Jedro

Ker gre za generično delovno mesto, pritožba neutemeljeno navaja, da posebna komisija, ki jo v skladu z 201. členom ZPIZ-2 imenuje minister za delo, vse do danes ni odločila o tem, da obveznost poklicnega zavarovanja velja tudi za delovni mesti dimnikar preglednik in dimnikar merilec. ZDimS namreč ne pozna delovnih mest dimnikar preglednik oziroma dimnikar merilec. Gre za samostojno odločitev toženke, da posamezna delovna mesta, na katerih se izvajajo dimnikarske storitve, tako opredeli v svoji sistemizaciji delovnih mest, kar pa je ne more razbremeniti obveznosti vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, ker za vsa navedena delovna mesta (dimnikar, dimnikar preglednik in dimnikar merilec) velja, da gre za delovno mesto dimnikarja v smislu določbe 13. člena ZDimS.

Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 2/2019 z dne 10. 9. 2019 navedlo, da je nesprejemljivo stališče, da se pri delovnih mestih, za katera je bila ob uveljavitvi ZPIZ-1 priznana zavarovalna doba s povečanjem, v sodnem postopku lahko ugotavlja, ali so (še) izpolnjeni pogoji za to. Takšne pristojnosti sodišče nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od 3. 7. 2015 do 4. 5. 2018 in od 29. 10. 2018 do 31. 8. 2019 in s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. (KAD) skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za nazaj, in sicer od 3. 7. 2015 do 31. 12. 2016 po prispevni stopnji 9,25 %, od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 po prispevni stopnji 8 %, od 1. 1. 2018 do 4. 5. 2018 in od 29. 10. 2018 do 31. 8. 2019 pa po prispevni stopnji 8,4 % od bruto plače tožnika ter za navedeno obdobje na njegov osebni račun, ki ga bo imel odprtega pri KAD, plačati prispevke, v roku 8 dni (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, tj. sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 po 1,25 % višji prispevni stopnji ter za od 1. 1. 2018 do 4. 5. 2018 in od 29. 10. 2018 do 31. 8. 2019 po 0,85 % višji prispevni stopnji, kot je določena v točki I izreka, in za plačilo prispevkov na njegov osebni račun v tem višjem odstotku, ter zahtevek, da je toženka dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od 3. 1. 2012 do 2. 7. 2015 in s KAD skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za nazaj za čas od 3. 1. 2012 do 2. 7. 2015 po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače tožnika ter za ta čas na njegov osebni račun plačati prispevke (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni vpogledalo in prebralo listin, ki jih je toženka predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Takšna odločitev je tudi v nasprotju s preiskovalnim načelom iz 34. člena ZDSS-1, posledično pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj sodišče šteje, da ne sme presojati izpolnjevanja pogojev za vključitev delovnega mesta dimnikar v poklicno zavarovanje, lahko pa presoja izpolnjevanje pogojev za delovno mesto dimnikar preglednik. Gre za sodbo presenečenja. Izpovedi tožnika in prič A. A. in B. B. so pretirano usklajene ter zato neverodostojne. Sodišče je izpovedi prokurista toženke C. C. in priče D. D. nepravilno ocenilo kot nekonsistentni, čeprav nista obremenjena z izidom postopka. Sodišče ni presodilo dejstva, da tožnik kot samostojni podjetnik ni prijavljen v poklicno zavarovanje. