Jedro

Zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo oškodovanca samo, če je v redu povabljen kot priča in seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave, ob tem pa je pravno nepomembno, ali je oškodovanec prava uka stranka.

Zgolj neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more sama po sebi pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni M. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega in drugega odstavka 171. člena KZ določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, oškodovanko S. B. pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.500 EUR napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve 2., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva deloma utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona navaja, da je glede na določbo šestega odstavka 112. člena KZ kazenski pregon zoper obsojenca že zastaral. Pojasnjuje, da naj bi obsojenec očitano kaznivo dejanje storil v mesecu januarju 2005, glede na zagroženo kazen za očitano kaznivo dejanje pa je kazenski pregon absolutno zastaral v mesecu januarju 2011. Ob povedanem zagovornik nasprotuje „znanemu načelnemu mnenju Vrhovnega sodišča“, da zastaranje preneha teči s pravnomočnostjo sodbe, in s tem v zvezi uveljavlja kršitev 2. člena Ustave.

6. Vložnikovim navedbam o zastaranju kazenskega pregona za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ, storjenem v mesecu januarju 2005, ki jih je vložnik uveljavljal že v pritožbi, tudi po stališču Vrhovnega sodišča na katerega se sklicuje vložnik, ni moč pritrditi. KZ je za omenjeno kaznivo dejanje predpisoval denarno kazen ali kazen zapora do šestih mesecev. Kazenski pregon za to kaznivo dejanje bi glede na določbo 5. točke prvega odstavka 111. člena KZ, kot pravilno navaja vložnik, absolutno zastaral meseca januarja 2011. Vendar pa je kazenski pregon zoper obsojenca za omenjeno kaznivo dejanje prenehal teči s pravnomočnostjo sodbe. Sodišče druge stopnje je sodbo Kp 310/2008 z dne 2. 12. 2009 odpravilo 25. 2. 2010, prvostopenjsko sodišče pa je sodbo višjega sodišča odpravilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku 2. 3. 2010, kar glede na sprejeto stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009 pomeni, da kazenski pregon še ni zastaral. Kasnejša razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 89/2010 z dne 13. 1. 2011 na zastaranje kazenskega pregona ni imela vpliva. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje sodbo II Kp 17293/2011 z dne 12. 9. 2012, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 29. 10. 2012, sprejelo v okviru dveletnega roka, določenega v drugem odstavku 91. člena novega Kazenskega zakonika (KZ-1) oziroma roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008. S tem, ko sta bili sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavljeni, se tek zastaranja kazenskega pregona ni nadaljeval. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP zato ni podana. Kršitev 2. člena Ustave pa vložnik uveljavlja presplošno, da bi se lahko Vrhovno sodišče do nje opredelilo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Vložnik zahteve nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče med glavno obravnavo ni uporabilo določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Vložnik pojasnjuje, da se oškodovanka, ki je izkušena kazenskopravna sodnica, dne 4. 7. 2011 razpisane glavne obravnave ni udeležila niti ni svojega izostanka opravičila. Ker gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, bi moralo sodišče na podlagi tretjega odstavka 306. člena ZKP šteti, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon in pred začetkom obravnave izdati sklep o ustavitvi kazenskega postopka, po začetku glavne obravnave pa sodbo, s katero bi obtožbo zavrnilo. Sodišče kljub opozorilu zagovornika ni postopalo v skladu z omenjeno določbo, ker je bilo po ugotovitvah sodišča oškodovanki poslano običajno vabilo priči, brez opozorila po četrtem odstavku 288. člena ZKP. V zvezi z navedenim vložnik opozarja, da je oškodovanka izkušena kazenska sodnica in je zato kljub izostalemu opozorilu v vabilu vedela, kakšne posledice ima zanjo neopravičen izostanek z naroka, zato bi moralo sodišče izdati zavrnilno in ne obsodilno sodbo.

