Jedro

Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožnici od predstavitve pred invalidsko komisijo ni ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma pojava novega obolenja, s katerim invalidska komisija ne bi bila seznanjena v času odločanja.

Kadar je pri zavarovancu zaradi trajno omejene oziroma zmanjšane delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na preostalo delovno zmožnost. Za pritožbeno rešitev zadeve je edino bistveno, ali je bila tožnica v obdobju od 18. 4. 2021 do 6. 6. 2021 zmožna za delo z upoštevanjem omejitve, določene v odločbi ZPIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 1. 6. 2021 in št. ... z dne 20. 4. 2021 ter, da se ugotovi, da je tožnica nezmožna za delo zaradi bolezni od 18. 4. 2021 do 6. 6. 2021. Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Člana izvedenskega organa sta postavila diagnozo, da je pri tožnici prisotna prolongirana prilagoditvena motnja z mešano anksiozno depresivno simptomatiko. Takšna diagnoza je v nasprotju z do tedaj postavljenimi diagnozami za obdobje, ki je predmet tožbe in prej podanimi diagnozami, tudi s strani toženca in ZPIZ-a, na podlagi katere je tožnica pridobila status invalida III. kategorije. Specialisti, ki so tožnico pregledali v kritičnem obdobju (psihiatrinja A. A. dne 13. 4. 2021 in 14. 6. 2021, psihiater B. B. dne 21. 5. 2021), so predlagali podaljšanje bolnišničnega staleža in ugotovili, da za delo niti za 4 ure ni zmožna. Člana izvedenskega organa, ki sta tožnico pregledala cca 8 mesecev po vtoževanem obdobju, sta kljub tem izvidom postavila drugačno diagnozo tožničinega zdravstvenega stanja. Nerazumljivo je, zakaj ob ugotovitvi izvedenke v njenem članku, ki ga je tožnica priložila pritožbi, da ima med 12 do 20 % žensk depresivno motnjo, izvedenka pri tožnici, ki jo ima diagnosticirano, zanika pravilnost take diagnoze, čeprav jo je postavil zdravnik specialist, ZZZS in ZPIZ. V obdobju od 18. 2. 2021 do zadnjega naroka za glavno obravnavo je bila tožnica skoraj neprekinjeno (z izjemo obravnavane sporne odločbe) nezmožna za delo zaradi bolezni. Iz odločbe ZZZS z dne 31. 1. 2022 izhaja, da je v času od 28. 1. 2022 do 4. 2. 2022 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Iz izvida specialista psihologije z dne 6. 1. 2022 (ki je podan zgolj 2 dni po pregledu pred komisijo) izhaja, da je njeno splošno funkcioniranje še vedno močno znižano, tožnica dodatnih stresnih situacij ne zmore, zato je predlagal podaljšanje bolniškega staleža. Izvedenca sta se sklicevala na izvid z dne 13. 4., v katerem je tožnica opisala blago izboljšanje. Če se njena zaznava in opis ne štejeta kot relevantna za diagnostiko (kot se ni štelo težave v koncentraciji in spominu), zakaj se blago izboljšanje tudi ne šteje za subjektivno in s tem neupoštevno oceno? Na naroku za glavno obravnavo je želela v spis vložiti izvid A. A., dr. med., z dne 17. 3. 2022, s katerim je želela dokazati, da je zdravnica ocenila, da je tožnica nezmožna za delo tudi po pregledu dne 17. 3. 2022 ter odločbo toženca z dne 8. 3. 2022 iz katere izhaja, da je bila tožnica nezmožna za delo v obdobju od 28. 1. 2022 do 4. 4. 2022. Iz te dokumentacije izhaja, da je stanje tožnice nespremenjeno in ni zmožna za delo. Sodišče je kršilo četrti odstavek 286. člena ZPP, ko teh dokazov ni sprejelo, čeprav je šlo za izvide, ki so bili izdani po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica teh izvidov ni mogla predočiti sodnima izvedencema in podati pripomb v tej smeri, kar pomeni, da postopek ni bil izveden kontradiktorno, kar je rezultiralo v nepravilni in nezakoniti sodbi. Sodišče je izvedencema omogočilo istočasno podajanje ustnega mnenja na način, da se je izvedenec dr. C. C. spuščal v področje, iz katerega ni izvedenec. Sodišče in izvedenec dr. C. C. sta spregledala, da je dejavnost tožnice prodaja lastnih izdelkov ter, da v kolikor zgolj proizvaja pridelke, brez prodaje, ne prejema dohodka iz svoje dejavnosti. V izvidu A. A., dr. med., z dne 25. 4. 2022 je predlagan bolniški stalež, z odločbo toženca z dne 4. 5. 2022 pa je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi v obdobju od 7. 5. 2022 do 13. 6. 2022. Ta dokumentacija, pridobljena po izdaji izpodbijane sodbe, izkazuje, da je stanje tožnice nespremenjeno in ni zmožna za delo. V primerih, ko je izvedenec izvedeniško delo opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke. Zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca bi pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja. V konkretnem primeru je bila takšna kršitev podana, zato je potrebno postaviti novega izvedenca iste stroke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 1. 6. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 20. 4. 2021. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da se zahtevku tožnice v zadevi začasne nezmožnosti za delo ne ugodi. V zadevi je odprto vprašanje, ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi od 18. 4. 2021 do 6. 6. 2021.2

