Jedro

Tožnica na delovnem mestu na katerega je bila formalno razporejena ni delala, ker je tožena stranka upoštevala njene zdravstvene težave.

Delala je na nekaterih drugih nalogah po odredbi nadrejenih. Kljub temu pa ni možen zaključek, da je bila dejansko razporejena na drugo delovno mesto. Opravljanje le nekaterih nalog ne pomeni dejanske razporeditve na drugo delovno mesto.

V sodni praksi je bilo sicer nekajkrat zavzeto stališče, da delavec ne more biti presežek na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, če dejansko dalj časa po odredbi delodajalca opravlja delo na drugem delovnem mestu. Vendar pa gre za izjemne primere, ko je delavec po volji delodajalca razporejen na drugo delovno mesto brez ustrezne odločbe. Pri tožnici pa iz zgoraj opisanih razlogov ni mogoče govoriti o dejanski razporeditvi na drugo delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tajnika občinske uprave z dne

28.3.2001 in odločbe župana z dne 10.7.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, za vrnitev nazaj na delo, razporeditev na ustrezno delovno mesto, vpis delovne dobe v delovno knjižico, plačilo davkov in prispevkov ter plač, ki bi jih prejela, če bi delala, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga iz

2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker je zahtevek zavrnilo. Tožnica je bila za presežno delavko opredeljena že v letu 1999 na delovnem mestu finančni referent I., vendar sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožena stranka ni nikoli realizirala. Zoper sklep je tožnica ugovarjala in uveljavljala tudi sodno varstvo, vendar je tožbo umaknila, ko ji je pred iztekom odpovednega roka tožena stranka ponudila razporeditev na drugo delovno mesto. Razporeditev na delovno mesto negovalke je sicer sprejela, vendar pa kasneje zoper njo pravočasno ugovarjala in tudi uveljavljala sodno varstvo. Zdravnik je namreč ugotovil, da zdravstveno ni sposobna za delo negovalke. Na tem delovnem mestu tudi dejansko nikoli ni delala, razloge pa je sprejela tudi tožena stranka, ki je tožnici priznala razliko v plači do prejšnjega delovnega mesta finančni referent I. in ji omogočila še nadalje opravljati delo delovnega mesta finančni referent I.. To po mnenju pritožbe pomeni, da je dejansko tožnica ostala na delovnem mestu finančni referent I., zaradi česar bi jo morala tožena stranka v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev primerjati z vsemi delavci, ki so delali na primerljivih delovnih mestih. Tožena stranka ni izvedla nikakršnega postopka, vsaj dokumentacije, ki bi na to kazala, ni. Kot pomembna pa pritožba izpostavlja še vprašanja, ki naj bi ostala nerešena in sicer ali je bilo delovno mesto negovalke sploh sistemizirano, ali so bila v proračunu zagotovljena sredstva za plačo in druge prejemke delavcev, ali je bila tožnica sploh razporejena na delovnem mestu negovalke, ali je dejansko prenehala potreba po delu finančnega referenta I. itd.. Predlaga razveljavitev (pravilno spremembo) izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz. podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica v tem postopku odpira vprašanja, ki s sporno zadevo niso povezana ter spregleda dejstvo, da je predmet sodne presoje le sklep o opredelitvi tožnice za trajno presežno delavko na delovnem mestu negovalka. Z razporeditvijo na to delovno mesto se je tožnica strinjala, sedaj pa se noče sprijazniti z dejstvom, da delovnega mesta, ki bi ustrezalo stopnji njene izobrazbe, znanju in zmožnostim pri toženi stranki ni. Meni, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno poudarja, da tožnica v pritožbi (in tudi v celotnem postopku) odpira vprašanja, ki se ne nanašajo na ta spor. Ugovore v zvezi s prvotnim sklepom o prenehanju delovnega razmerja in razporeditvijo bi lahko podala v postopkih, ki jih je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. Pd 159/2000 in Pd 561/2000. Opozarjanje na nepravilnosti, ki naj bi jih tožena stranka zagrešila v postopku opredelitve tožnice za trajno presežno delavko v letu 1999 in 2000 s sklepoma z dne 4.10.1999 in 3.4.2000 in v postopku razporeditve tožnice na delovno mesto negovalka v letu 2000 s sklepoma z dne 6.10.2000 in 13.11.2000, je za ta spor brezpredmetno. Obe tožbi v navedenih zadevah sta bili umaknjeni, kar pomeni, da sta sklep o opredelitvi tožnice za trajno presežno delavko na delovnem mestu finančni referent I. in sklep o razporeditvi na delovno mesto negovalka dokončna in pravnomočna.

S prvim sklepom z dne 4.10.1999 je bila tožnica opredeljena za trajno presežno delavko na delovnem mestu finančni referent I.. Tega dejstva spričo pravnomočnosti sklepa ni mogoče spremeniti. Tožena stranka je odločitev o prenehanju delovnega razmerja po dogovoru s tožnico nadomestila s prerazporeditvijo na drugo delovno mesto po dokončnosti sklepa o trajnem presežku. Zato sodišče prve stopnje razporeditev napačno opredeljuje kot ukrep tožene stranke iz 36. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93).

