Jedro

Glede na določila ZUSDDD je upravičen razlog za odsotnost izbris iz registra stalnega prebivalstva le v primeru, kadar med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in odhodom vlagatelja obstaja vzročno posledična zveza, ki pa v konkretnem primeru niti ne bi mogla obstajati, saj se je najprej že dne 18. 5. 1991 zgodil tožničin odhod iz Republike Slovenije, izbris, v katerega tožnica ni bila zajeta, pa je bila šele nekaj mesecev kasneje. Tožnica torej ni bila izbrisana zaradi določb Zakona o tujcih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanja tujca v Republiki Sloveniji. Prošnja je bila vložena na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, kaj je tožnica priložila k prošnji. Nadalje ugotavlja, da je imela tožnica dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu... Odjava stalnega prebivališča pa je bila opravljena dne 9. 3. 1992 na podlagi njene prošnje - odjavnice. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je bila tožnica dne 25. 6. 1991 državljanka Republike Srbije, torej druge republike nekdanje SFRJ. Tožnica pa bi morala izpolnjevati tudi pogoj, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ pojasnjuje, kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD in kaj se šteje za upravičeno odsotnost v obdobju prvih petih let. Če ta odsotnost traja več kot pet let, pa se šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, če v nadaljnjem obdobju petih let ravnanja osebe kažejo na to, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica je bila tudi zaslišana na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, kjer je povedala, da je do 18. 5. 1991 delala v OŠ Ivan Cankar na Vrhniki, ko je prejela odpoved zaradi političnih razlogov, ker je bil njen zakonec zaposlen v bivši Jugoslovanski ljudski armadi (v nadaljevanju JLA) kot oficir, zato je Slovenijo zapustila skupaj z otrokom in odšla v Srbijo. Nikoli ni zaprosila za vizum niti za dovoljenje za začasno prebivanje, niti za državljanstvo Republike Slovenije. Nikoli ji tudi ni bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo in nikoli ni bila prisilno odstranjena iz Republike Slovenije. Tožnica je še pred izdajo prvostopenjske odločbe vložila pritožbo, a je bila ta zavržena prav zato, ker odločba še ni bila izdana. V tej pritožbi je navedla, da ni imela možnosti vrnitve na območje Slovenije zaradi vojnih konfliktov v drugih republikah in zaradi težke materialne finančne situacije. Nato je bila ponovno zaslišana na Veleposlaništvu Republike Slovenije, kjer je na vprašanje, zakaj se zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, izjavila, da je imela majhne otroke in da je bila zelo slaba finančna situacija. V Slovenijo se ni poskušala vrniti zaradi slabih ekonomskih pogojev. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je tožnica po odhodu iz Slovenije odšla v Srbijo dne 18. 5. 1991; Slovenijo je torej zapustila že pred odjavo 9. 3. 1992 in je ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Republike Slovenije tožnica tudi ni zapustila zaradi napotitve na delo, študij ali na zdravljenje s strani pravne osebe iz Republike Slovenije niti ni bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji. Prav tako Slovenije ni zapustila iz razloga nezmožnosti pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožnica pa tudi ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah naslednic nekdanje SFRJ preprečile njeno vrnitev v Slovenijo niti konkretne aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Sloveniji, čeprav je v pritožbi trdila, da v Slovenijo ni mogla zaradi vojnih konfliktov v drugih republikah. Ker njena odsotnost ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti, prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal poskusov njene vrnitve v nadaljnjem petletnem obdobju, zato ni zaslišal predlaganih prič. Tožnici je bila pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Na to možnost se je odzvala tako, da je navedla, da je Republiko Slovenijo zapustila, ker je dobila odpoved v službi in da sama odjave stalnega prebivališča ni napisala in se podpisala, po odhodu iz Slovenije pa se je borila za minimalno življenjsko eksistenco.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je njeno pritožbo zavrnil. 3. V tožbi tožnica navaja, da je prvostopenjski organ odločil brez zaslišanja prič, da po vojni v določenem obdobju ni bilo diplomatsko konzularnih predstavništev Slovenije v Srbiji in da se je po prihodu iz Slovenije začel boj za eksistencialno preživetje. Nikoli ni napisala prošnje za odjavo iz stalnega prebivališča niti je ni podpisala, niti ni kogarkoli pooblastila, da to naredi v njenem imenu. Odjava je bila narejena brez njenega soglasja. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo citira, katere pogoje mora po ZUSDDD izpolnjevati, kdor želi po tem zakonu dobiti dovoljenje za stalno prebivanje. Navaja, da odsotnost tožnice iz Slovenije vse od 18. 5. 1991 dalje, ki še vedno traja, ni posledica razloga upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnica v tožbi ponavlja pritožbene navedbe o tem, da v Republiki Sloveniji ni odjavila stalnega prebivališča. Odsotnost iz Slovenije zaradi zapustitve Slovenije zaradi domnevnih groženj, ker je bil njen mož zaposlen v JLA, ne more biti posledica prenehanja prijave stalnega prebivališča tožnice v Republiki Sloveniji, saj ji je prijava prenehala dne 9. 3. 1992, torej po tem, ko je že zapustila Republiko Slovenijo. Tožena stranka vztraja pri pojasnilih iz svoje odločbe in sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

7. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen, saj v primeru tožnice niso podani razlogi za upravičeno odsotnost v prvem petletnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je tudi pravilno ugotovil, da glede na določilo prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnica po odhodu iz Slovenije odšla v Srbijo, da Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ne zaradi napotitve na delo, študij ali na zdravljenje s strani pravne osebe iz Republike Slovenije niti ni bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, prav tako je ni zapustila iz razloga nezmožnosti pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in ni tudi ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah naslednicah nekdanje SFRJ preprečile njeno vrnitev v Slovenijo niti konkretne aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Sloveniji. Torej razlogi za opravičeno odsotnost iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD niso podani, zaradi česar prvostopenjskemu organu ni bilo potrebno ugotavljati poskusov njene vrnitve v nadaljnjem petletnem obdobju.

8. V zvezi s tožbenimi očitki, da prvostopenjski organ ni upošteval dokazov ter da je odločil brez zaslišanja prič, sodišče pojasnjuje, da skladno z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku velja v upravnem postopku načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče ocenjuje, da prvostopenjskemu organu ni bilo potrebno zasliševati prič, saj je na podlagi izjav tožnice na obeh zaslišanjih in na podlagi vseh ostalih dokazov očitno, da pri tožnici ni podan nobeden od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zaradi katerih se šteje, da je odsotnost upravičena za obdobje prvih petih let. Tožnica namreč Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je vzrok za zapustitev Republike Slovenije to, da je na podlagi prostovoljne odločitve že dne 18. 5. 1991 zapustila Republiko Slovenijo. Tožnica ni zatrjevala, da bi Republiko Slovenijo zapustila, ker je bila poslana na delo, študij ali zdravljenje s strani pravne osebe iz Republike Slovenije, ravno tako ji ni bila zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, glede nemožnosti vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah pa tudi ni podala nobene konkretne navedbe, da zaradi določenih spopadov na poti med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo ne bi mogla priti v Slovenijo, s tem, da je potrebno upoštevati, da povezave do Republike Slovenije iz Republike Srbije ne potekajo zgolj preko območij držav nekdanje SFRJ, ampak tudi preko drugih držav. Navedb, da zaradi vojnih razmer ne bi mogla priti v Slovenijo, tožnica ni z ničemer konkretizirala. Tožnica je prav tako tudi sama izjavila, da iz Republike Slovenije ni bila prisilno odstranjena, prav tako pa tudi, da ji ni bil zavrnjen vstop. Torej glede na vse navedeno ni bilo potrebno zasliševati prič.

9. Tožnica pa tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ni dokazala, da bi bil podan kateri izmed zgoraj navedenih razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Tega ni izkazala niti s trditvijo, da takoj po vojni ni bilo diplomatsko konzularnih predstavništev Slovenije v Srbiji in tudi slaba ekonomska situacija ni razlog za upravičeno odsotnost, glede na določila ZUSDDD.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, da sama tožnica sebe ni odjavila iz registra stalnega prebivalstva in da je bilo to proti njeni volji, pa sodišče pojasnjuje, da ta okoliščina, da je bila v marcu 1992 odjavljena, ne glede na to, kaj je bil dejanski razlog za odjavo, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Kdor namreč želi pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje na tej pravni podlagi, za katero je tožnica zaprosila, torej na podlagi ZUSDDD, mora izpolnjevati pogoje, kot so določeni v tem zakonu. Pri teh pogojih pa je eden tudi ta, da oseba, če je imela 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče, kar je tožnica imela, v Republiki Slovenije od tega datuma dalje tudi dejansko živi. Sodišče pa meni, da je glede na vse navedeno nedvomno izkazano, da tožnica od tega datuma dalje ni ves čas dejansko živela, ampak le do 18. maja 1991, ko je Republiko Slovenijo po lastnih navedbah zapustila. Glede na to, da v Republiki Sloveniji ni živela in da tudi ni podan nobeden od razlogov upravičene odsotnosti, je torej za to zadevo nerelevantno, zakaj je bil iz registra stalnega prebivalstva odjavljena, po tem, ko je Republiko Slovenijo že zapustila. Glede na določila ZUSDDD je upravičen razlog za odsotnost izbris iz registra stalnega prebivalstva le v primeru, kadar med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in odhodom vlagatelja obstaja vzročno posledična zveza, ki pa v konkretnem primeru niti ne bi mogla obstajati, saj se je najprej že dne 18. 5. 1991 zgodil tožničin odhod iz Republike Slovenije, izbris, v katerega tožnica ni bil zajeta, pa je bila šele nekaj mesecev kasneje. Tožnica torej ni bil izbrisana zaradi določb Zakona o tujcih.

11. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.