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica po odločbi ZPIZ z dne 22. 2. 2021 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni,3 s pravico do dela na katerem dela, tj. opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovana, in sicer "D. s. p." s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 11. 1. 2021 dalje.

7. Pravna podlaga za razsojo je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju4 (ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja5 (Pravila). V 232. členu Pravil je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

8. Sodišče prve stopnje je vprašanje tožničine delazmožnosti razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti E. Univerze v F., v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa ter specialistke psihiatrije. Poleg pridobitve pisno podanega izvedenskega mnenja je sodišče člana izvedenskega organa tudi zaslišalo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožnici od predstavitve pred invalidsko komisijo ni ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma pojava novega obolenja, s katerim invalidska komisija ne bi bila seznanjena v času odločanja. Tožnica je zato glede na svoje zdravstveno stanje od 18. 4. 2021 do 6. 6. 2021 zmožna opravljati svoje delo z omejitvami, skladno z veljavno odločbo ZPIZ.

Pojasnila sta, da je pri tožnici prisotna prolongirana prilagoditvena motnja z mešano anksiozno depresivno simptomatiko (diagnoza F43.2), saj je njeno doživljanje vezano na zunanje stresne dogodke in ni endogeno pogojeno. Pri oceni delazmožnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju sta ključna izvid psihiatra z dne 13. 4. 2021 in z dne 14. 6. 2021. V izvidu z dne 13. 4. 2021 psihiater zapiše, da so se ji misli umirile, da je vrtoglavic manj, da je razpoloženje še nekoliko znižano, vztraja utrujenost, občasna nespečnost, umikajo pa se nekateri simptomi prekomernega vzburjenja simpatičnega živčevja, vrtoglavice in motenj. Izvid po ocenjevalnem datumu z dne 14. 6. 2021 opisuje, da gre za poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, zato ji je osebni zdravnik ponovno odprl bolniški stalež, naslednji bolniški stalež pa je z drugo diagnozo in sicer zaradi poškodbe meniskusa. Na zaslišanju sta dodatno pojasnila, da je po spornem obdobju, to je izvid 14. 6. 2021, tožnica navajala tudi nekatere simptome, ki so ostali po Covid okužbi in kljub simptomatiki druge terapije, razen Mirzatena 30 mg zvečer, ni prejemala in ni želela menjave, kot je zavedeno v izvidu. Prav tako je zavrnila predlagano bolnišnično obravnavo. Ker je v ocenjevalnem obdobju prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja pri tožnici, ki ga je potrdil tudi lečeči psihiater, sta člana izvedenskega organa na podlagi teh izvidov ter osebnega razgovora s tožnico ocenila, da je bila tožnica zmožna za delo v skladu z odločbo IK.

9. Kadar je pri zavarovancu zaradi trajno omejene oziroma zmanjšane delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na preostalo delovno zmožnost. Za pritožbeno rešitev zadeve je edino bistveno ali je bila tožnica v obdobju od 18. 4. 2021 do 6. 6. 2021 zmožna za delo z upoštevanjem omejitve določene v odločbi ZPIZ. Glede novejših odločb toženca (z dne 31. 1. 2022, 8. 3. 2022 in 4. 5. 2022) in izvidov (z dne 17. 3. 2022 in dne 25. 4. 2022) pritožbeno sodišče poudarja, da izkazujejo tožničino zdravstveno stanje v letu 2022, ne pa v relevantnem obdobju.