8. Po mnenju Vrhovnega sodišča zagovornik s temi navedbami uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot jo napačno kvalificira vložnik zahteve. Določba 244. člena ZKP vsebuje zakonsko domnevo, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, kadar gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog in na glavno obravnavo, na katero je bil kot priča v redu povabljen, ne pride in svojega izostanka ne opraviči. Pravne posledice takšnega izostanka so določene tudi v tretjem odstavku 306. člena ZKP, in sicer sodišče pred začetkom glavne obravnave izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka, po začetku glavne obravnave pa sodbo, s katero se obtožba zavrne. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen. Zato prvi odstavek 239. člena in četrti odstavek 288. člena ZKP, ki urejata vsebino vabila, ki se ga pošilja priči, določata, da je potrebno oškodovanca, ki se ga vabi kot pričo, v vabilu opozoriti, da se bo v primeru njegovega neopravičenega izostanka štelo, da je umaknil predlog za pregon.

9. V obravnavanem primeru je sodišče, kot izhaja iz zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave z dne 4. 7. 2011 (list. št. 437), ugotovilo, da oškodovanka na dne 4. 7. 2011 razpisano glavno obravnavo ni pristopila, pri čemer je bilo vabilo izkazano, in svojega izostanka ni opravičila. Zagovornik je že na glavni obravnavi sodišču predlagal, naj šteje, da je oškodovanka s tem dejanjem umaknila predlog za pregon. Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo oškodovanki poslano običajno vabilo za pričo in da torej ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave v skladu s četrtim odstavkom 288. člena oziroma prvim odstavkom 239. člena ZKP, zagovornikovemu predlogu ni sledilo. Na drugo glavno obravnavno je sodišče oškodovanko vabilo z vabilom, ki je vsebovalo tudi pravni pouk o posledicah izostanka z glavne obravnave (list. št. 451).

10. Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka v obravnavani zadevi na drugi glavni obravnavi zaslišana kot priča (list. št. 462-463), je očitno, da jo je sodišče že na prvo glavno obravnavo vabilo z namenom zaslišati jo, torej v svojstvu oškodovanke kot priče, vendar je pri vabljenju, glede na to da ji je poslalo običajno vabilo za pričo, očitno spregledalo določbo četrtega odstavka 288. člena ZKP in oškodovanke ni poučilo o pravnih posledicah njenega izostanka z glavne obravnave. Napačno je stališče zahteve, da je bila oškodovanka pravilno vabljena. Pravne posledice za oškodovanca iz 306. člena ZKP lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča. Vsebino vabila določata prvi odstavek 239. člena in četrti odstavek 288. člena ZKP, ki ju mora sodišče spoštovati, ko na narok vabi oškodovanca, ki ga je potrebno zaslišati kot pričo. Zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo oškodovanca samo takrat, kadar je oškodovanec seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave. Če zakon določa, da mora biti oškodovanec, ki je vabljen kot priča v primeru predlagalnih deliktov, o posledicah izostanka z naroka obveščen, njegove pravice nihče ne sme kršiti, zlasti ne sodišče, zato je pravno nepomembno, ali je oškodovanec prava uka stranka (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 85762/2010 in I Ips 7269/2009-59). Kot sta pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje, oškodovanka na posledice neopravičenega izostanka z glavne obravnave ni bila opozorjena, zato niso bili podani zakonski pogoji za izdajo sodbe, s katero bi sodišče obtožbo zavrnilo.

11. Zagovornik obsojenega uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP, ker je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko. Ta sodnikova pristranskost po 6. točki 39. člena ZKP naj bi izhajala iz njegove neformalne komunikacije z oškodovanko, opravljeno po telefonu po tem, ko je bil sodišču s strani zagovornika podan predlog za izdajo zavrnilne sodbe na podlagi tretjega odstavka 306. člena ZKP. Takšno postopanje predsednika senata kaže na favoriziranje ene od strank postopka in na pristranskost sodišča. Po mnenju zagovornika je očitno, da je bila oškodovanka klicana zgolj iz razloga, ker je tudi sama sodnica, kar pa je z vidika načela nepristranskega sodišča nedopustno.

