Jedro

Distribucijo električne energije na takšnem omrežju pa lahko izvaja le izvajalec gospodarske javne službe oziroma sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO). Električna energija je namreč materialna javna dobrina, ki mora biti pod enakimi pogoji dostopna vsakomur in se zagotavlja z gospodarsko javno službo. To torej opravlja elektrooperater, ki mora uporabniku zagotoviti uporabo distribucijskega sistema za prenos električne energije, kar pa tožena stranka ni. Navedena obveznost izhaja iz pravice končnega odjemalca do dobave električne energije. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo v nasprotju z energetsko zakonodajo, katere namen in cilj je uporabnikom zagotoviti zanesljivo in dostopno oskrbo z električno energijo, če tožena stranka, ki nima položaja sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo, nastalo situacijo reši z odklopom električne energije končnim odjemalcem. Takšno njeno ravnanje ne more biti zakonito.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da se v bodoče vzdrži vsakršnih motilnih dejanj z omejevanjem električne energije za poslovni prostor z ID znakom 000-693-11 in za splošne skupne dele stavbe z ID znakom 000-693-17 (tč. I izreka izpodbijanega sklepa). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prenehati z motilnim dejanjem odklapljanja električne energije za omenjeni poslovni prostor in skupne dele in da jih mora takoj priklopiti na električno omrežje in trafo postajo, tako da bo tožeča stranka prejemala električno energijo enako kot pred njenim motilnim dejanjem (tč. II izreka izpodbijanega sklepa).1 Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.603,54 EUR (tč. III izreka izpodbijanega sklepa).

2.Tožena stranka je zoper ugodilni del sklepa in zoper stroškovno odločitev (tč. I in tč. III izreka sklepa) vložila pravočasno pritožbo iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožeča stranka prilagajala in spreminjala svoje navedbe glede načina izvršitve odklopa električne energije. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni podala trditev v zvezi s priklopom agregata kot alternativne možnosti zagotavljanja električne energije. Napačen je zato zaključek sodišča, da tožeča stranka nima druge možnosti zagotovitve elektrike. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje glede zagotavljanja električne energije v skupnih prostorih. Dostop v skupne dele ni bil moten. Sodišče pa se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem odklopa elektrike. Ta na uporabo skupnih prostorov ni vplival. Zato ne gre za motenje posesti. Ni ji jasno od kod sodišču prve stopnje podlaga za ugotovitev, da so avtomatska vhodna vrata, stopnišče in dvigala vezana na eno odjemno mesto. Odklop elektrike ne predstavlja motilnega ravnanja, če je bila uporaba skupnih prostorov zagotovljena. Priče, ki jih je predlagala, bi vedele pojasniti, kako je urejen priklop posameznih poslovnih prostorov in skupnih delov stavbe in da trditev tožeče stranke in posledično ugotovitev sodišča, da so vsi prostori vezani na eno odjemno mesto, ni točna. Če se tožeči stranki v pravdi zaradi motenja posesti dovoljuje, da spreminja navedbe in jih prilagaja poteku pravde, se toženo stranko postavlja v neenakopraven položaj. Sodišče zato ne bi smelo upoštevati navedb tožečih strank glede samega motilnega ravnanja na prvem naroku za glavno obravnavo. Glede motilnega dejanja, ki se nanaša na skupne dele, je sodišče odločalo trikrat. Večkratno odločanje o istem tožbenem zahtevku pa ni dovoljeno. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da gre za litispendenco. Materialnopravno napačna so stališča prve stopnje glede protipravnosti njenega ravnanja. Za presojo protipravnosti njenega ravnanja je ključno, kakšna stališča je A. A. izpostavila kot ključna za njeno odločitev. Iz obrazložitve sklepa omenjene agencije izhaja, da naj se zatečeno stanje uredi na način, da tožena stranka preneha oskrbovati uporabnike z električno energijo. Zato je tudi odstopila od pogodbe o razdelitvi stroškov. Navaja še, da njen namen, da ohrani svojo lastninsko pravico na TP in da "obvezna oddaja v najem" dejansko pomeni razlastitev tožene stranke. Napačen je zato tudi zaključek sodišča, da je prisilna oddaja v najem zakonsko predvidena posledica, ki se ji tožena stranka ne more upirati. Pritožbene navedbe zaključuje s trditvijo, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela v celoti.

3.Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da motilno dejanje predstavlja toženkin odklop električne energije, da je toženka to dejstvo na več mestih priznala in da je bilo takšno njeno ravnanje protipravno. Tožeča stranka svojih trditev, da predstavlja motilno dejanje odvzem električne energije na poslovnih prostorih in skupnih prostorih ter napravah, ni spreminjala.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Obravnavani spor je spor zaradi motenja posesti. V posestnem sporu daje sodišče tožniku varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, ne glede na obstoj pravice in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ in 426. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti sodišče ugodi, če ugotovi, (a) da je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne stvari, (b) da je bila posest res motena, (c) da je bil toženec tisti, ki je motil posest, ter (d) da je bilo motenje samovoljno in protipravno. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da so v obravnavani zadevi podane vse navedene predpostavke sodnega posestnega varstva. Takšen zaključek temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pri vodenju postopka.

