogodbe z dne 5.5.1994 se je sodišče postavilo na popolnoma nesprejemljivo stališče, češ da tretjemu, to je takratnemu pogodbeniku ni mogoče očitati, da ni bil v dobri veri. Odločilno je namreč ravnanje drugega pogodbenika T. S., ki ne bi smel zastaviti nepremičnin, ki niso bile njegove. Seveda pa bi tudi upnik moral pokazati večjo skrbnost, in bi se zlahka ugotovilo, da T. S. ne more zastavljati nekaj, kar ni njegovo. Res je, da v izpisu iz zemljiške knjige ni bil naveden rojstni datum ali drug identifikacijski podatek za zastavitelja, vendar pa je bila dolžnost pogodbenih strank, predvsem pa tudi sodišča, da v zemljiški knjigi ustrezno preveri, ali je zastavitelj lastnik nepremičnine. A. H. je umrl 24.4.1993, po njem je bilo uvedeno dedovanje, vendar pa na T. S. (roj. 1945) ni prešla celotna zapuščina, temveč le tisti del, ki odpade nanj kot na dediča. Ne bi smel razpolagati s celotno zapuščino, saj je šlo za dediščinsko skupnost. Glede nepremičnin vl. št. 539 k.o. X. je bil 21.5.2009 izdan dodatni sklep o dedovanju D 24/1995 in gre za naknadno najdeno premoženje. Tožnik je postal solastnik po svojem starem očetu A. H., roj. 1914. Tožnikov oče (zastavitelj) je umrl pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju in je tožnik dedoval na podlagi vstopne pravice po svojem očetu. Sodišče se ne opredeli, zakaj sporazum ni ničen, kot je tožnik vtoževal, in ni zamudil roka za tožbo, kot navaja sodišče. Treba je upoštevati naravo takšnih sklenjenih sporazumov v času, ko je bil sklenjen, in takratna pravila, ne pa sedanjih določb ZPP. Sporazum je bil sklenjen v letu 1994, sodna praksa pa je takrat sodno poravnavo obravnavala drugače. H. oziroma sedaj toženka B. v razmerju do tožnika oziroma ostalih solastnikov ne morejo imeti kakršnihkoli upravičenj in je v tem delu zaključek sodišča nesprejemljiv. Posledično, zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari (zahtevku tožnika bi bilo treba ugoditi), je nepravilna tudi stroškovna odločitev.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da Posojilno-zastavna pogodba z dne 5.5.1994 ni nična. Sporazum, sklenjen 6.5.1994 pri Temeljnem sodišču v Novem mestu, Enoti v Brežicah, pa ima naravo sodne poravnave. Na podlagi 392. člena ZPP jo je mogoče izpodbijati le s tožbo za izpodbijanje sodne poravnave, tožnik pa ne uveljavlja nobenega od predvidenih razlogov za njeno izpodbijanje. Sicer pa so v obravnavanem primeru roki za vložitev tožbe za izpodbijanje sodne poravnave tudi že potekli.

