Jedro

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh. Kasnejša pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne pogodbe ne vpliva na davčno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo pogodbe in plačevanjem premij.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 5. 2003, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti odpravila prvi stavek izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M.S., Izpostave M.S. z dne 6. 12. 2002, in v ostalem zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo. Prvostopni upravni organ je z odločbo z dne 6. 12. 2002 odločil: da se po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere tožnikove dohodnine za leto 1999 (prvi stavek izreka); odpravil odločbo z dne 6. 6. 2000, in tožniku na novo odmeril dohodnino za leto 1999 v znesku 805.103 SIT (drugi stavek izreka); da mora tožnik razliko med plačano dohodnino, odmerjeno z odpravljeno odločbo, in dohodnino po tej odločbi v višini 43.551 SIT plačati v tridesetih dneh od vročitve odločbe (tretji stavek izreka); in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (četrti stavek izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da sta bila tožnik in njegova žena A.A. zaposlena v družbi V. d.o.o. in istočasno tudi odgovorni osebi navedene družbe. Pravna oseba V. d.o.o. je po polici z dne 26. 5. 1995, sklenila življenjsko in nezgodno zavarovanje za imenovana delavca – odgovorni osebi družbe (zavarovanje tretjega), pri čemer sta imenovana tudi določena kot upravičenca iz pogodbe. Plačilo premij s strani delodajalca za navedeno zavarovanje je torej boniteta, ker je delavec pridobil premoženjsko pravico, takšna boniteta pa predstavlja vir dohodnine po 6. členu Zakona o dohodnini - ZDoh (Ur. l. RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96), ne glede na to, da gre za pričakovana upravičenja po zavarovalni pogodbi. Sodišče prve stopnje je tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene.

3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana odločba odpravi oziroma podrejeno, da se reviziji tožnika ugodi, izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, kakor tudi, da se tožniku povrnejo stroški zastopanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila. Navaja, da je zavarovalna pogodba očitno sklenjena v korist tretjega in da gre za tvegano pogodbo glede na neka bodoča negotova dejstva. Šele ko ta dejstva nastopijo, pride do zaveze zavarovalnice, in šele v tem primeru gre za osebno zavarovanje. Če se zavarovanje nanaša na nekoga tretjega, je za veljavnost pogodbe potrebno njegovo pisno soglasje, njegovega soglasja pa na polici ni bilo. Polica Zavarovalnice T. d.d. je bila odkupljena s strani pravne osebe V. d.o.o., ki je pridobila pravico do izplačila odkupne vrednosti police. Tako sam od tega ni imel nobene koristi in ne gre za bonitete, ki bi se vštevale v osnovo za dohodnino. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in tako ni moglo popolnoma ugotoviti dejanskega stanja, zaradi česar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja v obravnavani revizijski zadevi.

8. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da plačila premij za življenjsko in nezgodno zavarovanje, ki jih je pravna oseba V. d.o.o. plačevala v korist tožnika, predstavljajo boniteto in s tem prejemek po 6. členu ZDoh. V skladu s 6. členom ZDoh se namreč v osnovo za dohodnino vštevajo letni znesek plače, nadomestil plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, izplačanih v denarju, bonih ali naravi, razen povračil stroškov, ki jih je imel zavezanec v zvezi z delom, ter letni prejemki v obliki stimulacij in bonitet v zvezi z delovnim razmerjem. Po prvi alineji 2. člena ZDoh so viri dohodnine tudi osebni prejemki, ki se med letom obdavčujejo z davkom od osebnih prejemkov (15. do 21. člen ZDoh v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZDoh). Odmerjeni oziroma obračunani davki pa se odštejejo od dohodnine (drugi odstavek 3. člena ZDoh). V skladu s 15. členom ZDoh je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki, osnova za davek od osebnih prejemkov pa so tudi prejemki v obliki stimulacij in bonitet v zvezi z delovnim razmerjem. Po določbi 17. člena ZDoh se med stimulacije in bonitete, ki se vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov, štejejo tudi druga osebna zavarovanja. Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 129/78, 39/85, 57/89), ki je veljal v času izdaje prvostopne upravne odločbe, v 942. členu določa, da med osebna zavarovanja spadata življenjsko in nezgodno zavarovanje. V skladu z določbo 946. člena ZOR se življenjsko zavarovanje lahko nanaša na življenje sklenitelja zavarovanja, lahko pa se nanaša tudi na življenje nekoga drugega. Pravico do zavarovalne vsote ima le upravičenec, in sicer od same sklenitve zavarovalne pogodbe, ne glede na to, kako in kdaj je bil določen za upravičenca, in ne glede na to, ali je pred zavarovančevo smrtjo ali po zavarovančevi smrti izjavil, da jo sprejema; zato se lahko obrne neposredno na zavarovalnico z zahtevo, naj mu izplača zavarovalno vsoto, kot to določa 2. točka 960. člena ZOR. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah X Ips 67/2005, X Ips 68/2005, X Ips 70/2005 in X Ips 400/2005. 9. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne police ne vpliva na davčno pravno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo življenjskega zavarovanja. Upravičenec sicer v skladu z določbami ZOR lahko razpolaga s terjatvijo iz naslova življenjske police kot z vsako drugo terjatvijo po splošnih pravilih za odstop terjatve, vendar gre po mnenju revizijskega sodišča za civilnopravno razmerje, ki na davčno razmerje nima vpliva. Premij za zavarovanje ne bi bilo šteti kot boniteto tožnika samo v primeru, če bi bila v zavarovalni polici kot upravičenec že ob sklenitvi navedena pravna oseba V. d.o.o. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah X Ips 67/2005, X Ips 68/2005, X Ips 70/2005 in X Ips 400/2005. 10. Po presoji revizijskega sodišča tudi niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Iz tožbe sicer izhaja, da je tožnik posredno zahteval opravo glavne obravnave s tem, da je predlagal svoje zaslišanje. Opustitev glavne obravnave je po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka (le), če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po drugem odstavku 51. člena ZUS (ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje) se na glavni obravnavi izvajajo dokazi, ki so potrebni za odločitev v upravnem sporu, pa ti niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo, da jih je treba presoditi drugače, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. V drugem odstavku 59. člena ZUS-1 pa so določeni primeri, ko oprava glavne obravnave, čeprav je med strankami dejansko stanje sporno, ni potrebna. Po presoji revizijskega sodišča podatki v spisu ne izkazujejo, da bi bilo treba za sprejem odločitve v upravnem sporu opraviti glavno obravnavo, tožnik pa v tožbi tudi ni navedel, katere okoliščine dejanskega stanja naj bi razjasnilo predlagano njegovo zaslišanje (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Za vpogled v upravne spise, ugotovitve vsebine izdanih odločb in vpogled v listinske dokaze pa glavne obravnave po presoji revizijskega sodišča ni treba opraviti. Zato revizijsko sodišče meni, da glede na podatke iz upravnih in sodnih spisov oprava glavne obravnave ni bila potrebna, ker je bilo za sprejem odločitve o tožbi dovolj podlage v upravnih in sodnih spisih. Glede na navedeno po presoji revizijskega sodišča opustitev oprave glavne obravnave ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

11. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče revizijskih ugovorov iz tega razloga ni presojalo.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1. 13. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).