12. Po določbi 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča nepristransko sodišče. To načelo se uresničuje skozi določbe 39. člena ZKP o izločitvi sodnikov. Po 6. točki 39. člena ZKP mora biti izločen sodnik, pri katerem so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora obtoženec zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. To bi lahko predstavljalo kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če bi se ugotovilo, da je obstajal izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP in je bila (pravočasno) vložena zahteva za izločitev sodnika iz tega razloga neutemeljeno zavrnjena. Zahteva za varstvo zakonitosti tega ne zatrjuje, pa tudi sicer iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obramba obtoženega sploh zahtevala izločitev predsednika senata iz navedenega razloga do konca glavne obravnave. Obramba, ki izločitve sodnika zaradi dvoma o njegovi nepristranskosti ni zahtevala, je bila v naslednjih fazah postopka glede tega prekludirana. Prekluzija pa pomeni, da te pravice v poznejši fazi postopka ni mogoče uveljavljati, saj je ta možnost nepovratno zamujena. Prekluzije pa tudi ni mogoče relativizirati na tak način, kot skuša to storiti obramba, saj bi na ta način, če bi bilo mogoče zamujeno po ovinku uveljavljati skozi vrata relativne kršitve, izgubila svoj pomen. Zato take opustitve v postopku obramba ne more uspešno uveljavljati skozi zatrjevanje kršitev svojih pravic, saj je to možnost v postopku imela, pa je ni izkoristila. Zato zatrjevana kršitev pravice do poštenega in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP ni podana.

13. Tudi sicer Vrhovno sodišče ocenjuje, da okoliščine, s katerimi zahteva nakazuje dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje v škodo obtoženca, ne utemeljujejo trditev zahteve o pristranskosti sodišča. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da sama neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more že sama po sebi pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika. Tovrstne komunikacije se marsikdaj dogodijo, iz raznovrstnih razlogov, pri čemer je gotovo pričakovana in potrebna skrajna sodnikova zadržanost, da s svojimi dejanji ali besedami dejansko ne bi vzbudil dvoma v svojo nepristranskost ali celo nepristranskost sodečega senata. Zaradi teh razlogov je pomembno upoštevati tudi dejansko vsebino in način ter druge okoliščine tovrstne komunikacije. V obravnavanem primeru iz zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave z dne 4. 7. 2011 (list. št. 438) izhaja, da je oškodovanka predsedniku senata po telefonu povedala, da je na glavno obravnavo pozabila priti, ker je bila v zadnjem času na dopustu, da pa bo pristopila na nadaljevanje glavne obravnave. Vendar iz nadaljevanja zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi oškodovanka na nadaljevanje glavne obravnave dejansko ni pristopila. Dejstvo, da je predsednik senata vsebino telefonskega pogovora vnesel na zapisnik, pa kaže na to, da ni šlo za kakršnokoli tajno, prikrito oziroma prikrivano komunikacijo predsednika senata z oškodovanko o razlogih za izostanek z naroka. Že navedeni razlogi nikakor ne opravičujejo izraženega dvoma v nepristranskost predsednika senata, niti zahteva vsebinsko ne opredeli, kako naj bi se izkazal vpliv te komunikacije na zakonitost izpodbijane sodbe.