Razporeditev ni bila izvedena v okviru reševanja trajno presežnih delavcev kot eden od ukrepov za preprečitev posledic prenehanja delovnega razmerja, ampak izven tega okvira. Tožena stranka je pač ponudila tožnici rešitev za ohranitev zaposlitve. Vendar pa napačna opredelitev pravne podlage razporeditve, ki ni predmet tega spora, na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo predmet tega spora, kar pomeni, da ugovorov v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi glede postopka reševanja trajno presežnih delavcev v letu 1999 in glede razporeditve ni moglo upoštevati. Ker je bila tožnica pravnomočno opredeljena za trajno presežno delavko na delovnem mestu finančni referent I., na tem delovnem mestu ni bila več razporejena. Iz predloženih dokazov izhaja, da je bila dokončno in pravnomočno razporejena na delovnem mestu negovalka. Da bi se kljub pravnomočnosti sklepa tožnica in tožena stranka dogovorili kaj drugega, iz spisa ne izhaja. Tožnica ni podala nobenega dokaznega predloga o morebitnem dogovoru s toženo stranko v izvensodni poravnavi, zaradi katere je umaknila tožbo v zvezi z razporeditvijo.

Ni pa sporno, da tožnica na delovnem mestu negovalke ni delala. Iz listin v spisu izhaja, da jo je tožena stranka želela za delo usposobiti, vendar se je tožnica delu izogibala z opravičilom o zdravstveni nesposobnosti (izjave v prilogah spisa Pd 561/2000). Po lastni izpovedi je delala na nekaterih nalogah finančnega referenta

I. po odredbi nadrejenih. Kljub temu pa ni možen zaključek (za kakršnega se zavzema pritožba), da je bila dejansko razporejena na drugem delovnem mestu. Opravljanje nekaterih nalog (ki jih je bila pač voljna opravljati) ne pomeni dejanske razporeditve na drugo delovno mesto.

Bistveno za rešitev tega spora je, ali je bila tožnica lahko opredeljena za trajno presežno delavko na delovnem mestu, na katerem ni delala, čeprav je nanj pravnomočno razporejena. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ni pomembno, ali je tožnica na delovnem mestu negovalke delala. To stališče ni povsem in v vsakem primeru pravilno. Če bi namreč tožnica v polnem obsegu dalj časa po odredbi delodajalca opravljala delo drugega delovnega mesta, potem bi bila ne glede na formalno razporeditev lahko opredeljena za trajno presežno delavko le na tem - drugem - delovnem mestu. Očitno pa v spornem primeru ni bilo tako, saj delovnega mesta finančni referent

I. ni bilo več, tožnica pa je opravljala le določena finančna opravila. Samo če bi se stranki z izvensodno poravnavo dogovorili, da razporeditev na delovno mesto negovalke ne učinkuje in da se tožnica razporeja k finančnim opravilom, bi bil mogoč zaključek, za kakršnega se zavzema pritožba. Ker pa dokaznih predlogov v to smer sploh ni bilo, tak zaključek ni možen.

Tožnica je torej opravljala druga dela zaradi pripravljenosti tožene stranke, da tožničin status zaradi njenih zdravstvenih težav uredi.

Tega toženi stranki ni mogoče šteti v škodo. V sodni praksi je bilo sicer nekajkrat zavzeto stališče, da delavec ne more biti presežek na delovnem mestu, na katerem je formalno razporejen, če dejansko dalj časa po odredbi delodajalca opravlja delo na drugem delovnem mestu.

Vendar pa gre za izjemne primere, ko je delavec po volji delodajalca razporejen na drugo delovno mesto brez ustrezne odločbe. Pri tožnici pa iz zgoraj opisanih razlogov ni mogoče govoriti o dejanski razporeditvi na drugo delovno mesto. Zato je bila lahko opredeljena za trajno presežno delavko le na delovnem mestu, na katerem je bila formalno razporejena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki zakonit. Tožnica je bila opredeljena za trajno presežno delavko na delovnem mestu, na katerem je bila dokončno razporejena in je bilo tudi sistemizirano; celo z uvajanjem tožnice na tem delovnem mestu je tožena stranka začela, zato se pritožbene navedbe, da naj bi delovnega mesta sploh ne bilo, izkazujejo za neutemeljene. O razlogih za prenehanje potrebe po delu na tem delovnem mestu sta prepričljivo izpovedala S. A. in V. R.; iz njunih izpovedi izhaja, da so za ukinitev delovnega mesta negovalke obstajali organizacijski razlogi. V zvezi s postopkom ugotavljanja trajno presežnih delavcev je tožnica kot sporno izpostavljala tudi, da ni jasno, po katerem programu je bila za presežno delavko opredeljena in da tožena stranka ni uporabila kriterijev za določitev trajno presežnih delavcev. O obeh pomislekih je pojasnilo podala priča S. A.. Po njegovi izpovedi je merodajen program v prilogi A 3, medtem ko je program v prilogi A4 "prečiščeno besedilo " prvega in drugega programa. To iz obeh listin tudi jasno izhaja. Glede uporabe kriterijev pa je tožena stranka navedla, da delavcev, s katerimi bi bilo mogoče primerjati tožnico na primerljivih delovnih mestih ni bilo. Nasprotnega tožnica ni dokazala in tudi ni navedla, s katerimi delavci bi jo morala tožena stranka primerjati, vsekakor pa to niso bili delavci, med katere so bile razdeljene naloge finančnega referenta I.. Zato se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo.

Iz navedenega sledi, da je pritožba neutemeljena. Če bi tožnica uspela izpodbiti sklep o razporeditvi na delovno mesto negovalka, bi bila situacija sicer bistveno drugačna; v tem primeru ji delovno razmerje na tem delovnem mestu res ne bi moglo prenehati.

Ker pa je postopek ugotavljanja presežne delavke tožena stranka izvedla zakonito (tožnica nobene od zatrjevanih nepravilnosti ni dokazala), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe.