Jedro

Zahtevane zamudne obresti ne predstavljajo škode zaradi nedopustnega ravnanja države (nepravilne odprave upravne odločbe, s katero je bila tožniku odvzeta pravica do dodatka za posebno invalidnost). Obveznost plačila zamudnih obresti izhaja iz objektivnega stanja zamude tožene stranke in je neodvisna od tega, ali je tožniku zaradi tega nastala kakšna škoda oziroma ali je ravnanju tožene stranke mogoče pripisati protipravnost. Tožnik je, da bi se ugotovila njegova terjatev nasproti toženi stranki (ki zajema tako glavnico kot obresti), vložil tožbo v upravnem sporu, potem pa še pritožbo zoper sodbo upravnega sodišča, s čimer je dosegel pretrganje zastaranja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.499,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2005 do plačila, v roku 15 dni“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške (vključno s pritožbenimi stroški) v znesku 1.271,63 v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 4.499,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.9.2004 do plačila (1. tč.). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 618,85 EUR (2. tč.). Ocenilo je, da niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker ni podan element protipravnosti ravnanja tožene stranke, zaradi česar zahtevek tožnika po temelju ni utemeljen.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške. Pritožnik navaja, da je sodišče kot pravno podlago zahtevka uporabilo le določbe 2. odst. 26. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991; URS) in na tej podlagi zaključilo, da pogoji za odškodninsko odgovornost države niso izpolnjeni. Povsem pa je zanemarilo pravno podlago po 378. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; OZ) oziroma 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1987, 39/1958 in 57/1989; ZOR), ki je v tožbi navedena kot primarna pravna podlaga. V obrazložitvi ne podaja nobenih razlogov o dolžniški zamudi in obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti, čeprav tožeča stranka v tožbi jasno zahteva izplačilo zakonskih zamudnih obresti, ko se sklicuje na 378. čl. OZ oziroma na 277. čl. ZOR. Sicer je res navajala tudi določbo 26. čl. URS, vendar ne v smislu civilnega delikta, temveč v smislu splošne povračilne obveznosti države. Po mnenju pritožnika ne gre za civilni delikt, temveč za kršitev obveznosti, ki izvira iz zakonsko določenih in priznanih socialnih pravic tožeče stranke, utemeljenih v upravni odločbi. Upravni organ, ki je naknadno te pravice tožniku odrekel, je kršil materialno pravo Zakona o vojnih invalidih (Ur. l. RS, št. 63/1995; ZVojI). V danem primeru bi bilo treba odgovornost države presojati z vidika pravnih posledic nezakonite odprave dokončne in izvršljive upravne odločbe in njene naknadne sodne vzpostavitve z učinkom ex tunc. S tem, ko je Vrhovno sodišče RS odpravilo odločbo ministrstva, s katero je bila odpravljena prvotna upravna odločba, je ex tunc, torej za nazaj vzpostavilo pravico tožeče stranke. Ker je uporabilo instrument odprave in ne razveljavitve nezakonite odločbe, je očitno smatralo, da pravica tožeče stranke do dodatka za invalidnost nikoli ni prenehala. V času pritožbenega postopka je rasla zamuda tožene stranke, s tem pa zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je napačno presojalo obveznost tožene stranke po določbi 131. čl. OZ, kajti odškodninska obveznost po tem členu ima naravo nečiste denarne obveznosti. Zakonske zamudne obresti pa so objektivna posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo čiste denarne obveznosti. Obveznost plačila zamudnih obresti je v skladu s 380. čl. OZ oziroma 278. čl. ZOR podana ne glede na krivdo tožene stranke in ne glede na to, ali je upniku zaradi zamude nastala kakšna škoda. Tožnik se sklicuje tudi na 26. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-86/96, ki ob ugotovitvi o neustavnosti 123. čl. ZVojI (na podlagi katerega je ministrstvo odpravilo upravno odločbo) zakonodajalcu nalaga, da pri odpravi ugotovljenih neustavnosti ZVojI določi tudi povrnitev premalo izplačanih prejemkov skupaj z obrestmi. Sodišče prve stopnje je na tako utemeljitev vezano, saj so sodišča in upravni organi, do odprave neustavnosti v zakonu, dolžni uporabljati odločbo ustavnega sodišča kot zakonsko dopolnilo oziroma napotek pri uporabi zakona. Tožeča stranka se je na to odločbo sklicevala, sodišče pa ni podalo nobenih razlogov, zakaj navedene odločbe ustavnega sodišča ni sprejelo. Glede ugovora zastaranja zamudnih obresti, ki ga je tekom postopka podala tožena stranka, pa pritožnik navaja, da je zastaranje v tem primeru začelo teči šele, ko je bila terjatev iz naslova zamudnih obresti znana po obsegu, torej ko so prenehale teči zaradi naknadne izpolnitve in je bil možen obračun nateklih obresti kot samostojen glavnice. Šele s trenutkom plačila zadržanih zneskov dodatka za invalidnost s strani tožene stranke je bil znan čas zamude in s tem obseg terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