6. Dejanske ugotovitve sodbe so naslednje: - stranke B. H. kot upnik, M. H. kot dolžnik in T. S. kot zastavitelj, so na sodišču 6.5.1994 (spis Temeljnega sodišča Novo mesto, Enota Brežice R 93/94) sklenile sporazum za zavarovanje upnikove denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah vl. št. 539 k.o. X., katerih lastnik je zastavitelj T. S., roj. 1945, - v zapisniku so bile stranke opozorjene, da predstavlja sporazum sodno poravnavo, - sestavni del sporazuma je Posojilno zastavna pogodba z dne 5.5.1994, - na podlagi sporazuma je bila v zemljiški knjigi s sklepom z dne 22.4.1996 odrejena vknjižba zastavne pravice, - iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 539 k.o. X., ki je v spisu Temeljnega sodišča Novo mesto, Enota Brežice R 93/94, je razvidno, da je kot lastnik vpisan A. H., ..., brez kakršnihkoli drugih osebnih podatkov, - na naslovu ... sta živela T. S. in A. H., roj. 1914, ki je umrl 24.4.1993, - dediči A. H. so bili njegova žena in sedem otrok, med njimi tudi T. S., - z dednimi izjavami februarja 1995 so se dediči odpovedali pravici do dedovanja po A. H. ali pa so svoj dedni delež odstopili T. S., - s pravnomočnim sklepom o dedovanju D 24/95 z dne 15.2.1995, ki pa nepremičnin vl. št. 539. k.o. X. ne obsega, je bil za dediča celotnega zapustnikovega premoženja razglašen T. S , - T. S. je umrl 6.8.2005, po pravnomočnem sklepu o dedovanju pa sta njegova dediča tožnik in sestra R. H., - z dodatnim sklepom o dedovanju D 24/95 z dne 21.5.2009, izdanem na zahtevo tožnika 21.12.2007, je bilo ugotovljeno, da v zapuščino po A. H. spadajo tudi nepremičnine vl. št. 539 k.o. X., - iz zgodovinskega izpiska za vl. št. 539 k.o. X. je razvidno, da je kot lastnik vpisan A. H., …, do celote, kot podlaga za vknjižbo pa je odločba o dedovanju z dne 3.8.1948, O 165/48-10 v zvezi z dednim dogovorom z dne 16.6.1948. O ničnosti posojilno zastavne pogodbe

7. Sodba zavzema stališče, da pogodba ni nična, čeprav T. S. ml. ob zastavi nepremičnin maja 1994 ni imel razpolagalne sposobnosti. Bil je eden od skupnih lastnikov (z drugimi dediči) in sam z nepremičnimami zapustnika ne bi smel razpolagati. Skupno premoženje je mogoče obremeniti le kot celoto, kar lahko storijo le vsi skupni lastniki skupaj. Po uveljavljeni sodni praksi pa je v primeru neupravičenega razpolaganja enega od skupnih lastnikov varovana dobra vera tretjega. Tretjemu, to je takratnemu upniku B. H. (sedaj toženka), pa ni mogoče očitati, da ne bi bil pri sklepanju pravnega posla in sodne poravnave v dobri veri.

8. Nosilna teza pritožbe je, da ni pomembno, ali je bil takratni upnik v dobri veri ali ne (po pritožbenem stališču bi upnik sicer moral pokazati večjo skrbnost), temveč je odločilno, da zastavitelj (pravni prednik tožnika), ni imel razpolagalne sposobnosti.

9. Ob sklenitvi zastavne pogodbe (5.5.1994) je bil A. H. že mrtev (umrl je 24.4.1993), zato je po določbi 145. člena ZD zapustnikovo premoženje pripadalo vsem dedičem skupaj kot skupno premoženje do izdaje sklepa o dedovanju (15.21995). V trenutku sklenitve zastavne pogodbe T. S. sam ni bil upravičen z zapuščino razpolagati, kot pravilo ugotavlja že sodba. Sporna nepremičnina vse do leta 2009, ko je tožnik izposloval dodatni sklep o dedovanju, ni bila zajeta v sklepu o dedovanju, vendar pa je sklep o dedovanju le deklaratorne narave. S trenutkom smrti je vse nepremično premoženje zapustnika postalo last dedičev.

10. Pravilno je stališče sodbe, da je veljavnost sklenjene pogodbe odvisna od vprašanja, ali je tretjemu (v predmetni zadevi upniku) moč očitati, da ni bil v dobri veri. Za obstoj dobre vere mora obstajati prepričanost tistega, ki se nanjo sklicuje, da obstajajo vsi pogoji za njeno veljavnost. Po stališču sodbe, s katerim pritožbeno sodišče soglaša, ni bilo okoliščin oziroma jih tožnik ni navajal, ki bi vzbujale dvom v to, da T. S. ni bil (edini) lastnik nepremičnine, ki jo je zastavil. Tožnik ni trdil, da je upnik vedel, da je oče zastavitelja (A. H.), ki je po podatkih zemljiške knjige lastnik nepremičnin vl. št. 539 k.o. X. (1), umrl, še manj pa, da živi na istem naslovu kot zastavitelj in je njegov soimenjak. Zastavitelj T. S. se je predstavljal za lastnika zastavljene nepremičnine, lastništvo je izkazoval z izpiskom iz zemljiške knjige, v katerem je bil, kot ugotavlja sodba, vpisan A. H., ..., brez kakršnihkoli drugih osebnih podatkov. Ob ugotovljenih dejstvih se za pravilno izkaže stališče sodbe, da upniku ni mogoče očitati nedobrovernosti. Zgolj s pavšalno trditvijo, da bi moral upnik pokazati večjo skrbnost, pritožba ne vzbuja pomislekov v pravilnost odločitve.