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnik kljub zaposlitvi na delovnem mestu dimnikar preglednik dejansko opravljal dela dimnikarja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 201. člen ZPIZ-2 v zvezi z določili Zakona o delovnih mestih na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem iz leta 1968 ter na njegovi podlagi izdanima sklepoma iz leta 1978 in 1985. Pavšalna navedba sodišča, da je delovno mesto dimnikar splošno delovno mesto (ki vključuje tudi druga delovna mesta, ki vsebujejo ime dimnikar) je nepravilna, saj ne ločuje med različnimi delovnimi mesti in ne upošteva vsebine toženkinega akta o sistemizaciji. Odločitev sodišča je nerazumna in nasprotuje sama sebi, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se ob uveljavitvi ZPIZ-1 za delovno mesto dimnikar preglednik zavarovalna doba ni štela s povečanjem, je v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 potrebno ugotoviti, da toženka za delavce na tem delovnem mestu ni dolžna plačati prispevkov za poklicno zavarovanje. Podana je kršitev 14. in 74. člena Ustave RS, saj sodišče glede izpolnjevanja pogojev za vključenost v poklicno zavarovanje pozitivno diskriminira delavce v primerjavi z delodajalci, slednje pa omejuje pri določitvi organizacije dela oziroma gospodarski pobudi. Odločitev sodišča, da ne presoja izpolnjenosti pogojev za določitev delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, pa je v nasprotju z 2., 5., 14., 22., 23., 25. in 35. členom Ustave RS. Sodišče bi moralo zapolniti pravno praznino, ki je nastala zaradi neimenovanja komisije in nesprejetja posebnega podzakonskega akta, in samo presojati, če so za delovno mesto dimnikar še vedno izpolnjeni pogoji za vključenost v poklicno zavarovanje. Nepravilno je uporabljen tudi 75. člen ZDR-1, saj gre za dejansko delovnopravno kontinuiteto. Tožnik je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi od toženke prevzel opremo, potrebno za svoje samostojno nastopanje na trgu, in si skupaj z ostalimi bivšimi zaposlenimi razdelil stranke, ki so pred tem dimnikarske storitve naročale pri toženki.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 286. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo listin, ki jih je toženka predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo in ki naj bi dokazovale, kakšno delo je tožnik opravljal pri toženki. Po tretjem odstavku 286. člena ZPP lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka ni dokazala, da teh listin ni mogla predložiti že prej. Ker je tožnik pravočasno navajal in dokazoval, da je na delovnem mestu dimnikar preglednik opravljal tudi dela delovnega mesta dimnikar, ter da je tudi zato upravičen do vključitve v poklicno zavarovanje (toženka je navajala, da dela in naloge delovnega mesta dimnikar preglednik tega ne omogočajo in da tožnik ni opravljal del delovnega mesta dimnikar), niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo toženki šele po zaslišanju strank jasno, da bo sodišče ugotavljalo, kakšna dela je tožnik opravljal, saj bi ob ustrezni skrbnosti morala računati na to, da bo sodišče ta dejstva ugotavljalo. Toženka v pritožbi tudi zgolj pavšalno navaja, da teh dokazov pred zadnjim narokom ni mogla predložiti, ker naj bi se nahajali v računalniški bazi, do katere ni imela dostopa (omogočen naj bi ji bil šele po umiku tožbe tožnika proti družbi E. d. o. o.). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi se postopek z izvedbo tega dokaza zavlekel, ker je tožnik v zvezi z listinami zahteval rok, v katerem bi se o njih lahko izjavil. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pa bi bila izvedba tega dokaza, s katerim bi toženka dokazovala, da je tožnik delal kot dimnikar preglednik, tudi sicer nepotrebna. Dimnikar preglednik je namreč skladno s 13. členom Zakona o dimnikarskih storitvah (ZDimS, Ur. l. RS, št. 68/2016) tudi dimnikar. Posledično se toženka neutemeljeno sklicuje tudi na preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki je tudi sicer predpisano le za primer, če dokazi, ki so jih stranke ponudile, ne bi zadoščali za ugotovitev odločilnih dejstev.

7. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako - presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbeni podlagi in vsem relevantnim ugovorom toženke, zato ne gre za sodbo presenečenja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik na delovnem mestu dimnikar preglednik opravljal dela in naloge oziroma storitve, ki jih 13. člen ZDimS opredeljuje kot naloge, ki jih opravlja dimnikar. ZDimS v 13. členu med drugim določa, da dimnikar izvaja (1) pregledovanje malih kurilnih naprav, kar pomeni prvi pregled in redne ter izredne preglede malih kurilnih naprav; (2) čiščenje malih kurilnih naprav; (3) meritve zaradi preverjanja kakovosti zgorevanja in ugotavljanja morebitnega preseganja predpisanih mejnih vrednosti emisij snovi z dimnimi plini; (4) odstranjevanje katranskih oblog; (5) informira uporabnika dimnikarskih storitev o energetski učinkovitosti malih kurilnih naprav in svetuje glede izbire, vzdrževanja in uporabe malih kurilnih naprav; (6) uporabniku dimnikarskih storitev izda zapisnik o vseh izvedenih dimnikarskih storitvah in (7) preverja izpolnjevanje osnovnih zahtev vgrajenih malih kurilnih naprav. Skladno s toženkino sistemizacijo delovnih mest je namreč tožnik na delovnem mestu dimnikar preglednik opravljal naloge: izvajanje letnih, prvih in izrednih pregledov, meritev emisij in reševanje reklamacij, torej naloge iz 13. člena ZDimS. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedi tožnika ter prič A. A. in B. B., da je tožnik dejansko opravljal tudi druga dela dimnikarja, in sicer tudi čiščenje, kar je potrdila tudi toženkina priča C. C. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre tudi pri delovnem mestu dimnikar preglednik za dimnikarja, torej za delovno mesto, za katero se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in nasl.) štela zavarovalna doba s povečanjem. Zato skladno s prvim odstavkom 413. člena sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) obstaja dolžnost toženke plačati prispevke za poklicno zavarovanje tožnika.

9. Glede na takšno opredelitev dimnikarja v 13. členu ZDimS pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je dimnikar splošno (generično) delovno mesto, ki vključuje tudi druga, nekoliko bolj specializirana delovna mesta, ki vsebujejo ime dimnikar. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sistemizacijo delovnih mest toženke, ki poleg delovnega mesta dimnikar določa tudi delovno mesto dimnikar preglednik in dimnikar merilec, saj, kot že rečeno, sistemizacija za delovno mesto dimnikar preglednik določa dela in naloge, ki jih 13. člen ZDimS opredeljuje kot dimnikarske storitve. Ker gre za generično delovno mesto, pritožba neutemeljeno navaja, da posebna komisija, ki jo v skladu z 201. členom ZPIZ-2 imenuje minister za delo, vse do danes ni odločila o tem, da obveznost poklicnega zavarovanja velja tudi za delovni mesti dimnikar preglednik in dimnikar merilec. ZDimS namreč ne pozna delovnih mest dimnikar preglednik oziroma dimnikar merilec. Gre za samostojno odločitev toženke, da posamezna delovna mesta, na katerih se izvajajo dimnikarske storitve, tako opredeli v svoji sistemizaciji delovnih mest, kar pa je ne more razbremeniti obveznosti vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, ker za vsa navedena delovna mesta (dimnikar, dimnikar preglednik in dimnikar merilec) velja, da gre za delovno mesto dimnikarja v smislu določbe 13. člena ZDimS. Zato je tudi nebistvena pritožbena navedba, da nihče od zaposlenih pri toženki ni nikoli oporekal pravilnosti in ustreznosti takšne sistemizacije dela ter da ima toženka kot delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta.

10. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na delovnem mestu dimnikar preglednik opravljal storitve, ki jih ZDimS v 13. členu določa za dimnikarja, se ni postavilo v vlogo komisije iz 201. člena ZPIZ-2 in samo ugotavljalo, ali je potrebno tudi delovno mesto dimnikar preglednik šteti kot delovno mesto, za katero se zavarovalna doba šteje s povečanjem, kot mu to neutemeljeno očita pritožba. Sodišče prve stopnje je zgolj presodilo, ali je tožnik opravljal dela in naloge dimnikarja v smislu 13. člena ZDimS. Za določitev delovnega mesta dimnikar kot delovnega mesta, na katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem, sta relevantna Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (SPIZ), izdana na podlagi Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 35/72 in nasl.) in ZTPPIZ (Ur. l. SFRJ, št. 23/82). Statuta sta pričela veljati 1. 1. 1973 (Ur. l. SRS, št. 1/73 in nasl.) oziroma 1. 1. 1984 (Ur. l. SRS, št. 40/83 in nasl.) in določata, da se na delih in nalogah dimnikarjev zavarovalna doba šteje s povečanjem. To se do uveljavitve ZPIZ-1 niti kasneje ni spremenilo. Materialno pravo torej ni bilo zmotno uporabljeno. Odločitev sodišča prve stopnje s tem v zvezi pa tudi ni obremenjena z v pritožbi očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nerazumna in ne nasprotuje sama sebi in tudi sicer nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