(3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba je v glavnem delu utemeljena.

(5) Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno pravno podlago. Tožbeni zahtevek je opredelilo kot odškodninskega in uporabilo določbe 26. čl. URS ter določbe ZOR o povrnitvi premoženjske škode. Takšna pravna kvalifikacija ni pravilna. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe ZOR oziroma OZ (1), ki urejajo posledice dolžniške zamude. Zahtevane zamudne obresti ne predstavljajo škode zaradi nedopustnega ravnanja države (nepravilne odprave upravne odločbe, s katero je bila tožniku odvzeta pravica do dodatka za posebno invalidnost). Obveznost plačila zamudnih obresti izhaja iz objektivnega stanja zamude tožene stranke in je neodvisna od tega, ali je tožniku zaradi tega nastala kakšna škoda (1. odst. 380. čl. OZ; 1. odst. 278. čl. ZOR) oziroma ali je ravnanju tožene stranke mogoče pripisati protipravnost. (6) Tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti izvira iz kršitve denarne obveznosti tožene stranke oziroma njene zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Tožena stranka je bila v zamudi s plačilom dodatka za posebno invalidnost, ker posameznih glavnic ni plačala takrat, ko bi jih morala (ob njihovi zapadlosti; 1. odst. 299. čl. OZ; 1. odst. 324. čl. ZOR). Zamudne obresti so v skladu z 1. odst. 378. čl. OZ (1. odst. 277. čl. ZOR) sankcija za zamudo dolžnika.

(7) Tožena stranka je bila dolžna tožniku plačevati dodatek za posebno invalidnost na podlagi upravne odločbe z dne 20. 9. 1996 (priloga A 3). Ta odločba je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 27. 5. 1997 odpravljena, izplačevanje dodatka pa ustavljeno. V postopku s pravnimi sredstvi je Vrhovno sodišče RS s sodbo z dne 18. 9. 2003 (priloga A 5) odločbo ministrstva odpravilo, s čimer je vzpostavilo stanje (kot je bilo) pred izdajo odločbe ministrstva. Stališča toženke, da s plačilom glavnice sploh ni prišla v zamudo, ker je posamezne zneske glavnic takoj izplačala oziroma da je glavnica dospela v plačilo šele ob izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS, ni pravilno. Vrhovno sodišče RS je odpravilo nepravilno odločbo ministrstva, ki je odpravila prvotno upravno odločbo. S tem, ko je uporabilo institut odprave, ki učinkuje ex tunc, je Vrhovno sodišče RS za nazaj vzpostavilo prvotno upravno odločbo, s tem pa pravico tožnika do mesečnega dodatka. Z drugimi besedami, prvotna odločba upravne enote nikoli ni prenehala veljati in je bila tožena stranka vseskozi zavezana (tožeča pa upravičena) za plačilo dodatka za posebno invalidnost. Obveznost toženke za plačilo dodatka tako ni nastala šele s sodbo Vrhovnega sodišča RS, ampak je obstajala ves čas odkar je bila izdana prvotna upravna odločba (kar pa je bilo kasneje šele ugotovljeno). Ker je toženka s plačevanjem mesečnega dodatka (neupravičeno) prenehala 1. 7. 1997, neizplačane zneske glavnic pa plačala šele 1. 3. 2004, torej z zamudo, dolguje za ves čas zamude (od 2. 7. 1997 do 1. 3. 2004) poleg glavnic še zakonske zamudne obresti.

