Jedro

Pogodbo namesto razlastitve je mogoče skleniti le z razlaščencem. Če pogoji iz ZR za sklenitev pogodbe namesto razlastitve niso izpolnjeni, je potrebno nepremičnino prodati na javni dražbi.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 8.5.1989, ki sta jo sklenila prva toženka kot prodajalka in drugi toženec kot kupec in katere predmet je bil neporušeni prizidek objekta, z istočasno prepustitvijo pravice uporabe stavbišča, nična. Toženima strankama je obenem naložilo, da morata nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 8.330 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočo sodbo pritožbi toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo toženi stranki. Kot revizijski razlog sta obe uveljavljali zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka Občina je v reviziji mnenja, da je materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker sta nižji sodišči uporabili določbe Zakona o prometu z nepremičninami namesto da bi uporabili določbe Zakona o razlastitvi. Določb Zakona o prometu z nepremičninami ni mogoče uporabiti zato, ker do javne dražbe sploh ni prišlo. Z drugotoženo stranko, ki je bila razlaščenec, je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve. Za sklenitev take pogodbe pa so bile izpolnjene vse predpostavke. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Drugo tožena stranka pa v reviziji zatrjuje, da je sklenjena pogodba le posledica že prej sklenjenega ustnega dogovora. Prizidek je bil prodan po tržni ceni. Ker je bila podlaga za sklenitev pogodbe v določbah Zakona o razlastitvi, javna dražba sploh ni bila potrebna. Pogodba zato ni nična. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa naj se tako spremenita, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne. V skladu z določbo 390. člena ZPP sta bili reviziji vročeni nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni. Obe toženi stranki očitata nižjima sodiščema, da sta zmotno uporabili materialno pravo zato, ker nista uporabili določb Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89 - v nadaljevanju ZRPPN). Ta revizijski očitek pa ni utemeljen. Vsebina in namen ZRPPN je namreč pridobivanje nepremičnin, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v družbeno lastnino ali omejitev lastninske ali kakšne druge pravice na nepremičnini (l. člen ZRPPN). Po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, toženi stranki pa jih z revizijo tudi ne moreta izpodbiti (3. odstavek 385.člena ZPP), drugo toženec ni bil razlaščenec, saj je bil lastnik razlaščenega skladiščnega prostora njegov brat. Nasprotne revizijske trditve pomenijo, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. Ker drugo toženec ni bil razlaščenec, med toženima strankama sploh ni bilo mogoče skleniti pogodbe v smislu 59. člena ZRPPN (pogodba sklenjena namesto razlastitve), kar sta materialnopravno pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči. Sicer pa tudi materialnopravni preizkus pogodbe, ki je bila dne 8.5.1989 sklenjena med toženima strankama in za katero sta nižji sodišči ugotovili, da je nična, pokaže, da gre za čisto običajno prodajno pogodbo, katere predmet je bil neporušeni del prizidka s prenosom pravice uporabe na stavbišču. S to pogodbo nepremičnina, ki je bila predmet prodaje, ni prešla v družbeno lastnino (l. člen ZRPPN), ampak je bila iz družbene lastnine odtujena. Ne le samo poimenovanje pogodbe kot prodajne pogodbe, ampak tudi njena celotna vsebina in zlasti posledice (odtujitev nepremičnine iz družbene lastnine in ne pridobitev v družbeno lastnino) dokazujejo, da pogodba sklenjena dne 8.5.1989 ni pogodba, ki bi bila sklenjena v smislu 59. člena ZRPPN, kot skušata brez vsake utemeljene podlage v reviziji prikazati toženi stranki. Nepremičnina, ki je bila predmet pogodbe z dne 8.5.1989 bi bila lah ko drugo toženi stranki prodana le na način in pod pogoji določenimi v Zakonu o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76). Po ugotovitvah nižjih sodišč, katerim oba revidenta celo izrecno pritrjujeta, določbe 8. člena Zakona o prometu z nepremičninami niso bile spoštovane. Zato je zaključek nižjih sodišč, da je pogodba, ki je bila sklenjena dne 8.5.1989 med toženima strankama nična (4. odstavek 8. člena Zakona o prometu z nepremičninami) materialnopravno pravilen. Iz navedenih razlogov v revizijah toženih strank uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče reviziji kot neutemeljeni zavrnilo (393. člen ZPP). Določbe ZPP (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90) so v revizijski določbi uporabljene na podlagi l. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).