11. Glede na gornjo obrazložitev je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče kršilo načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), ker naj bi v korist tožnika kot delavca presojalo, ali delovno mesto dimnikar preglednik, ki ni vključeno med delovna mesta, za katera se skladno z veljavno zakonodajo šteje zavarovalna doba s povečanjem, izpolnjuje pogoje za vključenost v poklicno zavarovanje, po drugi strani pa naj toženki kot delodajalcu ne bi omogočilo dokazovanja, da tožnik ni opravljal dela, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje. Kot rečeno, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali delovno mesto dimnikar preglednik izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje. Tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal dimnikarske storitve iz 13. člena ZDimS, zato bi moral biti vključen v poklicno zavarovanje. Odločitev sodišča tudi ni v nasprotju z določbo 74. člena Ustave RS, ki določa, da je gospodarska pobuda svobodna, saj toženke v ničemer ne omejuje pri organizaciji njenega poslovanja.

12. Pritožba nadalje neutemeljeno in zgolj pavšalno očita, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni presojalo izpolnjevanja pogojev za določitev delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, odločilo v nasprotju z 2., 5., 14., 22., 23., 25. in 35. členom Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 2/2019 z dne 10. 9. 2019 navedlo, da je nesprejemljivo stališče, da se pri delovnih mestih, za katera je bila ob uveljavitvi ZPIZ-1 priznana zavarovalna doba s povečanjem, v sodnem postopku lahko ugotavlja, ali so (še) izpolnjeni pogoji za to. Takšne pristojnosti sodišče nima. Res je sicer, da so se delovne razmere in pogoji dela pri marsikaterem delovnem mestu s priznano zavarovalno dobo s povečanjem z razvojem tehnologije in modernizacijo delovnih postopkov spremenili. Vendar pa je bil zakon glede tega, na kakšen način in kdo odloča o spremembi škodljivih vplivov ali drugih omejitev delovnega mesta, na katerem je že priznana zavarovalna doba s povečanjem, ves čas jasen. Določba iz prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 zajema vsa delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da je bilo ob sprejemu ZPIZ-2 jasno, da se v času trajanja ZPIZ-1 nobenemu delovnemu mestu ni odvzel status, ki ga je imelo ob uveljavitvi ZPIZ-1, kar je logično, saj organ, ki bi to lahko storil (posebna komisija), v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bil imenovan. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da ne bo presojalo, ali delovno mesto dimnikar še izpolnjuje pogoje za vključenost v poklicno zavarovanje, upoštevalo veljavne predpise in na njih temelječo odločitev Vrhovnega sodišča RS. Ker torej obstaja pravna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pritožba zmotno uveljavlja, da gre za pravno praznino, ki naj bi nastala zaradi neimenovanja komisije in nesprejetja posebnega podzakonskega akta.

13. V zvezi s presojo, ali je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega prenosa dela podjetja v smislu določbe 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), pritožba sicer utemeljeno navaja, da je sodišče prenos dela podjetja presojalo le z vidika, ali je obstajala zakonska oziroma pogodbena podlaga za prenos, ne pa tudi, ali je dejansko prišlo do prenosa dela podjetja. Vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je glede na določbo četrtega odstavka 75. člena ZDR-1 podana solidarna odgovornost delodajalca prenosnika skupaj z delodajalcem prevzemnikom za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, zato se toženka s sklicevanjem na prenos ne more razbremeniti svoje obveznosti vključitve tožnika v poklicno zavarovanje in plačila prispevkov. S tem v zvezi je za odločitev tudi nebistvena pritožbena navedba, da naj tožnik sedaj, ko dimnikarske storitve opravlja kot samostojni podjetnik, sebe ne bi prijavil v poklicno zavarovanje oziroma da si naj ne bi plačeval premij poklicnega zavarovanja.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče je tožniku priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 373,32 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.