11. Sicer pa je odločitev, da zastavno posojilna pogodba ni nična, pravilna tudi zato, ker s sklenitvijo sporazuma pred sodiščem 6.5.1994 ni več predstavljala podlage njegove obveznosti, ker je to postal sklenjeni sporazum. Tožnik za njeno izpodbijanje nima pravnega interesa. Posojilno zastavna pogodba je postala sestavni del sporazuma.

12. Po določbah Zakona o izvršilnem postopku (2) (v nadaljevanju ZIP), veljavnih v času sklepanja sporazuma, je lahko sodišče na podlagi sporazuma strank odredilo in opravilo vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini (251a do 251f člen ZIP). V 251c člena ZIP je določeno, da sodišče na predlog strank določi narok, na katerem v zapisniku ugotovi sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika oziroma s popisom zastavne pravice na premičnih stvareh dolžnika zavaruje denarna terjatev. Podpisani zapisnik o sporazumu strank ima moč sodne poravnave.

13. Tožbo na ničnost posojilno zastavne pogodbe bi zato bilo treba zavreči. Pritožbeno sodišče pa odločitve ne spreminja, ker tožnik ugodnejše rešitve (ob morebitni ponovni vložitvi tožbe) ne more doseči. O ničnosti sporazuma

14. Pravilno je stališče sodbe, da sodne poravnave (v predmetnem primeru sporazuma, sklenjenega pred sodiščem na podlagi 251c ZIP), ni dopustno izpodbijati zaradi ničnosti. Na ničnostne razloge je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti. Če jih prezre, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo z njim znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti, je ni mogoče izpodbijati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi. Tako je tudi stališče sodne prakse (3).

15. Tožnik je tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sporazuma vložil 17.5.2012, zato sodba pravilno presoja njeno utemeljenost po določbah ZPP. V 392. členu ZPP so predvideni razlogi, kdaj stranke lahko sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo. Med temi razlogi ničnost kot razlog ni naveden. Sodba, ki obrazloži, da tožeča stranka ne uveljavlja nobenega od razlogov za vložitev takšne tožbe (10. točka obrazložitve), se torej opredeli, zakaj sporazum ni ničen in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni.

16. Do uvedbe instituta tožbe za izpodbijanje sodne poravnave je prišlo z uveljavitvijo ZPP-D (4). Ne povsem enotna sodna praksa glede uveljavljanja ničnosti sodne poravnave, pa je bila dokončno poenotena z odločitvijo vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 40/2010. Že pred novelo ZPP-D pa je sodna praksa dopuščala vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v primerih, ko je sodišče ničnostne razloge sodne poravnave prezrlo (5). Na kaj meri pritožnik s trditvijo: „da je šlo za sporazum iz leta 1994 in ni bila sama sodna poravnava tretirana kot je sedaj (o tem tudi tudi obstoji sodna praksa Vrhovnega sodišča RS)“, pa pritožba sicer ne pojasni in določno sodne prakse ne opredeli.

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa k odločitvi o pritožbi ni bistveno prispeval (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

(1) Šele z dodatnim sklepom o dedovanju D 24/95 z dne 21.5.2008 je bilo ugotovljeno, da je A. H., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin vpisanih v vl. št. 539 k.o. X. (2) Novela Zakona o izvršilnem postopku, Ur. list SFRJ, št. 27/1990. (3) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 40/2010 z dne 23.2.2012, II Ips 184/2012 z dne 25.4.2013. (4) Uradni list RS, št. 45/2008. (5) Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 425/2000 z dne 6.12.2000 in II Ips 33/2004 z dne 23.9.2004.