Jedro

Določbe ZOR o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj je mogoče uporabiti tudi v primeru, ko stranka dednopravne pogodbe (prevzemnica nepremičnine z istočasnim prevzemom bremena) prevzete nepremičnine odsvoji tretjemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za tožnika neučinkovita darilna pogodba, ki sta jo dne 16.2.1992 sklenila toženka J. P. in toženec S. P., zaradi česar mora toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi se bo pri nerazdelnih štirih šestinah vl. št. 1029 k.o... pri zk telesu II in zk telesu I vknjižila kot lastnica oziroma imetnica pravice uporabe toženka. Nato pa je razvezalo dedni dogovor, sklenjen dne 20.3.1990, opr. št. D 63/90 Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju ter izročilno pogodbo, sklenjeno dne 5.2.1991 med tožnikom in toženko. Toženki je naložilo, da mora po vknjižbi njene lastninske pravice oziroma pravice uporabe pri nerazdelnih štirih šestinah prej navedenih nepremičnin izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njih vpisala lastninska pravica oziroma pravica uporabe v korist in na ime tožnika. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Toženca vlagata proti odločitvi sodišča druge stopnje revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlagata njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožba zaradi neučinkovitosti darilne pogodbe med toženima strankama je bila vložena šele dne 10.2.1998 in ne s popravkom tožbe z dne 9.5.1984. Novemu tožbenemu zahtevku pa tožena stranka izrecno nasprotuje. Razsojeno je s pravnim konstruktom na podlagi neresnic in izpovedi pristranskih prič. Sodba nima podlage v stvarnih dokazih. Podana je pristranskost sojenja na prvi in drugi stopnji. Dokazno gradivo je ocenjeno v korist tožeče stranke. V tem obsegu revizija vsebuje obširne trditve, s katerimi zavrača sprejeto dokazno oceno in ponuja na podlagi istih dokazov drugo sklepanje, ki pa bi pripeljalo do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožnik je zaved‚n. Če bi bilo z izvrševanjem prevzetih obveznosti kaj narobe, bi moral tožiti na izpolnjevanje bremen. Tožnik je sicer izjavil, da ne želi živeti skupaj s tožencema, vendar jima ne očita velike nehvaležnosti, kakor menita sodišči. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Po določilu drugega odstavka 190. člena ZPP 1977 lahko sodišče, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, dovoli spremembo tožbe, čeprav se toženec temu upira. Vlogo tožeče stranke z dne 10.2.1998, v kateri je ta svoje nestrinjanje z darilno pogodbo med tožencema z dne 16.2.1992 opredelila kot neučinkovito za tožnika, je sodišče prve stopnje štelo kot spremembo tožbe, ki je bila vložena dne 9.5.1994 o istem predmetu, vendar z drugačnim pravnim učinkom. Toženca sta se spremembi sicer uprla (čeprav iz napačnega izhodišča, da gre za novo tožbo), vendar je sodišče utemeljeno dovolilo spremembo, saj drugače ne bi bilo mogoče dokončno urediti razmerja med strankama. V opisani smeri izrecno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 (v zvezi z določbo 190. člena ZPP 1977) torej ni podana.