14. Vrhovno sodišče pa je izpodbijano sodbo kljub temu razveljavilo, saj je nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbah, zoper kateri je zahteva vložena (427. člen ZKP). Vrhovno sodišče namreč dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, da obsojenec ni uspel v ničemer prepričati sodišča, da je imel utemeljen razlog verjeti v to, da je oškodovanka kot kazenska sodnica v zadevi opr. št. K 121/98, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Piranu, poskrbela, da je kazenski pregon glede dveh kaznivih dejanj namerno, na prefinjen inteligenten način zastaral in da je v zameno od enega od soobtožencev, R. H., prejela stanovanje kot podkupnino. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, v kakšnih okoliščinah so bile glavne obravnave preložene, vendar je pri tem ostalo na pol poti in ni ugotovilo še konkretnih razlogov, zakaj oškodovanka kot kazenska sodnica v omenjeni kazenski zadevi ni uporabila zakonsko predvidenih, od vabljenja strožjih ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolžencev na glavni obravnavi. Navzočnost obdolženca na sojenju ni le njegova pravica, temveč tudi dolžnost, ki jo sodišče lahko uresničuje s prisilnimi sredstvi (307. člen ZKP). Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi s tem zgolj pavšalno navedli, da iz spisa jasno izhajajo prizadevanja oškodovanke, da zaključi kazenski postopek, in da za uporabo prisilnih ukrepov ni imela pogojev, kar je obsojeni, glede na to da je promptno spremljal potek kazenskega postopka, tudi sam videl, vendar pa sodišči v ničemer ne pojasnita, na podlagi katerih okoliščin sta prišli do takšnih zaključkov. Še več, po presoji Vrhovnega sodišča za takšen zaključek na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni nikakršne opore. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da je oškodovanka v obdobju od 12. 5. 2003 do 3. 2. 2004 razpisala kar 11 glavnih obravnav, ki so bile vse, razen zadnje in tiste, ki je bila preložena zaradi izostanka državnega tožilca, preložene bodisi zaradi neizkazanosti vabila obdolžencem ali njihovega neupravičenega izostanka bodisi zaradi opravičila zaradi bolezni. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila obravnava zaradi neizkazanosti vabila obdolžencu S. preložena kar štirikrat (zaporedoma), pri čemer pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zakaj vročitev vabila ni bila uspešna in ali je morebiti šlo za očitno izmikanje prihodu na glavno obravnavo ter iz katerih razlogov se oškodovanka ni odločila za uporabo v ZKP predvidenih prisilnih ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolžencev na glavni obravnavi (prisilna privedba, pripor). Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je oškodovanka glavno obravnavo kar štirikrat preložila tudi iz razlogov na strani obdolženega H., pri čemer sodišče tudi v tem primeru ne ugotavlja razlogov za neuporabo prisilnih ukrepov za zagotovitev njegove navzočnosti. Prav tako se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem, zakaj oškodovanka ni ugodila predlogu tožilca za izločitev postopka, temveč sta zgolj pavšalno navedli, da je imela za to razumne razloge, čeprav je oškodovanka, zaslišana kot priča, na izrecno vprašanje odgovorila, da ne ve, če se je dalo zadevo sploh razdružiti na dva dela (glej list. št. 463). Vse to pa so vprašanja, ki so odločilnega pomena za presojo ne zgolj utemeljenosti očitka, da je oškodovanka namerno poskrbela, da je kazenski postopek na prefinjen inteligenten način zastaral, ampak predvsem za presojo, ali je imel obsojeni utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Že samo dejstvo, da je oškodovanka v obdobju devetih mesecev glavno obravnavo preložila kar desetkrat, pri čemer je vedela oziroma bi morala vedeti, da se bliža absolutno zastaranje kazenskega pregona (ta je zastaral, kot izhaja iz podatkov spisa, dne 23. 3. 2004, pisni odpravek sodbe pa je bil sestavljen dne 18. 2. 2004, torej slab mesec pred absolutnim zastaranjem kazenskega pregona), pri vsakem povprečno razumnem človeku vzbuja dvom v pošten potek kazenskega postopka.