(8) Ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen. Zamudne obresti so stranska terjatev, za katere 1. odst. 347. čl. OZ (1. odst. 372. čl. ZOR) določa triletni zastaralni rok, zaradi česar naj bi po stališču tožene stranke terjatev tožnika v pretežnem delu zastarala. Vendar zaradi pretrganja zastaranja terjatev tožnika ni zastarala. V 365. čl. OZ (388. čl. ZOR) določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožnik je, da bi se ugotovila njegova terjatev nasproti toženi stranki (ki zajema tako glavnico kot obresti), vložil tožbo v upravnem sporu, potem pa še pritožbo zoper sodbo upravnega sodišča, s čimer je dosegel pretrganje zastaranja. Glede na to, da je bila utemeljenost njegove terjatve za nazaj de facto ugotovljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS 18. 9. 2003, pred tem datumom niti plačila glavnice niti zamudnih obresti ne bi mogel zahtevati, saj zato (še) ni imel podlage.

(9) Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je torej odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo zahtevek, napačna, zato jo je bilo treba spremeniti ob tem, da je dejansko stanje večinoma nesporno in v celoti izhaja iz predloženih listin (4. odst. 358. čl. ZPP), in sicer je bilo treba tožbenemu zahtevku delno ugodi.

(10) Tožnik je predložil izračun zamudnih obresti za celotno obdobje od 2. 7. 1997 do 1. 3. 2004 (priloga A 19 – A 48). Tožena stranka takšnemu izračunu ni nasprotovala. Na podlagi tega je pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zamudnih obresti v višini 4.499,00 EUR.

(11) Tožnik je upravičen tudi do t. i. procesnih obresti, vendar šele od dneva vložitve tožbe (17. 1. 2005) naprej, ne pa že pred tem datumom. Zamudne obresti od neplačanih obresti je skladno z določbo 381. čl. OZ (2. odst. 279. čl. ZOR) mogoče zahtevati samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Pritožbeno sodišče je tožniku procesne obresti priznalo samo v tem obsegu, v preostalem delu (zamudne obresti od dne 11. 9. 2004 do 16. 1. 2005) pa je potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(12) Sprememba sodbe terja tudi spremembo stroškovnega dela odločitve v korist tožnika. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik je s svojim zahtevkom skoraj v celoti uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008). Tožniku je priznalo naslednje stroške: 50 tč. za zahtevek za sklenitev poravnave, 300 tč. za tožbo, 50 tč. za dopis (nadzorstveno pritožbo), 300 tč. za prvo pripravljalno vlogo, 300 tč. za prvi narok za glavno obravnavo, 225 tč. za drugo pripravljalno vlogo, 150 tč. za drugi narok za glavno obravnavo, sodno takso v višini 73,89 EUR, 2% materialnih stroškov in 20 % DDV na odvetniške storitve; 500 tč. za sestavo pritožbe, 147,78 EUR za sodno takso, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki tako povrniti skupno 1.271,63 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

(1) Zahtevane zamudne obresti se deloma nanašajo na obdobje pred 1.1.2002, deloma pa na obdobje po 1.1.2002, zato je glede na določbo 1060. čl. OZ treba uporabiti ZOR za obveznosti, zapadle pred 1. 1. 2002, za kasnejše pa OZ.