6.Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da ima tožeča stranka v posesti poslovni prostor v poslovnem kompleksu B. (000-693-11) in v soposesti skupni del stavbe (000-693-17). V poslovnem prostoru opravlja dejavnost izdelave tiskanih vezij. Za dostop do poslovnega prostora in opravljanje dejavnosti pa potrebuje tudi skupne dele. V skupnih delih se nahaja tovorno dvigalo, ki ga potrebuje za dovoz materiala. Tožena stranka je odklopila elektriko za navedene prostore. Takšno ravnanje predstavlja dejanje motenja posesti njenih poslovnih prostorov in pripadajočih skupnih prostorov. Tožena stranka je z odklopom elektrike bistveno vplivala na dotedanji način uporabe navedenih prostorov2 oziroma je tožeči stranki otežila njihovo dotedanjo uporabo. S posegom v dejanskost dotedanje uporabe navedenih prostorov je tožena stranka posegla v posest tožeče stranke na omenjenih prostorih.3 Tožeča stranka je s tem pridobila pravovarstveni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z vrnitvijo oziroma ponovno zagotovitvijo električne energije navedenim prostorom, kar je tožena stranka tekom postopka, na podlagi začasne odredbe, tudi udejanila.

7.Na kakšen način je tožena stranka izvršila odklop električne energije, za samo odločitev ni pomembno. Prav tako ni pomembno, ali bi si tožeča stranka lahko zagotovila izvrševanje posesti z alternativno zagotovitvijo električne energije (z namestitvijo agregata). Pravica do kontinuitete posesti zagotavlja prepoved samovoljnega poseganja v posest tožnika in vzpostavitev takšnega posestnega stanja, kot je bilo pred samim motenjem.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče v treh različnih pravdah odločilo o isti stvari - motenju posesti na skupnih delih, s čimer je spregledalo litispendenco. Litispendenca oziroma obstoj pravde je negativna procesna predpostavka4, ki preprečuje, da bi se glede istega zahtevka začela pravda med istima strankama. Že navedena splošna definicija zanika obstoj te negativne procesne predpostavke iz razloga, ki ga navaja tožena stranka. V primerih, ki jih navaja, je več (različnih) soposestnikov zahtevalo varstvo svoje soposesti. Lahko so materialni sosporniki, kar pa ne pomeni, da so izgubili možnost samostojnega varovanja in uveljavljanja svojega pravovarstvenega interesa.

9.Neutemeljen pa je tudi ugovor tožene stranke, da njen poseg v posest tožeče stranke ni bil protipraven. Protipravnost motenja je izključena, kadar je tako eksplicitno navedeno v zakonu ali kadar je dejanje (ravnanje) opravljeno na podlagi podzakonskega predpisa, pod pogojem, da je ta sprejet na zakonski podlagi oziroma zakon nanj prenaša pooblastilo za (podrobnejšo) ureditev pravnih razmerij5. Pri ravnanju tožene stranke navedeni pogoj ni izpolnjen. Tožena stranka svoj ugovor neobstoja protipravnosti motenja temelji na sklepu A. A. št. 432-28/2020/56 z dne 13. 1. 2022, s katerim je ustavilo postopek nadzora nad njo. Nič v tem sklepu ne izključuje protipravnost njenega ravnanja. Iz sklepa izhaja, da je tožeča stranka končni odjemalec električne energije iz omrežja poslovnega kompleksa B., ki ima javni značaj. Distribucijo električne energije na takšnem omrežju pa lahko izvaja le izvajalec gospodarske javne službe oziroma sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO). Električna energija je namreč materialna javna dobrina, ki mora biti pod enakimi pogoji dostopna vsakomur in se zagotavlja z gospodarsko javno službo. To torej opravlja elektrooperater, ki mora uporabniku zagotoviti uporabo distribucijskega sistema za prenos električne energije, kar pa tožena stranka ni. Navedena obveznost izhaja iz pravice končnega odjemalca do dobave električne energije. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo v nasprotju z energetsko zakonodajo, katere namen in cilj je uporabnikom zagotoviti zanesljivo in dostopno oskrbo z električno energijo, če tožena stranka, ki nima položaja sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo, nastalo situacijo reši z odklopom električne energije končnim odjemalcem. Takšno njeno ravnanje ne more biti zakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tako nastale položaje ustrezno rešuje energetska zakonodaja6, ki odklopa končnih odjemalcev s strani lastnice dela distribucijskega sistema, kakršna je v obravnavanem primeru tožena stranka, ne predvideva oziroma opravičuje.

10.Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja je bil zavrnjen zato, ker ga je tožena stranka med pravdo izpolnila na podlagi sklepa o začasni odredbi. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v celoti dosegla zasledovani cilj oziroma uspela s svojim pravovarstvenim zahtevkom in da je zato upravičena do povrnitve celotnih potrebnih stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

11.Pritožba tožene stranke se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, hkrati pa je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR (375 točk za odgovor na pritožbo - tar. št. 22 Odvetniške tarife (OT) v zvezi s prvo alinejo 2. točke tar. št. 19 OT, materialni stroški 7,5 točk - tretji odstavek 11. člena OT in 22 % DDV).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33, 33/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 189, 189/3, 426

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.