10. Po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožben očitek, da je bila tožnici v postopku kršena pravica do izjave (kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe), ker na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni mogla predložiti dveh listinskih dokazov. Gre za izvid A. A., dr. med. z dne 17. 3. 2022 in odločbo toženca z dne 8. 3. 2022 (s katero je tožnici priznana začasna nezmožnost za delo od 28. 1. 2022 do 4. 4. 2022 zaradi bolezni),6 ki se kot že navedeno, ne nanašata na relevantno obdobje. Tožnici je bilo v postopku na prvi stopnji omogočeno, da je svoje interese lahko učinkovito varovala s tem, ko je bila prisotna ob izvajanju dokazov, ko je članoma izvedenskega organa postavljala vprašanja in se izjavila o rezultatih dokazovanja ter podala tudi svoja pravna naziranja.

11. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so specialisti za tožnico predlagali podaljšanje bolnišničnega staleža, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da mnenja posameznih lečečih zdravnikov glede začasne nezmožnosti za delo niso zavezujoča. Predlog za podaljšanje bolniškega staleža podan s strani lečečega zdravnika je zgolj predmet dokazne presoje pri tožencu in nato (v primeru socialnega spora) še pred sodiščem. Ne gre namreč za ključne dokaze, temveč za ene od dokazov, ki jih je v tem primeru presojal izvedenski organ.

12. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi v delu, ko se ta sklicuje na članek članice izvedenskega organa iz leta 2006, ki se nanaša na diagnostiko depresije. Presoja začasne nezmožnosti za delo se opravi individualno ob upoštevanju celotne zdravstvene dokumentacije in opravljenem pregledu zavarovanca, tako kot je bilo to opravljeno v tem primeru pri tožnici. Tudi sicer dokaz, predložen šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj gre za novoto iz 337. člena ZPP.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvid specialista psihologije z dne 6. 1. 2022, ki je predlagal podaljšanje bolniškega staleža. Čeprav je izvid izdan zgolj 2 dni po pregledu tožnice pri izvedenskemu organu, pa se predlog specialista psihologije nanaša na bolniški stalež v letu 2022, medtem ko je bila naloga izvedenskega organa presoja začasne nezmožnosti za delo v vtoževanem obdobju v letu 2021. 14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se izvid z dne 13. 4. 2021 nanaša zgolj na subjektivno oceno tožnice. Članica izvedenskega organa, specialistka psihiatrije je pojasnila, da je s strani psihiatra navedeno, da ugotavlja blago izboljšanje depresivne simptomatike, hkrati pa je tožnica sama navedla, da so se misli umirile, da je vrtoglavic manj, da ji to daje upanje, da se bodo zadeve vendarle obrnile na bolje. Pri tem izvidu gre za oceno simptomatike, ki jo pacient opisuje, gre za oceno tudi njegovega videnja, prisotnost psihopatoloških simptomov, uporabe svojega znanja in deloma je v to tudi vključen subjektivni odnos in ocena, tako kot je ta odnos med pacientom in zdravnikom oz. psihiatrom.

15. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sta sodišče in član izvedenskega organa, specialist MDPŠ, spregledala, da je dejavnost tožnice prodaja lastnih izdelkov ter da tožnica brez prodaje, ne more prejemati dohodka iz svoje dejavnosti. Član izvedenskega organa je na zaslišanju na izrecno vprašanje ali se mu zdi, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju sposobna izvajati prodajo pojasnil, da je bila sposobna za 4 urno delo kot ga je opravljala in ga je predstavila na osebnem pregledu. Potrdil je, da je njeno zdravstveno stanje v spornem obdobju omogočalo druženje z ljudmi.

16. Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru tudi ni nastopila procesna situacija, ki jo predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP in ki bi zasledovala potrebo po postavitvi drugega izvedenca. V izvedenskem mnenju ni zaslediti nasprotji ali pomanjkljivosti, niti se pritožbenemu sodišču ni pojavil utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Z zaslišanjem obeh članov izvedenskega organa so bila dodatno razčiščena sporna vprašanja, ki jih je izpostavila tožnica ter še dodatno izčrpno obrazloženo mnenje v zvezi z delazmožnostjo tožnice. Sodišče prve stopnje je s tem ko je podano izvedensko mnenje opredelilo kot strokovno, verodostojno in utemeljeno, razumno ocenilo zakaj ni potrebno izvajati dodatnega dokaza s postavitvijo novega izvedenca (drugi odstavek 287. člena ZPP).

17. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje. Mnenje je nepristransko in natančno, vsebinsko skladno ter strokovno korektno obrazloženo. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju zmožna za delo, z upoštevanjem časovne razbremenitve določene v odločbi ZPIZ.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP, sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Prvi dan začasne nezmožnosti za delo je 26. 9. 2016. 3 Diagnoze: huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov (F32.2) in prilagoditvena motnja (F43.2). 4 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 6 Tožnica je listini priložila k pritožbi.