15. To pa velja še toliko bolj, če pri presoji dejstva, ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost inkriminiranih besed, upoštevamo še vse ostale ugotovljene okoliščine. Pri tem zlasti ne gre spregledati, da je imel obsojenec v preteklosti zelo slabe izkušnje s sodnimi organi, saj je v enem od sodnih postopkov zaradi razdružitve skupnega premoženja pred Okrajnim sodiščem v Piranu, v katerem je bil na strani predlagatelja udeležen R. H., na strani nasprotnih udeležencev pa obsojenec, prišlo do zlorabe sodniške funkcije, ko je sodnica iz spisa iztrgala določeno listino, zaradi česar je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. K 29/2008 spoznana za krivo kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovne listine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 265. člena KZ (glej list. št. 408-412). Disciplinski postopek zoper omenjeno sodnico je sprožila ravno oškodovanka, ki je bila v tistem času predsednica omenjenega sodišča. Pri tem tudi ni nepomembno dejstvo, da je oškodovanka disciplinski postopek zoper omenjeno sodnico sprožila šele dobre tri mesece po tem, ko je bila obveščena o ravnanju sodnice, kar je prvostopenjsko sodišče štelo za opravičljivo zamudo, saj je bilo po njegovih navedbah potrebno zbrati še ostalo dokumentacijo, vendar za takšen zaključek v podatkih spisa ni podlage. Nadalje je bila obsojencu v pravdni zadevi opr. št. P 210/08, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, prisojena odškodnina v višini 10.000,00 EUR, ker državni organi niso storili vsega, kar je potrebno za odkritje storilcev kaznivega dejanja, storjenega na škodo obsojenca, ter so (pred)kazenski postopek vodili nepravilno in neučinkovito. Med temi storilci naj bi bil po navedbah obsojenca tudi R. H. Zaradi omenjenih dogodkov je bilo obsojenčevo zaupanje v strokovnost in poštenost državnih organov nedvomno porušeno in je bil zato obsojenec še toliko bolj občutljiv za morebitne nepravilnosti pri delu državnih organov. Nadalje tudi ne gre spregledati dejstva, da je bilo tekom postopka ugotovljeno, da sta bila oškodovanka in R. H., ki je v kazenskem postopku opr. št. K 121/98, ki ga je vodila oškodovanka, nastopal kot soobdolženi, v zasebnih poslovnih odnosih glede prodaje oziroma nakupa nepremičnin ter da so se po Portorožu širile govorice, da je oškodovanka od R. H. v dar prejela stanovanje. Naslednja pomembna okoliščina pri presoji vprašanja, ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost inkriminiranih besed, je ugotovitev sodišča, da je obsojenec sam vložil obtožni predlog zoper oškodovanko zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ker je dopustila, da sta dva kazenska postopka, ki ju je vodila zoper obtožence R. H., T. T., I. S. in D. B. zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 224. člena in po prvem odstavku 133. člena KZ namerno na prefinjeni inteligentni način zastarala, kar nedvomno kaže na njegovo prepričanje o tem, da je oškodovanka storila kaznivo dejanje. Sodišče bi moralo pri presoji, ali je imel obsojeni utemeljen razlog verjeti, da je oškodovanka od obdolženega R. H. prejela stanovanje kot podkupnino v zameno za to, da bi kazenski postopek zoper njega zastaral, upoštevati vse zgoraj navedene okoliščine in jih presojati tudi v medsebojni povezavi. V obravnavanem primeru pa sodišče takšne celovite presoje ugotovljenih dejstev in okoliščin ni opravilo, temveč je celo izrecno navedlo, da sklepanje obsojenca temelji le na dejstvu prelaganja obravnav in zastaranja ter da obsojeni nima nobenih drugih indicev, da je oškodovanka v dar prejela stanovanje, kar pa ne drži. 16. Vse navedene okoliščine so pri odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti vnesle tak dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbah, zoper kateri je zahteva vložena, da je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Kopru v novo sojenje pred drugim senatom prvostopnega sodišča, ki bo moralo v ponovnem postopku raziskati in oceniti odločilna dejstva v zvezi z razlogi za neuporabo zakonsko predvidenih prisilnih ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi po 307. členu ZKP in jih nato bolj kritično presoditi tudi v medsebojni povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami. Kolikor se bo v ponovljenem dokaznem postopku izkazalo, da oškodovanka brez utemeljenega razloga ni odredila od vabljenja strožjih ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolžencev v kazenskem postopku, bo moralo sodišče, upoštevajoč ostale ugotovljene okoliščine, ponovno presoditi, ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil o oškodovanki. V kolikor bo sodišče presodilo, da je obsojenec uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, bo v zvezi s temi očitki lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve, razen če mu bo uspelo dokazati, da je storil to kaznivo dejanje pri obrambi kakšne pravice (tretji odstavek 169. člena KZ). Kolikor pa bo sodišče ponovno ugotovilo, da obsojenec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev, pa bo izdalo sodbo, s katero ga bo ponovno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja.

17. Ker je Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo na podlagi 427. člena ZKP, ni presojalo utemeljenosti preostalih zatrjevanih kršitev.