Sicer pa sodbama nižjih sodišč ni mogoče utemeljeno očitati nekorektnosti pri ocenjevanju dokazov, ker naj bi njuni razlogi ne imeli podlage v izvedenih dokazih (14. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977). Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem pripričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP 1977). Gre za načelo proste presoje izvedenih dokazov, ki je po prepričanju revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi upoštevano s presojo izpovedi zaslišanih prič, oceno njihove verodostojnosti, oceno izpovedi zaslišanih strank in oceno med postopkom pregledanih listin. Rezultat dokazne ocene je pripeljal do ustrezne pravne presoje z uporabo določb Zakona o dedovanju (ZD) o razvezi izročilne pogodbe zaradi spremenjenih razmer in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. Revizijska graja dokazne ocene sicer izhaja iz trditve, da ta ne temelji na dejansko izvedenih dokazih, vendar pa obširna razlaga te trditve ponuja le lastno oceno dokazov, kakor so bili med postopkom izvedeni in v razloge izpodbijane sodbe povzeti. V podatkih spisa ni mogoče zaslediti pravno pomembne okoliščine, ki je v sodbah sprejeta dokazna ocena ne bi upoštevala, predvsem pa v razlogih sodb sodišča druge in prve stopnje ni razlage, ki bi izvedenim dokazom nasprotovala. Dokazni postopek je bil izjemno obširen in natančen. Vodil je predvsem do sklepanja, ali je skupno življenje pravdnih strank še možno, ali pa je postalo nevzdržno. Tožnikov subjektivni odnos do vzdrževanja razmerij ima pri tem posebno težo, njegova ocena ravnanja tožencev, ko sta ga proti volji pustila v domu starostnikov, pa je odločilna in presega le subjektivno dojemanje: v izpodbijani sodbi je objektivizirana kot ključni dokaz za obstoj nevzdržnih razmer in porušenje medsebojnega zaupanja. Revizijsko sodišče v sodbah nižjih sodišč ne najde niti protislovij v razlogih, niti zatrjevanih neskladij med razlogi in izvedenimi dokazi. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 niti sodbi sodišča druge stopnje, niti sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati. Revizija v tem obsegu predstavlja poskus graje dejanskih ugotovitev in sprejete dokazne ocene, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Tožnik in toženka sta se z dednim dogovorom in izročilno pogodbo dogovorila za skupno življenje v isti hiši, pri čemer je toženka prevzela obveznosti (skupna prehrana in celovita oskrba), tožnik pa ji je vse svoje premoženje izročil v last. Neizpolnjevanje dogovorjenih obveznosti ima za posledico uporabo določb ZD o preklicu izročitve (115. člen) ali razvezi pogodbe, ker je skupno življenje zaradi omajanosti razmerja postalo neznosno (117. člen). Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, omajanost skupnega življenja do neznosnosti dokazujejo. Že samo dogodek v juniju 1993, ko sta tožnika toženca odpeljala v dom starostnikov brez njegovega soglasja, objektivno potrjuje tožbene navedbe; pri tožniku pa je občutek nezaupanja do tožencev tako poglobil, da si od vzdrževanja pogodbenih določil nič ne obeta. Nagib za izročitev premoženja je bil v pričakovanju dobrih družinskih odnosov in v izpolnjevanju prevzetih bremen ob skupnem življenju. Zaradi porušenja medsebojnega zaupanja vsega tega ni več. Pri tem že revizijska trditvena podlaga dokazuje najmanj veliko nerazpoloženost tožene stranke do tožnika, ta pa je ocenil, da dogovorjenega varstva pri toženi stranki ne more pričakovati. Skupno življenje ni več mogoče, zaradi česar so podani vsi pogoji za razvezo dednega dogovora z dne 20.3.1990 in izročilne pogodbe z dne 5.2.1991. Toženka pa je dne 16.2.1992 nepremičnine, ki jih ji je izročil tožnik, podarila tožencu. To okoliščino je ob revizijskih trditvah bilo treba zaradi pravilne uporabe materialnega prava (po določbi 386. člena ZPP 1977 mora revizijsko sodišče na pravilno uporabo materilnega prava paziti tudi po uradni dolžnosti) po eni strani presojati zaradi ocene, ali bi morda tožnik izpolnitev bremen lahko zahteval (z dajatveno tožbo) od novega lastnika izročenega premoženja - toženca, po drugi strani pa, ali ima dejansko in pravno podlago, da zahteva neučinkovitost darilne pogodbe v razmerju do sebe kar v celoti, torej glede vsega izročenega premoženja. Na prvo vprašanje je možen hiter odgovor: toženca sta zakonca, v izročilni pogodbi dogovorjeno skupno življenje pa bi bilo zato nevzdržno za pravdne stranke v vsakem slučaju. Sicer pa je celovito varstvo tožnika pogojeno z izročitvijo vsega premoženja, kar že daje odgovor na drugo vprašanje. Določba 280. člena ZOR o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj se sicer nanaša na terjatev, ki je zapadla v plačilo (torej na denarno terjatev), zaradi česar je izpodbijanje mogoče omejiti le do razpolaganja dolžnika, ki ne presega upnikove terjatve, vendar je vsebino te določbe mogoče uporabiti analogno tudi v tem primeru.

Tožniku je tako podeljena (aktivna) legitimacija, da izpodbija toženkino razpolaganje z izročenim premoženjem, sicer bi ne mogel kot tretji poseči v pravni posel, ki je bil sklenjen v njegovo škodo. Ob izostanku vsake možnosti izvrševanja v izročilni pogodbi prevzetih bremen bi tožnik na izročenih nepremičninah izgubil tudi upravičenja, ki mu gredo kot lastniku. Odločilno je torej, da so zanesljivo izkazana dejstva, ki utemeljujejo presojo, da so nevzdržne razmere med strankami onemogočile izvajanje izročilne pogodbe in dednega dogovora; ob tej ugotovitvi pa edino analogna uporaba določb 280. do 285. člena ZOR tožniku podeljuje aktivno legitimacijo, da vzpostavi svoje celovito varstvo z ugotovitvijo neučinkovitosti darilne pogodbe med tožencema in ponovno vknjižbo svoje lastninske pravice na izročenih nepremičninah. Pri tem se revizijsko sodišče v celoti strinja z razlago v izpodbijani sodbi, da je tožnik izpodbojno tožbo po določbi prvega odstavka 281. člena ZOR vložil že 9.5.1994, torej v triletnem roku iz določbe 285. člena ZOR.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP 1977.