Jedro

Pritožbeno sodišče je na seji senata ob reševanju pritožbe tožene stranke spoznalo, da mora v predmetni zadevi razpisati obravnavo, saj je bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti pred sodiščem druge stopnje nekatere v postopku na prvi stopnji že izvedene dokaze (drugi odstavek 347. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki še 4.729,26 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 802.252,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 164.429.172,12 SIT od 18.9.2000 do 13.2.2004 in od zneska 27.822.665,55 SIT od 18.11.2000 do 21.5.2004. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 15.679,13 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po stečajnem upravitelju in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da če je J. E. proti tožeči stranki uveljavljala ničnost oz. izpodbojnost sporne prodajne pogodbe glede nepremičnega premoženja, je ta pravda za predmetno zadevo relevantna le v primeru njenega uspeha. Le tedaj bi tožeča stranka izgubila sporne nepremičnine in ne bi bilo več odprtega vprašanja glede obstoja prerekane terjatve. Vendar pa je bil postopek v pravdni zadevi P 1, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pravnomočno ustavljen, zato bi sodišče prve stopnje moralo slediti cenitvi nepremičnega premoženja, ki jo je v obravnavani zadevi v postopku na prvi stopnji naredil sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, pri čemer se sploh ni opredelilo do dokazov, ki kažejo na dogovor strank, da je prava tista cena izročenih nepremičnin (izročenih zaradi pokritja dolga), ki jo bo naknadno ocenil gradbeni cenilec (ta vrednost bo uporabljena za zmanjševanje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke), ne pa kupnina oz. pogodbena vrednost iz kupoprodajnih pogodb o prodajni nepremičnin, ki sta jih sklenila J. E. kot prodajalka in tožeča stranka kot kupec.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, zlasti iz razloga, ker če je tožeča stranka prejela delno izpolnitev od tretjega (J. E.), je medsebojna zadeva tožeče stranke in tretjega, kako sta to izpolnitev ovrednotili, zato tožena stranka nima nobene pravne podlage, da bi v ta odnos kakorkoli posegala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na seji senata ob reševanju pritožbe tožene stranke spoznalo, da mora v predmetni zadevi razpisati obravnavo, saj je bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti pred sodiščem druge stopnje nekatere v postopku na prvi stopnji že izvedene dokaze (drugi odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče v skladu z določbo petega odstavka 348. člena ZPP zato ponovno zaslišalo J. E. in v soglasju s pravdnima strankama prebralo izpoved priče A. P. (ki je bil v spornem obdobju zakoniti zastopnik tožeče stranke), ki jo je ta podal v postopku na prvi stopnji. Po izvedeni pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka namreč po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dovolj prepričljivo dokazati, da je tožeča stranka s plačili J. E. (prej S.) v stvareh (½ stanovanjske hiše na parc. št. 33/2 in 33/1 k.o. S. in poslovni prostor v S.) dobila poplačilo svoje iztoževane terjatve. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nekatera odločilna dejstva, in sicer, da je J. E. pristopila k dolgu tožene stranke do tožeče stranke v višini takratnih 378 MIO SIT (priloga B14), pri čemer je nato J. E. kot solidarna dolžnica tožeči stranki (upnici) poplačala del tega dolga tudi na način, da ji je na podlagi dveh kupoprodajnih pogodb z dne 21.3.2000 (priloga B7 in priloga B8) izročila v last in posest omenjeno nepremično premoženje za skupno pogodbeno ceno 28.855.267,23 takratnih SIT. Da se je terjatev tožeče stranke do tožene stranke glede te pogodbeno določene vrednosti nepremičnega premoženja zaprla, med pravdnima strankama ni bilo sporno, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na toženi stranki je bilo torej dokazno breme, da dokaže svoje trditve, da sta se stranki omenjenih kupoprodajnih pogodb (tožeča stranka in J. E.) v resnici dogovorili za višjo pogodbeno ceno (v obliki naknadno ocenjene tržne vrednosti po ustreznem cenilcu), ne pa za tisto, ki je bila zapisana v pismenem pogodbenem aktu. Navidezna pogodba (katere bistveni element je pogodbena cena) namreč nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba pokriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (prvi in drugi odstavek 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ). V konkretnem primeru je prenehala tudi obveznost tožene stranke do tožeče stranke v tistem delu, kolikor je znašala vrednost spornega nepremičnega premoženja, ki ga je J. E. na podlagi omenjenih prodajnih pogodb (pri čemer so se nato terjatvi poboti in se je na ta način zaprla terjatev tožeče stranke) izročila tožeči stranki v last in posest, saj obveznost preneha (ali delno preneha), če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (nadomestna izpolnitev po 308. členu ZOR v zvezi s 1060. členom OZ oz. prenovitev po 348. členu ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). S prenovitvijo, ki jo je upnik sklenil s kakšnim solidarnim dolžnikom, pa so prosti tudi drugi solidarni dolžniki (prvi odstavek 417. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ), upoštevaje ob tem, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna kljub temu, če ni bila sklenjena v tej obliki (prava cena po prodajni pogodbi), če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili svoje obveznosti, ki so iz nje nastale (73. člen ZOR v zvezi s 1060. členom OZ).

