Jedro

Ker je bilo ocenjeno, da dokaz ni pomemben za pravilno odločitev (2. odstavek 329. člena ZKP), saj ni verjetno, da bo izključil oziroma potrdil obstoj pravno pomembnih dejstev, z njegovo zavrnitvijo ni bila storjena kršitev pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist (3. alinea 29. člena URS).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 200.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je spoznalo obs. V.P. za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), storjenega v sostorilstvu z obs. A.R., in mu z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen osem mesecev zapora. Odvzeta jima je bila s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist ter naloženo plačilo stroškov postopka, od tega obs. P. 150.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama njunih zagovornikov deloma ugodilo tako, da je odpravilo izrek o odvzemu premoženjske koristi, v preostalem delu pa ju je zavrnilo tako kot tudi pritožbo državnega tožilca. Dolžna sta plačati stroške pritožbenega postopka, razen povprečnine.

Zagovornik obs. V.P. je dne 24.5.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pravočasno (28.5.2002) pa še njeno dopolnitev. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz vseh treh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da glede odločilnega dejstva ni zatrjevanega precejšnjega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listine ter izpovedbami prič. Predlog obrambe po postavitvi sodnega izvedenca je bil utemeljeno zavrnjen, saj je zanesljivo ugotovljeno, da Te. ni opravil nobenega posredovanja med T. in A., zato ni bil upravičen do zatrjevane provizije. Sicer pa poskuša zahteva uveljaviti zgolj razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Teoretični izračuni o višini provizije ne morejo biti utemeljena podlaga za zaključek, da sta bili posojilni pogodbi kot način plačila sklenjeni upravičeno. To velja tudi za očitek, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o dokazih, da je A. dolgovala obs. P.. S tem uveljavlja terjatev, ki naj bi nastala naknadno, pa tudi če bi nastala, z očitkom nima nobene povezave.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Po vložnikovih navedbah v točki I. zahteve za varstvo zakonitosti naj bi višje sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je o odločilnem dejstvu precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine z dne 23.8.1994 in zapisniku o izpovedbi priče P.Š. Višje sodišče je namreč navedlo, da v omenjenem pismu znamka vozil R. ni izrecno navedena, niti ni nobenega dokaza, ki bi sploh potrjeval vlogo Te. pri zastopstvu, prodaji ali posredovanju pri prodaji teh vozil na slovenskem trgu. V nasprotju s tem zagovornik navaja, da je na drugi strani pisma izrecno omenjena sveža ponudba podjetja T.-R. Priča P.Š. pa je povedal, da je posredoval (očitno obs. P.) prodajo avtomobilov znamke R. in da je dosegel pri T., da je A. prodajala R. Glede tega programa gre torej za realizacijo predloga iz navedenega pisma.

V zvezi z navedeno kršitvijo Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta ni podana, saj se v omenjenem dopisu, ki ga je Te. poslal A., ime R. izrecno navaja le v zvezi z mnenjem, izraženem v pismu, in sicer, da je renome A. smotrno uporabiti za širjenje dejavnosti z uvajanjem novih blagovnih znamk ("ergo sveža ponudba podjetja T.-R."). V nadaljevanju pa so splošno omenjena vozila višjega kakovostnega razreda ter v novem odstavku konkretno našteta nekatera "prestižna imena", med katerimi ni R. Precejšnjega nasprotja v razlogih sodbe o vsebini pisma in samim pismom ni. Pri tem niti ni jasno, kaj je vsebina te ponudbe, niti komu je namenjena. Kar pa zadeva Te.-jevo vlogo, je iz vsebine zahteve razvidno, da se zagovornik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem oz. z oceno izvedenih dokazov glede morebitnega Te.-jevega posredovanja prodaje vozil R. A.-ju. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V II. točki zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik izpodbija trditev sodišč obeh stopenj, da ni nobenih listinskih dokazov o zastopstvu blagovnih znamk, ki naj bi ga imel Te. in ki naj bi bile potem prenesene na A. Sklicuje se na takrat veljavni 813. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki definira posredovanje. V zvezi s tem zatrjuje, da je bil Te. posrednik med A. in T., spravil ju je v stik, da je prišlo do sklenitve posla prodaje R. Iz tega naslova bi bil upravičen do plačila, ki bi preseglo vrednost prejetega posojila. Enako velja tudi za posredovanje blagovnih znamk T.-N. (olja) in AC D. (oljni filtri), ki jih prav tako omenja pismo o nameri z dne 23.8.1994. Sodni izvedenec bi lahko pojasnil, da se v sodobnem poslovanju koristne informacije plačajo oz. imajo svojo vrednost. Obsojenec v A. sicer ni mogel uresničiti načrtov glede uporabe blagovnih znamk, ki jih je pridobil ali pridobival Te., saj so mu to preprečili interesi večinskih lastnikov. Navedeno je pomembno za presojo obsojenčevega naklepa. Poleg tega bi izvedenec na podlagi podatkov podjetij v Sloveniji, ki tržijo navedene znamke, ocenil, ali je šlo za načrte, ki bi koristili A. Iz navedenega je očitno, da se zagovornik tudi v tem delu ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem tako v objektivnem kot v subjektivnem smislu. Zato tudi v tem primeru velja določba drugega odstavka 420. člena ZKP.

