Jedro

Dejanje nelojalne konkurence iz 7. alinee tretjega odstavka 13. člena ZVK stori tisti, ki aktivno deluje na prekinitvi poslovnega razmerja med drugimi podjetji, ali pri preprečevanju ali oteževanju takšnih razmerij.

Odločitev o uvozu določenega proizvoda je lahko poslovna tajnost, samo do realizacije uvoza. Če je druga oseba začela uvažati enak proizvod istega proizvajalca, ji opravljanje teh dejanj ni mogoče prepovedati za čas, ko odločitev o uvozu ni več tajnost, sklicujoč se na 14. alineo 3. odst. 13. člena ZVK.

Izrek

1./ Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki II/1 izreka spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožeče stranke zoper odločitev v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi tudi v tej točki".

2./ Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 903.481,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj s sodbo:

1./ ugotovi, da je tožena stranka storila na škodo tožeče stranke dejanje nelojalne konkurence s tem, da je vzpostavila z japonskim izvoznikom Y. C. poslovni stik ter začela na slovenskem trgu prodajati masažne aparate japonskega proizvajalca M., čeprav je vedela, da ima isti posel dogovorjen tožeča stranka;

2./ prepove toženi stranki nadaljnjo prodajo in sklepanje naročil za omenjene masažne aparate za območje Slovenije;

3./ naloži toženi stranki, naj povrne tožeči stranki nastalo škodo v znesku 16.790.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče:

1./ delno zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča pod točko 1./ zgoraj (točka I. izreka odločbe pritožbenega sodišča);

2./ delno ugodilo pritožbi in odločitev prvostopnega sodišča pod točko 2./ zgoraj spremenilo tako, da se glasi: "Toženi stranki J. C. d.o.o. T. se prepoveduje nadaljnja prodaja in sklepanje naročil za masažne aparate proizvajalca M. na celotnem območju Slovenije (točka II/1. odločbe pritožbenega sodišča);

3./ delno ugodilo pritožbi in odločitev prvostopnega sodišča pod točko 3./ zgoraj in o stroških pravdnega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka II/2 odločbe pritožbenega sodišča).

Sodbo sodišča druge stopnje v točki II/1 njenega izreka izpodbija tožena stranka z revizijo, v kateri navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni in pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje v celoti zavrne, podrejeno pa naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Pri sojenju na pritožbeni stopnji ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo tožena stranka zatrjuje v reviziji. Tožena stranka jo poizkuša uveljaviti tako, da primerja posamezne stavke, iztrgane iz celote v obrazložitvi drugostopne sodbe, z ravno tako iztrganimi stavki iz celote v obrazložitvi prvostopne sodbe. Pri čitanju celot v obrazložitvah obeh sodb pa zatrjevanih nasprotij v razlogih izpodbijane sodbe ni najti. Ob ugotovitvi, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni, posega tožena stranka z vsemi nadaljnjimi revizijskimi navedbami, nanašajočimi se na vprašanje na uvoz katerih masažnih aparatov se je nanašal projekt tožene stranke, v ugotovljeno dejansko stanje. To pa ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ima pa tožena stranka prav, da je pritožbeno sodišče s tem, da ji je z izpodbijano sodbo prepovedalo sklepanje naročil za masažne aparate proizvajalca M. in njihovo nadaljnjo prodajo na celotnem območju Slovenije, materialno pravo zmotno uporabilo.

Tožeča stranka je temeljila tožbeni zahtevek na zatrjevanju ene od dveh dejanskih podlag, ki ju Zakon o varstvu konkurence (Ur. list RS štev. 18/93; v nadaljevanju: ZVK) opredeljuje kot dejanji nelojalne konkurence po 14. alinei tretjega odstavka 13. člena - na neupravičenem izkoriščenju tajnosti podatka, da namerava tožeča stranka začeti uvažati določene masažne aparate določenega proizvajalca. Ta podatek je bil tajnost samo do takrat, ko je tožeča stranka začela z realizacijo projekta njihovega uvoza. Od takrat naprej uvoza enakih masažnih aparatov istega proizvajalca ter njihove prodaje na območju Slovenije, ki ga je morda še izvajala tožena stranka, ali pa ga še bo, ni (več) mogoče podvesti pod dejanje nelojalne konkurence iz 14. točke drugega odstavka 13. člena ZVK. Kakšnega drugega dejanja nelojalne konkurence pa tožeča stranka ni uveljavljala (razen in 7. alinee tretjega odstavka 13. člena ZVK, ki ga tudi ni, kar bo obrazloženo kasneje).

ZVK določa v 26. členu sankcije, ki jih na zahtevo prizadetega udeleženca v prometu blaga in storitev izreče sodišče proti storilcu dejanja nelojalne konkurence. Med temi pa ni takšne sankcije, kot jo je izreklo pritožbeno sodišče s spremembo prvostopnje sodbe. Toženi stranki je namreč za naprej prepovedalo sklepanje naročil za masažne aparate proizvajalca Maruman in njihovo prodajo v Sloveniji, čeprav od takrat dalje, ko omenjene masažne aparate uvaža tudi tožeča stranka, ne gre več za izkoriščanje njene poslovne tajnosti.

Pravne posledice, ki jih je zahtevala tožeča stranka in jo je pritožbeno sodišče izreklo, ZVK za zatrjevano dejansko podlago in ob dejanskem stanju, ki je bilo podlaga odločitvi pritožbenega sodišča, ne predvideva. Pritožbeno sodišče je torej za svojo odločitev materialno pravo zmotno uporabilo.

Dejanje nelojalne konkurence iz 7. alinee tretjega odstavka 13. člena ZVK stori tisti, ki aktivno deluje na prekinitvi poslovnega razmerja med drugimi podjetji, ali pri preprečevanju ali oteževanju takšnih razmerij. Takšno delovanje tožene stranke ni bilo ugotovljeno.

Okoliščina, da je tožena stranka sklenila pogodbo za uvoz enakih proizvodov istega proizvajalca kot tožeča stranka, pa ni takšno dejanje.

Poleg zgoraj navedenega revizijsko sodišče še opozarja na pravnomočno in revizijsko neizpodbijano zavrnitev tožbenega zahtevka v 1. točki izreka prvostopne sodbe. Zatrjevano dejanja nelojalne konkurence to torej sploh ni.

Glede na zgoraj navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Pri tem je na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških revizijskega postopka (o stroških ostalega postopka bo odločeno z odločbo o odškodninskem delu tožbenega zahtevka). Glede na to, da je tožena stranka z revizijo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti 231.881,00 SIT stroškov odvetniškega zastopanja in 671.600,00 SIT takse za revizijo.