Vendar pa toženi stranki po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da sta se stranki omenjenih kupoprodajnih pogodb v resnici dogovorili za višjo ceno nepremičnin od tiste, ki sta jo v pisni listini (priloga B7 in B8) zapisali. Takšnega zatrjevanega dogovora nista potrdila niti neposredna udeleženca spornega posla J. E. in A. P., ki je bil v spornem obdobju direktor tožeče stranke. Tožeča stranka je po sklenitvi pogodbe glede vrednotenja spornega nepremičnega premoženja sicer angažirala sodnega cenilca, vendar zgolj zaradi tega, da bi se prepričala, ali je pogodbeno dogovorjena cena pravilna v toliko, da ni prenizka (izpoved A. P., listovna št. 39 spisa), medtem ko je J. E., ki je bila v postopku na prvi stopnji in v postopku na drugi stopnji neposredno zaslišana kot priča, jasno in nedvoumno izpovedala, da je bil dogovor s tožečo stranko v tem, da se bo upoštevala višja vrednost spornih nepremičnin od zapisane vrednosti samo v primeru, če bo takšno vrednost tožeča stranka po sklenitvi spornega posla dosegla s prodajo. J. E. je sicer želela izposlovati višjo vrednost izročenega nepremičnega premoženja od dogovorjene, oz. je hotela, da bi se vrednost nepremičnin ovrednotila glede na cenilčevo ceno, vendar tožeča stranka na to ni pristala in je vztrajala pri dogovorjeni in v pogodbi zapisani ceni. V tej zvezi je namreč pritožbeno sodišče upoštevalo prepričljivo in medsebojno skladno izpoved J. E., ki je bila v predmetnem pravdnem postopku glede spornega dejstva neposredno zaslišana kot priča; tudi v smeri ugotavljanja prave in celovite vsebine njenih izjav, danih v okviru drugih postopkov, oz. v smeri njenih dejanj (naročilo cenitve), storjenih po skleniti spornega posla s tožečo stranko. Iz tega razloga (upoštevaje tudi izpovedbe ostalih zaslišanih prič pred sodiščem prve stopnje) se pokaže kot pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da je bila vsebina zapisanih pogodb med tožečo stranko in J. E. kakorkoli odpravljena ali spremenjena, zlasti tudi iz razloga, ker je J. E. v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 1 tožbo zoper tožečo stranko na ničnost oz. izpodbojnost teh pogodb umaknila in je bil zato ta pravdni postopek pravnomočno ustavljen.

Glede na povedano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Te stroške je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju določbe 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), odmerilo po taksni oz. odvetniški tarifi, ki sta veljali v času začetka teka predmetne zadeve, in sicer je tožeči stranki iz tega naslova priznalo stroške pritožbenega postopka v višini 4.729,26 EUR (3.750 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, 3.000 odvetniških točk za udeležbo na pritožbeni obravnavi, 50 odvetniških točk za trajanje, 60 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, 83,10 odvetniških točk za materialne stroške, 70,00 EUR za kilometrino, 20% DDV na odmerjeno nagrado in 821,00 EUR za sodno takso za odgovor na pritožbo, upoštevaje ob tem vrednost točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi oz. 0,0793 EUR po taksni tarifi).