Kar pa zadeva izvedbo dokazov z izvedenci, ko bi v primeru, da je bila ta neutemeljeno zavrnjena, lahko predstavljalo kršitev pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije), je treba reči naslednje. Obramba je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala, da se oceni vrednost programa Te., ki je bil prenesen na A. oziroma ovrednoti vrednost posameznih podjetij, upoštevaje vrednost blagovne znamke podjetij, program podjetij in tudi program, ki se še ne izvaja, se bo pa izvajal v bodočnosti. Sodišče je dokazni predlog med drugim zavrnilo z navedbo, da sploh ni jasno, kaj naj bi se ocenjevalo: ali pričakovanje o nekih bodočih, v zraku visečih poslih, ki nikdar niso bili realizirani in v tej obliki, kot navaja obramba, očitno tudi ne bodo. Ocenjeno je bilo torej, da dokaz ni pomemben za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker ni verjetno, da bo izključil oziroma potrdil obstoj pravnopomembnih dejstev, konkretno prenosa Te.-jevega programa (blagovnih znamk) na A., ki ga je mogoče ovrednotiti in s tem "pokriti" vrednost posojil. Zavrnitvi dokaznega predloga je pritrdilo tudi višje sodišče, saj obsojenčevi pritožbi, ki se je sklicevala na sklenjen dogovor o prenosu blagovnih znamk z A., ni priložen listinski dokaz o obstoju navedenega dogovora, niti v njej niso navedene konkretne okoliščine sklenitve dogovora. Kot na podlagi podatkov v spisu ugotavlja tudi Vrhovno sodišče, zatrjevanega prenosa ni bilo, niti ni potrjena Te.-jeva posredniška vloga glede vozil R. iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijanih sodbah. Navedena kršitev zato ni podana.

V III. točki zahteve za varstvo zakonitosti je navedeno, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o navedbah in ponujenih dokazih obsojenca, da je tudi A. dolgovala njemu, nadalje da sta sporni posojilni pogodbi navedeni v dopisu P.Š. odvetniku S. z dne 5.9.1996 in da je priča B. povedal, da je zanju izvedel pri primopredaji poslov, kar kaže, da obsojenec ni prikrival posojila in da je imel namen zapreti terjatev. Navedeno je pomembno pri presoji obsojenčevega kriminalnega namena.

Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Eno od odločilnih dejstev je tudi subjektivna stran kaznivega dejanja (sedmi odstavek 364. člena ZKP). To pomeni, da mora sodba obrazložiti tudi krivdno obliko, v konkretnem primeru obstoj direktnega naklepa. To je sodišče prve stopnje storilo na enajsti strani obrazložitve, ko je zaradi načina storitve in položaja, v katerem sta bili sklenjeni posojilni pogodbi ter dogovorjenih pogojev (Vrhovno sodišče ugotavlja, da je oboje pred tem tudi obrazloženo), sprejelo zaključek, da je dejanje storil z direktnim naklepom. S takimi ugotovitvami se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Pri tem je treba dodati, da zagovornik na podlagi navedenih dejstev sprejema drugačno dokazno oceno v zvezi z obstojem krivde, kot je obrazložena v izpodbijanih sodbah. Vprašanje njene (ne)pravilnosti pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V zvezi s premoženjsko škodo je v IV. točki zahteve za varstvo zakonitosti navedeno, da je obramba v pritožbi navedla, da ta ne more znašati 35.426.745,75 SIT, ker so v znesku zajete tudi zakonske zamudne obresti. Če bi ta znesek ostal v sodbi, bi ga A. lahko terjala od obeh obtožencev. Drugostopenjska sodba o tem nima nobenega razloga.

Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje na deseti strani obrazložitve svoje sodbe, obtožencema ni bila očitana povzročitev premoženjske škode A. To je razvidno iz opisa kaznivega dejanja v izreku v povezavi z obrazložitvijo sodbe. Navedena škoda ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ampak le spremljajoča okoliščina, rezultat dejanja na strani A., ki ni bil zajet v obsojenčevem naklepu. Ker torej ne gre za odločilno dejstvo, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje ni podana. Prav tako pa ne gre za kršitev po drugem odstavku citiranega člena; čeprav je sodišče druge stopnje dolžno presoditi pritožbene navedbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), bi bila v tem primeru kršitev navedene določbe razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti le, če je ta kršitev vplivala na zakonitost drugostopenjske sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Take vzročne zveze pa zagovornik ne zatrjuje.

V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti vložnik ponavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni imenovalo izvedenca za oceno Te.-jevega programa, ki ga je prenesel na A., kršilo določbo 248. člena ZKP. Dopolnitvi je priloženo tudi izvedensko mnenje z dne 27.5.2002. V zvezi s tem je treba poudariti, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, ampak le tiste, ki so pomembni za pravilno razsojo (drugi odstavek 329. člena ZKP). Iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te sodbe k II. točki zahteve za varstvo zakonitosti glede izvedbe dokazov z izvedencem, Vrhovno sodišče meni, da uveljavljena kršitev ni podana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP). Iz tega razloga tudi ni odredilo odložitev izvršitve pravnomočne sodbe (četrti odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo večjo stopnjo težavnosti postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (relativno dober osebni dohodek, brez preživninskih obveznosti).