Jedro

V predmetni zadevi obnova postopka ni bila predlagana iz razlogov po 2., 3. ali 4. točki 260. člena ZUP, zaradi česar obnove po preteku treh let od dokončnosti odločbe ni več mogoče predlagati oziroma uvesti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ kot prepozen zavrgel predlog za obnovo postopka tožeče stranke v denacionalizacijski zadevi št. 321-107/94 po razlaščenki A.A. Tožnica je zoper ta sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo, št. 490-4/2012/5 z dne 11. 10. 2013 zavrnilo. Upravna organa ugotavljata, da je tožnica dne 14. 9. 2011 vložila predlog za obnovo postopka, zaključenega z odločbo Upravne enote Ruše, št. 321-107/94 z dne 11. 2. 2002, ki je postala dokončna dne 7. 3. 2003. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka zaradi spremembe glede vprašanja vzajemnosti pri postopkih denacionalizacije v Republiki Hrvaški, katere državljanka je bila tožničina mama, pokojna A.A., ki ji je bilo premoženje podržavljeno in je bila državljanka Hrvaške. Po četrtem odstavku 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnove postopka ni mogoče več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ker predlog za obnovo postopka ni bil vložen na podlagi ponarejene listine, krive izpovedbe priče ali izvedenca, spremenjene sodbe ali drugače rešenega predhodnega vprašanja, in torej ni podana nobena od izjem po določbi petega odstavka 263. člena ZUP, je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, zato ga je treba v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavreči. Tožnica je v vloženi tožbi mnenja, da bi bilo predlogu za obnovo postopka treba ugoditi. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je v 9. členu določal, da je denacionalizacijski upravičenec vsakdo, ki je bil ob odvzemu premoženja jugoslovanski državljan. Tako se je člen tudi izvajal do sprejetja novele ZDen 7. 11. 1998. Hrvaškim državljanom se je torej premoženje vračalo vse do spremembe ZDen, kar kaže na kršitev človekovih pravic do zasebne lastnine, ki jo zagotavljata tako Ustava RS kot tudi Ustava Hrvaške pa tudi 1. člen Protokola EKČP. Gre torej za neenakopraven položaj s tistimi, ki so dobili vrnjeno podržavljeno premoženje med letom 1991 do sprejetja novele. Tudi Upravno sodišče Republike Hrvaške je sprejelo stališče, da imajo tujci pravico do vrnitve odvzete lastnine, ne glede na to ali obstaja mednarodni sporazum med državami. Tožnica meni, da je s tem predlog za obnovo postopka izkazan in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu iz razlogov, ki so v njem navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 14. 9. 2011 vložila predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 11. 2. 2002, ki je postala dokončna in pravnomočna dne 8. 4. 2003. V predlogu za obnovo postopka navaja, da so se od dneva izdaje navedene prvostopne odločbe stvari v mednarodni zakonski regulativi in v vsakdanjem življenju bistveno spremenile. Hrvaška je pred formalnim vstopom v EU, državljani Hrvaške pa lahko enako kot državljani vseh ostalih članic EU kadarkoli kupijo in pridobijo nepremičnine. Glede na novonastale okoliščine predlaga obnovo upravnega postopka.

Iz predloga za obnovo postopka tako izhaja, da je le-ta vložen po 1. točki 260. člena ZUP, torej zaradi nastanka novih dejstev in okoliščin. Obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP lahko stranka predlaga samo v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Po preteku treh let od dokončnosti odločbe se obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP). Izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, to je v primeru, ko je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca, ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, ali če se odločba opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil (peti odstavek 263. člena ZUP). V predmetni zadevi obnova postopka ni bila predlagana iz razlogov po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, zato je po preteku treh let od dokončnosti odločbe ni več mogoče predlagati oziroma uvesti.

Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP). Ker sta upravna organa pravilno ugotovila, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, je odločitev, da se ta zavrže tudi po presoji sodišča pravilna.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. V tožbi navaja razloge, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo, glede katere je predlagana obnova postopka, to pa na ugotovitev, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, nima nobenega vpliva.

Izpodbijani akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.